Človek je zelo napredoval, kadar nima rad svoj pogled na stvarnost, ampak prav vidi stvarnost samo.
Ker mi ljudje smo zelo nagnjeni k temu, da to kar je naše imamo raje od ostalega.
Ker pa je to neke vrste sramota, pa to skrijemo, včasih tako umno, da še sami pred sabo ne vemo, da to počnemo.
Da bi svojim dajali več kot v resnici potrebujejo, moramo jemati drugim.
Pri človeku je kadar ustvari nekaj lastnega, na koncu največkrat tako, da se na to veže in ima raje.
Ampak, kadar nekaj imamo raje, kot vse ostalo, kar je ravno tako vredno naše polne ljubezni, se ve, da napravimo ravno zaradi naše enostranske ljubezni proti temu ostalemu greh, greh pa tudi proti temu kar sebično ljubimo in sebi, kajti hoteli ne hoteli je to, kakor tudi mi, del vsega ostalega.
V tej slepoti celo mislimo, da delamo dobro, zatiskamo pa oči pred tem, da smo uničili bitja naravo in lasten planet.
Ne moremo se rešiti propada dokler na takih osnovah, razmišljamo in uporabljamo znanost zdravstvo za to, kako bi na takšen način lažje preživeli.
Saj to je neumno, človek nima zdravja, pa ga hoče na tak način pridobiti, nima izvorne harmonije - torej trudi se zapolniti to česar nima -, z nekimi dognanji, ne odpravi pa samega vzroka lastne bolezni in neharmoničnosti.
Znanost, ki se ukvarja z znanostjo zaradi znanosti, ne bo prišla daleč in do pravih spoznanj.
Zmeraj se bo izgubljala v hipotezah in navedkih.
Zakaj je tako?
Ker je ta ljubezen na medlih osnovah.
Če hočemo rešitve moramo veliko dlje od navadnega meščanskega humanizma in ljubezni na tej osnovi, ki jo potem izkoriščamo za lastne cilje.
To kaj je skupen blagor nam, če hočemo rešitve za nas in vse ljudi in otroke sveta, nam to mora v zavestni čisti zdravi ljubezni pomeniti vse.
Ne na temelju fanatizma, ampak na temelju zavestne čiste zdrave ljubezni do vsega in vseh.
Ne očitajte si če tega niste vedeli in se zavedali prej, ni pomembno zdaj se.
Zelo je usodno neznanje o bistvenih stvareh, ker potem to kar sami svarimo, preveč vzljubimo in kasneje ne moremo drugače, kot da v tej naši ljubezni naredimo proti ostalem greh.
Ni v tem mišljeno da nam ni nekaj po naravi bliže seveda je, to je normalno in prav, za naše otroke družino in otroci kasneje za ostarele, je popolnoma prav, da medsebojno poskrbimo in ne samo to, celo veliko bolj vzorno, kot se v svetu razen redkih izjem dogaja, pa ne zaradi vzora, ampak zaradi čiste ljubezni, takrat bo to tudi naše dejanje, popoln neoseben vzor celoti, ne da bi od tega imeli kakršne koli druge koristi.
Vendar človek misli, da mora biti nekaj boljšega, kot popolnoma dober človek, in svoj umski aparat in to malo ali pa več ljubezni kar ima, uporablja zato v druge namene in usmeri v napačne cilje.
Toliko tega potrebujemo, da bi bili dobri toliko tega nam pogojuje, da bi bili dobri, zato nam postane kratko malo biti dober, v vsem tem tako zapleteno, in prav nič čudno ni, da se v vse to ujamemo, dobrota v nas pa enostavno usahne, ker jo enostavno to zaduši.
To se imenuje biti veliki gospodar deset tisočih stvari, ki mu le te pomenijo več od izvorne dobrote same, da nazadnje zaradi tega, vse to kar ima in česar se oklepa zgubi, saj nazadnje temu daruje še tisti zadnji mali kanček dobrote.
Kdor sebično ljubi samo delček, ko ga izgubi nima nič.
Ker je z celoto, ki ga obdaja in se je zaveda neharmoničen, zaradi tega, ker jo v svoji sebični nevednosti zlorabljal in prilagaja sebičnim ciljem, ter jo s tem kot tako z vsemi drugimi sebičnimi silami pod nebom soustvari.
Kajti del brezpogojne ljubezni v nas, nismo dobili zato, da ga narobe uporabimo in če ga uporabimo za kar ni namenjen ga izgubimo.
Uporabljajmo ga prav.
V čisti brezpogojni ljubezni -
Glejmo na vse kot da vidimo prvič.
Delajmo vse kot da delamo prvič.
Ko odidemo zvečer spat, pojdimo tako kot da je to prvič.
Saj v resnici je zmeraj malo drugače.
In zmeraj vse končajmo, začnimo, delajmo, ustvarjajmo, živimo v brezpogojni ljubezni, ne glede na to kar nas doleti.
Potem ne bomo sužnji navad in usode.
To lahko imenujemo odrešitev in se v dobro vseh zgodi le tam, kjer zavestno živi brezpogojna ljubezen v vseh in okoli vseh.
Človek je zelo napredoval, kadar nima rad svoj pogled na stvarnost, ampak prav vidi stvarnost samo.
