Da bi si izpolnjevali svoje smele želje, ki velikokrat in povsem presegajo meje pravičnega, da bi svojim ali sebi dajali več kot potrebujejo, in s tem kupovali njihovo pozornost, ter nekako zapolnili vse te lastne hibe, kar se sigurno izjalovi, kajti ljubezen in izvirno blagostanje je nemogoče ustvariti na takih osnovah.

Vse to se vsekakor dela na račun tistih, ki imajo malo, -(ne bom rekel da nimajo)- kajti nekateri z debelo denarnico in ne vem z vsem še vse -pravijo da nimajo-, in so temu podobni, predobro znajo zaščititi svojo na dvomljivih temeljih pridobljeno pravično imovino.

Ne bomo popolni,
vse dotlej,
dokler ne bomo uslišali,
kaj je volja izvira popolnosti
v vsem,
tudi v najmanjšem delu nepopolnosti.

Človek si prehitro
zamišlja,
da je popoln
in naredi greh, nad nepopolnim.

Tega pa Bog, ne dovoli.

Ljudje kultivacije, govorijo o ljudeh divjine,
kot o divjih nevednih ljudeh, neukrotljivih divjakih.

Ljudje divjine, govorijo o ljudeh kulture, kot o kultiviranih ljudeh,
zaprtih v lastno ječo zgradb in misli.

Oboji, bi pa morali najti na pravi način, smisel obojega.

Dokler obe strani nimata pravega spoznanja, oboji ljubijo in hvalijo le svoje, drugo pa zaničujejo,
med njima obstaja skoraj bi se lahko reklo večen konflikt, vsekakor, pa bo trajal do takrat, dokler ne bodo spoznali bistvenega, eden v drugem.

Poplačani ne bomo,
če pomagamo tistim, ki so nam všeč,
ampak le tistim, ki pomoč potrebujejo.

In ne tako, da bi nam nekdo nekaj dal,
ampak z nečim dosti boljšim,
z mirom v srcu in duši.

Če bodo nastali z darovanjem ljubezni vseh nas,
taki ljudje, potem tudi ne bo upravičen strah,
da ko boste tudi vi,
v skrbnosti in poštenosti pomoč potrebovali,
da je ne boste dobili.

In zdaj nosi obleko in ljubezen
tistega naroda, v katerem si rojen.
Ne razmišljaj o čem drugem, preden se
zgodi sprememba.
Rojen v katerem koli narodu,
pošteno ljubeče spoštljivo nosi bistvo in
tega obleko, iz vse ljubezni srca, pa spoštuj
tudi celoto.
Vsako življenje se vračamo, in bomo
hodili v koži različne kulture,
dokler ne bomo razumeli svoje enosti vsega z vsem.

Vabi poglede neskončna modrina,
sanjam odprtih oči,
stojim ob obali in v meni naval svežine.

Valovi oznanjajo svoj prihod,
z nežnim treskom ob skale se spet odbijejo nazaj od morske obale,
počakajo, da vdihnemo zrak in se vrnejo.

Oblikujejo morje, oblikujejo oceane in čakajo,
da se vse dežne kaplje vrnejo nazaj,
da lahko nežno ponovno zaigrajo melodijo morja.

Mesto pod Pohorjem je ves december v megli,
gosti, neprodirni,
ljudem neprijetni.
Je kot odsev človeških življenj in hotenj;
življenj v megli sebičnosti,
omejenosti in zaletavanja drug v drugega.
Zaslužena je in opomin;
kot vse, kar se nam neljubega dogaja.

Spomin, ko pogledamo nazaj, prinese žalost ali pa veselje.

In zmeraj je bilo tako, vse odkar smo se rodili na zemlji polni nasprotij, takšnih in drugačnih.

Vendar v ozadju tega, je nekaj tako mirnega in tihega, in celo leto je bilo z nami.

Da, vso življenje je bilo in je tu.

Mogoče ne bi bilo dobro to poimenovati, vendarle le poskušati se temu predati in živeti iz tega.

Če nam to uspe, bo vse kar dajemo dar.

Zaradi slepote smo tako žalostno plitki, ko se gre za resnico, po drugi strani pa zaradi posledic te slepote, prekopljemo zemljo po dolgem in po čez, ko iščemo zunanje zlato in tega koristi, na tega osnovi, na kateremkoli področju že.

Ni najhuje dokler se trudimo in delamo, kakorkoli že, najhuje je to, da se zaradi tega, ne razumemo med sabo in ko nam v tem boju uspe, postanemo trdi in brezsrčni, ter se medsebojno še bolj zasovražimo ob tem, ko branimo to. Kaj smo dosegli?

Tu se gre za revnega in bogatega, kajti kakor bogat brani svojo bogatijo, tako revež brani svojo mizerijo. No pridejo ljudje, ki se borijo za golo preživetje, tudi to je treba braniti, ali pa umreti.