V majhni hosti sta na trhlem hrastu živela polha Pihec in Puhec. Imela sta mehka puhasta kožuha in napihnjena trebuha. Nič čudnega, saj sta se nenehoma hranila z želodom in žirom. Neprenehoma pa sta si bila tudi hudo v laseh.

Nekega hladnega dne sta hodila po mehkem mahu in iskala hrano. Med mahom na tleh sta oba v istem hipu zagledala majhno hrustljavo hruško. Oba hkrati sta jo hotela pohrustati.

"Tale hruška bo moja!" je pohlepno zapihal v Puhca Pihec.
"Ha ha ha, me že lomi smeh," se je hahljajoče napuhnil Puhec. "Hruška bo seveda moja, ti potuhnjeni oholi hlačon!"
"Ti si pa smrduh pa skopuh pa oderuh!" je Pihec hreščeče zapihal v brata Puhca.
"Ti si pa lenuh pa požeruh pa debeluh!" je nazaj hropeče nahrulil Puhec Pihca.

Nekoč je živela spominska knjiga. Bila je zelo zajetna, nihče ji ni mogel natančno prešteti strani. Zelo se je bala zanje. Bila je še nova, brez kakršne koli vsebine, a vseeno zelo privlačna za oko. Tičala je na polici med mnogimi njej podobnimi knjigami in knjižicami, a nobena se ni mogla primerjati z njo. Skrivnost je bila v njeni izredni rahločutnosti in smislu za lepoto. Ni pa bila prevzetna in nedostopna, njeno držo bi prej opisali kot previdnost. Priznati moramo, da jo je bilo kar strah, kaj se bo vanjo zapisalo in kako.

Verjetno bi kar umrla od groze, če bi jo v roke dobil nekdo, ki je brez srca. Zato je iz dneva v dan trepetala v srcu, a navzven je kazala prisiljen nasmešek, kakor so jo naučili njeni izdelovalci. Imela pa je srečo vsaj v tem, da je sedaj bila pod oskrbo nekega prodajalca, ki je bil z dušo in telesom navezan na reči, ki jih je moral prodati in je nekako čutil z njimi, zato je v mislih iskal vsaki izmed njih idealnega lastnika, pri čemer za glavno merilo ni vzel dobičkonosne plati, pač pa je ponudnika presojal bolj po značaju in prvem vtisu, ki ga je le-ta pustil ob srečanju.

Bregove rek objekt med sabo povezuje,
nad prepadi ziblje se, mnogim pot skrajšuje.

Kadar si bolan, ti predpiše ga zdravnik,
če pa ješ ga, ko si zdrav, boš postal bolnik.

Perilo, oblačila so temu stričku hrana,
ko jih prežveči, znova so čista in oprana.

Na sobna tla je ta zadeva položena,
smet marsikatera je podnjo pometena.

Kadar zmanjka toka in ni luči nobene,
njen vroči plamen temo okrog nas prežene.

Razvajen ta je, ki mama ga oblači,
mu obuva čevlje in jih zavezuje,
mu takoj izpolni željo po igrači,
ali na ukaz slaščice mu kupuje.

Daje mu žepnino, ki takoj zapravi
jo za coca colo, stripe, sladolede,
piše mu naloge, s šolo ga ne gnjavi,
in doma dopušča mu preveč besede.

Sobo zanj pospravlja, a na mizo daje
tiste le jedi, ki si jih sam izbere:
makarone, pico - to ima najraje -,
če pa jed ni všeč mu, se za mizo dere.

Vsakomur uspeh pomeni nekaj drugega!
Vsak malček je uspešen, kadar enkrat shodi,
uspešen tisti je, ki med bogate sodi,
uspeh je, če počne kdo kaj res koristnega.

Uspešen je učenec, ki petice zbira,
pa frajer, ki pozornost pri dekletih vzbuja,
uspešen ta je, ki se vsak dan zdrav prebuja,
športnik, ki po novih rekordih se ozira.

Uspešen je popevkar, ki album nov izda,
gradbenik uspešen je, kadar zida hiše,
uspešen je pisatelj, ki romane piše,
uspešen vsak poslovnež je, ki denar ima.

Za prijatelja je treba najti čas,
če prijateljstvo zares želiš razviti.
Na prijatelja nikdar ne vpij naglas,
in ne trudi se od njega boljši biti!

Svojega prijatelja ne obrekuj,
raje ga pred zlim obrekovanjem ščiti!
Vedno mu lojalnost svojo izkazuj,
na pomoč mu v stiski ne pozabi priti!

Ko bolan je, ga pogosto obiskuj,
vere v zdravljenje mu ne pozabi dati!
V njem sposobnosti, vrline občuduj,
ne poskušaj pa se s svojimi bahati!

Za najmlajše pozitivkarje še ena slikanica izpod peresa Mirjane Gabrovec

Muce

Male so in nagajive,
nadvse so očarljive,
a ko se umirijo,
k tebi oviti se želijo.

Otroci so naše največje bogatstvo. Zastanimo za hip in videli bomo kaj v njih vzbuja radost in veselje. Niso to igrače, ki jih imajo na tone in še teh se naveličajo v kratkem času. Radost je v vsakdanjem življenju. Življenje je lepo, če ga le znamo živeti. Pravijo, da smo mi vzor otrok, vendar bi bil svet boljši in lepši, če bi tudi sami kaj prevzeli od njih. Tako je nastalo naslednje besedilo - Rad imam.
Gabrovec Mirjana

MEDO
Medo mehek in močan,
z mano je vsak dan,
greje me, se mi smeji,
ob njem mi nikdar dolgčas ni

Besede, stavke, zgodbe vsega sveta sestavljajo črke. S črkami se začne naša pot k znanju. Naj bodo naši otroci na prijazen način seznanjeni z abecedo, ki jih bo vodila v svet zabave in domišljije. Da bi bilo učenje bolj pestro, sem se domislila naslednjega besedila - Abeceda malo drugače.
Gabrovec Mirjana

Abecedo moraš znati,
Besedam smisel dati,
Energijo v učenje vložiti,
Celotno snov si ponoviti.
Enkrat se abecedo boš naučil,
Dobrim knjigam posvetil,
A znanje tako si pridobil.

Vsak človek se v življenju kdaj zlaže. Nemalo pa je takih, ki polega laganja tudi goljufajo, opravljajo, se prilizujejo, lenarijo, in nemalokrat tudi kaj malega ali velikega sunejo.

V živalskem svetu pa je bil kralj lažnivcev nedvomno mladi lisjak, ki so ga ostale živali poimenovale kar Lažnak, se že ve zakaj. Od poletja do pomladi je tako obilno lagal, da je od laganja nastajala okoli njega megla, ki se zlepa ni več razkadila. Kadarkoli so živali opazile meglo, so takoj uganile, da je v bližini lisjak Lažnak. In so jo ucvrle in oddrvele stran, da se je kadilo za njimi. Le kdo bi hotel imeti opravka z nepoboljšljivim lažnivcem?!

Kar pa je lisjaka Lažnaka silno jezilo!

Pa je razmišljal in si razbijal glavo, kako bi živali prelisičil in jih prepričal, da je nehal lagati. In se je domislil: