Ker človek ne ve, kaj je tisto kar naj bi mu v resnici pomenilo
res vse, se odloča za napačne stvari.

Zakaj so ljudje tako nesrečni?

Ni prekletstvo človeka v tem,
da se ljudje zaradi slepote borijo za napačne stvari,
ampak v tem, da se kljub spoznanjem,
še ob pravem času,
nočejo od tega odvrniti in v tem gredo in rinejo tako daleč,
da jim napačne stvari pomenijo vse,
da bi pa bili srečni,
pa bi jim res vse,
moralo pomeniti nekaj povsem drugega.

Služenje domovini z orožjem v roki
je zapravljanje mladih življenj -
tudi na dnini v tujini.

Je najbolj pretkana prevara
oblastnikov in vojnih dobičkarjev,
varno spravljenih pred ubijanjem.

Mlade moči naj bi nabirale znanja,
spoznanja, obdelovale polja,
pogozdovale,
gradile domove, reševale,
pomagale in prav zaživele.

Ko se kdo ne zaveda,
da smo vsi po poreklu božji otroci,
in drugega zmerja s pošastjo,
podpira le temne moči,
ki jih sam vse bolj krepi -
najprej z besedo, nato z dejanji,
in vanje vodi še druge.

Zakaj takšen trušč in vpitje,
vpraša mladenič modrega starca?
To se zgodi zmeraj, kadar ujetniki strasti koristoljubja in sebičnosti,
praznujejo praznik svobode.
Zakaj pa tako tulijo kričijo in norijo?
Izražajo resnico svoje ujetosti.

Ponudba čarobnosti s trgovskih polic
ob turobnih, zaskrbljenih, obupanih bližnjih,
ob vseh tavajočih po naših gozdovih
ali na dotrajanih čolnih po morjih
odkriva našo notranjo puščavo,
hujšo od tiste izpred 2000 let,
na prizorišču človeške sebičnosti.

Takšen praznik videza brez hvaležnosti,
je le norčevanje iz Zemljine gostoljubnosti,
božje ljubezni in milosti življenja.

Živimo, da se spremenimo,
zato namesto druge ljudi, dajmo
raje sebe, svoje življenje,
na povodec vseh božjih zapovedi,
ki se ponujajo preko vesti.

Pravijo da je človek odraz Boga.
Da, res je, dokler je vso njegovo bistvo,
življenje in ustvarjanje v skladu z njim.
Če ne, je le odraz sebe in trpljenja ali ujetosti
v vsem tem, kar v od njega ločenosti živi in ustvarja.

Z dobrotami preobložena miza dobrot
ne priča o nadpovprečnih sposobnostih,
temveč o sebičnosti in požrešnosti bogatina.

Ker ne posluša vesti, se mu telo običajno
prej upre z boleznijo -
kot zaradi njega odrinjeni in prikrajšani.

Zakaj moramo biti zelo budni, pri otrocih, kakor tudi pri odraslih, kadar se gre za hvalo?

Zato, ker je vso plačilo že v tem, kadar se človek popolnoma zaveda kaj naredi.

Zato, da se človek ne bi zavedal hvale, ali graje bolj, kot pa dejanj samih.

Veliko bolje bomo bitju pomagali, kadar mu rečemo, kadar naredi dobro dejanje, ali te to osrečuje.

Ena vrsta ljudi drugi žalost povzroča,
druga jo bridko doživlja, ker ima
tudi sama na vesti težave drugih,
ker še ne zmore odpuščati.
Tudi prvim se bo povzročeno vrnilo,
ker se vrača vse nesproščeno.
Iz začaranega kroga žalosti zmorejo
le tisti, ki se soočijo s sabo in se spremenijo.

Neki mož je našel čudovit biser z majhno razpoko. Mislil je, da bo biser postal najdragocenejši na svetu, če bi mu odpravil to napakico. Tako je odpilil prvo plast bisera. A razpokica je bila še vedno tu. Misleč, da bo zdaj gotovo odpravil napakico, je odpilil še eno plast. A razpoka je še kar ostala. In tako je pilil, plast za plastjo, dokler ni razpoka izginila – a tudi bisera ni bilo več!

Na svetu ni popolnosti. Vsi smo biseri – zakaj naj bi zaradi drobnih razpok, v prizadevanju za popolnost, pozabili na to dejstvo?

Spoznal sem dve knjižici za otroke, avtorice: Alje Furlan

Skromno povem, kako sem doživel predstavitev njenih knjig.

Eno predstavitev je imela na Ozari v Novi Gorici, izčrpno nam je predstavila drobno knjižico z naslovom.

-Velika knjiga o siru-.

Predstavila jo je nam, ki nismo več v otroških letih, ter nam dovolila in pomagala, da smo sami odkrivali simboliko te knjige.

Zemlja nam je bila dana na posodo
v varovanje in pametno rabo,
nikakor pa ne za zlorabo.

Visoko doneče besede in izgovori
ji niso v tolažbo in pomoč.

Od naših pregretih medsebojnih odnosov
se pregreva tudi njeno ozračje.

Včasih se vprašujemo katere besede bi bile prave.
Kadar so iz dna srca,
če jih le znamo prav ubesediti.
To pa zmoremo le, če smo čisti,
popolnoma pošteni in iskreni.

Kadar v nas ugasne ljubezen, človek zmotno misli, da je tega kriva napaka nekoga, vendar to ni res, tega je kriva, sama naša lastna nesposobnost biti in v vsem ostati ljubezen.

To je živ dokaz, da je bila naša ljubezen odvisna od stvari od katerih sploh nebi smela biti odvisna, izkaže se, da zaradi tega človek določene situacije ne zmore obvladati na pravi način.

In kaj se zgodi drugega, če je to tako, kot to, da bo to naredil na napačen način.

Ker, če v nas ugasne moč ljubezni, bo sicer to plačal ta, ki je proti nam storil napako, njega bomo kaznovali, vendar največje trpljenje bomo plačali kot bitje mi, ker smo ostali brez ljubezni.

“Moj prijatelj je odprl predal, kateri je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: “Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.” Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. “Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Prav…. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to.”

Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, katero bo imela ona na pogrebu. Njegova žena je umrla. Obrne se proti meni in mi reče:”Ne hrani nikoli ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!”