Najprej je ponehal hrup s stadionov.
So bili polni sovražnosti
in slavljenja napadalnosti?

Potem so odpovedali koncerte, predstave.
Se je na njih pretakalo preveč jeze, solza
in premalo vzgibov srca?

Potem so pozaprli gostišča.
So dajala prednost alkoholni omami
in zelo nezdravi hrani?

V sedanjemu času se zelo vidi, kako neosveščeno živimo vsakdanjik, ki nam v skrbi za preživetje pobere vso našo pozornost, tako da sploh ne gledamo ali nočemo gledati v kateri smeri živimo in kam gre naš razvoj, tako posameznika in človeštva kot celote.

Zelo me je presunila izjava človeka, ki je bila objavljena 17.3 2020, na dnevniku slovenskega 3 programa, mislim, da je bila z prevodom podnapisov v angleščini.

Zmagali smo že v mnogih vojnah,
na kaj ne moremo biti nikoli ponosni,
če bomo pa zmagali v iskreni resnični humanosti in ljubezni,
pa se nam bodo za to,
iskreno ljubeče iz srca zahvaljevali,
vsi kasnejši rodovi,
ker bodo s tem to, tudi oni postali.

In po zmagi, naj bo dano vsem v srce, da bomo jasno vedeli,
da je le skupno stalno ohranjanje in zavedanje tega vsemu in za vse,
edini popolnoma resničen blagoslov,
v vesolju nebesih in na zemlji,
da bi bilo tako.

Brez hrupa in umetnih luči,
brez nepotrebnih skrbi,
le milina in bližina čutečih ljudi,
red iz ponudbe neokrnjene narave
nas delajo hvaležne in zdrave,
da kot rosa ponoči za trate
podarjajo spokojen spanec vsem.

Mnoge pravice ostajajo le na papirju,
dokler jih ne podpremo s prizadevanjem
za dobrobit drugih v družini, soseski, podjetju, ustanovi itn.

Le takšna setev prinaša vsem dobro žetev.
Skrb samo zase je bližnjica do sebičnosti,
krivic in tudi oddaljevanje od pravičnosti.

Od ničesar kar resnično ljubite ne boste nikdar ločeni,
ker v resnični ljubezni ločenosti ni,
zgodi se vam lahko le to, da zanemarite bistvene osnove življenja,
in s tem v sebi dovolite nastanek tega,
da vzljubite na napačen način,
zemljo, naravo, vsa živa bitja, vesolje in stvari,
ter v sebi doživljate ločenost od tega kar resnično osrečuje.

Dejal je;
le iz nevtralne ljubezni čistega srca, pogumnemu pogledu,
občutki želja koristi in strahovi, ne bodo zameglili uma.

Ni govoril o Bogu, a v povedanem je bila božja ljubezen.

Zato sem ga vprašal, če mi pove kaj o Bogu.

Lice mi je zažarelo, ko je dejal;
kako naj ubesedim to, kar je vsakemu bitju najbližje, vsak odgovor prejme v tem, koliko se tega zaveda in koliko z njim v skladu živi.

Vohunjenje je škodljiva,
na zlo vezana radovednost,
ki ničesar ne razrešuje,
sožitje in spravo otežuje.

Kdor se sam noče popraviti,
hoče druge spreminjati,
zato si jih podreja, jih podcenjuje,
odriva, onemogoča, zavrača.

Prej ali kasneje bomo vsi odgovarjali
za svoje - ne drugih - početje,
komu vse smo življenje zagrenili,
širjenje dobrega zamudili.

Kot listi in cvetovi označujejo drevo,
tudi misli in čustva pričajo, kdo smo,
s čim opremljamo dušo, telo,
kaj namenjamo vsemu okoli sebe.

Drža, gibanje, obraz in postava
tudi zgovorno pričajo o nas,
kakšni dozorevajo življenja plodovi.

Če gledamo razvoj zadnjih 90 let, vidimo marsikaj.

Težko je dojeti, zakaj ljudje imamo tako različne poglede na svet in na življenje nasploh, vendar za to
obstajajo zelo objektivni in tehtni razlogi.

Opisal bom življenje med vojno, po vojni in današnje življenje ljudi, ki so mi zelo mili.

Mati je v tistih časih imela 4 otroke in reče svojemu možu;

Janko ni kruha, otroci nimajo kaj jest, kaj naj narediva. On se v tem težkem času odpravi do bogatega kmeta.

Volivci običajno tako izbirajo poslance,
kot bi štiriperesno deteljico v trati.
Le štiriperesna deteljica najde
prostor v kakšni spominski knjigi -
in ne pravilno zrasla triperesna.
Napaka jo napravi zanimivo in posebno.

Uprimo se vsemu grdemu, groznemu,
gnusnemu, grabežljivemu
in grešnemu v sebi.

V boju s svojo notranjo nesnago,
obremenjujočo za dušo, telo in odnose,
nismo sami, Bog je z nami.

Bog je vedno in povsod z nami,
ko se popravlja svet z vsemi nami.

Ker človek ne ve, kaj je tisto kar naj bi mu v resnici pomenilo
res vse, se odloča za napačne stvari.

Zakaj so ljudje tako nesrečni?

Ni prekletstvo človeka v tem,
da se ljudje zaradi slepote borijo za napačne stvari,
ampak v tem, da se kljub spoznanjem,
še ob pravem času,
nočejo od tega odvrniti in v tem gredo in rinejo tako daleč,
da jim napačne stvari pomenijo vse,
da bi pa bili srečni,
pa bi jim res vse,
moralo pomeniti nekaj povsem drugega.