Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061018184507976

Spominska knjiga, prodajalec in deklica nedelja, 5. november 2006 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Nekoč je živela spominska knjiga. Bila je zelo zajetna, nihče ji ni mogel natančno prešteti strani. Zelo se je bala zanje. Bila je še nova, brez kakršne koli vsebine, a vseeno zelo privlačna za oko. Tičala je na polici med mnogimi njej podobnimi knjigami in knjižicami, a nobena se ni mogla primerjati z njo. Skrivnost je bila v njeni izredni rahločutnosti in smislu za lepoto. Ni pa bila prevzetna in nedostopna, njeno držo bi prej opisali kot previdnost. Priznati moramo, da jo je bilo kar strah, kaj se bo vanjo zapisalo in kako. Verjetno bi kar umrla od groze, če bi jo v roke dobil nekdo, ki je brez srca. Zato je iz dneva v dan trepetala v srcu, a navzven je kazala prisiljen nasmešek, kakor so jo naučili njeni izdelovalci. Imela pa je srečo vsaj v tem, da je sedaj bila pod oskrbo nekega prodajalca, ki je bil z dušo in telesom navezan na reči, ki jih je moral prodati in je nekako čutil z njimi, zato je v mislih iskal vsaki izmed njih idealnega lastnika, pri čemer za glavno merilo ni vzel dobičkonosne plati, pač pa je ponudnika presojal bolj po značaju in prvem vtisu, ki ga je le-ta pustil ob srečanju. Spominska knjiga mu je zelo prirasla k srcu in kadar ga nihče ni videl, se je ljubeče pogovarjal z njo in sploh skrbno pazil, da se ji ne bi zgodilo kaj neprijetnega. Ona pa mu je v zameno vračala pozitivno energijo. Oba pa sta se boleče zavedala tega, da se bosta nekega dne morala nepreklicno ločiti - takšno je pač življenje. Zato skrbni prodajalec ni izgubljal časa, ampak se je na vse možne načine skušal dokopati do pravega človeka, torej do osebe, ki bo po značaju skladna s spominsko knjigo. V ta namen se je veliko pogovarjal s strankami, ki so prihajale in odhajale - hotel je ugotoviti njihov pristni nagib, zaradi katerega so povpraševale po tem ali onem izdelku. Imel je nekako prirojen in izostren čut za to, da je znal pravilno sklepati, kaj komu najbolje ustreza in pristoji. Ta čut ga še nikoli ni prevaral. Bolj kot prodajalec je bil neke vrste krušni oče vsem tem izdelkom, ki so se na kakršen koli že način znašli na njegovih prodajnih policah. Njemu osebno bi pristajal prav vsak izmed teh izdelkov, ki so bili na prodaj. In vedno mu je nekako uspelo, da je stranka odšla iz njegove prodajalne malce bolj vedra in za odtenek srečnejša, kot je bila poprej. Ljudje so ga upravičeno imeli radi, še bolj pa "njegove stvari". Nekega dne pride v prodajalno dekletce blizu dvanajstih let. Dolgi pšenični lasje so ji prosto padali na ramena, pogled modrine morja pa je bil plašen in odločen hkrati. Nekaj časa se je razgledovala okrog sebe, naš prodajalec pa jo je hotel čim bolj natančno "prečitati", kakor je bil tega vajen doslej. Ni se vmešaval z besedami, pustil jo je samo z njenimi mislimi, saj je dobro vedel, da je postavljena pred težko nalogo odločiti se. Pri tem jo je z velikim zanimanjem opazoval. Njene oči so se samo za hip ustavile na neki sestavljanki, zdrsele nato preko plišastih igračk do police s slikanicami in pobarvankami, a niso zažarele. Tako je pregledala celotno vsebino prodajnih polic in parkrat zmajala z glavo. Prodajalec je postajal že rahlo nestrpen, česar pa navzven na srečo ni bilo videti. Tedaj deklica uperi pogled na najvišjo polico, kjer so bili zvezki in spominske knjige. Dolgo, dolgo si jih z zanimanjem ogleduje, nato se povzpne na prste in proseče pogleda prodajalca. "Aha, sedaj je pravi trenutek," si reče le-ta in ustrežljivo pristopi ter z očmi sledi dekličinemu kazalcu. Le-ta se slednjič le ustavi, in to ravno na nenavadni spominski knjigi, o kateri smo govorili na začetku. Prvič v svoji karieri je bil prodajalec pošteno presenečen nad to izbiro. Takega odziva res ni pričakoval. Na nagloma se je skušal vživeti v dekličin svet, da bi ugotovil, kaj jo je privedlo do te odločitve. Čutil je potrebo, da začne pogovor: "Torej ti je všeč tista spominska knjiga, ki ima na prednji platnici takšno ljubko sončece. Zakaj pa, če smem vprašati?" "Ker imam rada sonce. In morje tudi," se je odrezala. "Kaj pa boš s to spominsko knjigo? Če imaš rada sonce in morje, bi ti prej svetoval kakšno slikanico z lepimi ilustracijami ali pa pobarvanko." "Zato, ker sem že velika deklica in rada pišem, pa tudi drugi mi kaj napišejo, pa se mi potem popisani listi papirja samo nabirajo in celo kdaj izgubijo," je pojasnila. "Ti si pa zelo resna za svoja leta," si komaj opomore od presenečenja, malo pomisli in nato nadaljuje: "Saj pisala bi lahko tudi v zvezek. Pa še ceneje bi te prišlo." "Ne, ne, ne bi bilo enako. To mora biti nekaj posebnega. Veste, za rojstni dan sem dobila malce višjo žepnino in so mi starši rekli, naj si izberem nekaj, kar mi bo zares všeč in česar se ne bom tako kmalu naveličala..." Prodajalec je razumevajoče prikimal in dejal: "Ker si tako velika deklica, ti bom sedaj nekaj povedal. Veš, tale spominska knjiga je zelo dragocena in vedno sem upal, da ji bom našel lastnika, ki bo nekaj posebnega, tako kot je ona. In ti imaš nekaj v sebi, to sem ugotovil že, ko si vstopila v mojo prodajalno. Všeč mi je, da točno veš, kaj želiš. Za svoja leta imaš neverjetno razvit okus za lepo. Prepričan sem, da bo tale spominska knjiga sedaj prišla v prave roke. Samo čuvaj jo, kakor nekaj, kar ti je najdražje! Veš, težko se ločujem od nje, a mi je v olajšanje zavest, da bom nekoga zares osrečil. Pridi še kaj pogledat sem in mi prinesi pokazat, kaj lepega si napisala in narisala. Prav nič ne dvomim v tvojo iznajdljivost." "Bom prišla, če ne poprej, pa zagotovo, ko bo ta knjiga do zadnjega kotička popisana, da si kupim novo." "Najvažnejše pa bi ti skoraj pozabil povedati. Ker vem, da si vestna in redoljubna deklica, pa še rojstni dan si imela pred kratkim, sem se odločil, da ti knjigo poklonim v dar. Kar vidim, da ji bo dobro pri tebi. Lahko ji boš marsikaj zaupala, tvoja nerazdružljiva prijateljica bo... Pa bom zate napravil še eno izjemo... Opazil sem namreč, da bi bilo tole modro nalivno pero kot nalašč zate. Sicer ima neko simbolično ceno, vendar ti ga dam skoraj čisto zastonj, samo en pogoj imam, ki sem ti ga pa že prej omenjal. Rad bi, da mi kdaj pa kdaj prineseš knjigo na vpogled, da bom videl, kako napreduješ. Gotovo imaš talent. Veš, se malo spoznam na te reči, saj sem svoj čas na neki osnovni šoli učil slovenski jezik. Imeli smo tudi svoje glasilo, kjer je sodelovalo veliko zelo nadarjenih tvojih vrstnikov. Torej, če ne bo vsebina preveč osebna, bi bil zelo vesel, če bom smel izreči še svoje mnenje ob tem, kar boš napisala. Torej, ne pozabi na tole obljubo!" "Veste, že kar nekaj časa pišem, pa nisem nikoli razmišljala o tem, da bi kje objavila. Zelo rada imam šolske spise in domače branje, pa tudi pri bralni znački sodelujem. Da bi pa lahko za glasilo, ki ga tudi pri nas izdajajo, kaj prispevala, pa se do sedaj nisem spomnila, ker me nihče ni povabil k sodelovanju. Vam bom kaj kmalu prinesla nekaj svojih pesmic in zgodbic, me prav zanima, kako vam bodo všeč. Ker ne poznam skoraj nikogar, ki bi se lahko z njim o teh rečeh pogovorila." "Samo še to mi povej, ali imaš internet." "Da, seveda ga imam." "Potem pa ti dam svoj e-naslov in mi boš kaj poslala. Pa bi me kljub temu zanimalo tudi, kako izgledajo tvoje mojstrovine v rokopisu, v originalu. Nič zato, če boš prinesla v osnutku, lahko pozneje dodelaš, če želiš, ti bom pri tem pomagal." "Hvala vam, gospod. Zelo ste prijazni. Veste, da bom pazila na to knjigo. In kako bosta presenečena očka in mamica, ko jima bom vse povedala. Veste, ko bom velika, bom pisateljica. Vi ste prvi, ki sedaj ve za to skrivnost." "Da bi le vedno mislila tako. Ne pozabi na obljubo, ki si mi jo dala. Tako, sedaj pa pojdi, gotovo so doma že v skrbeh zate. Veliko uspeha v šoli in upam, da me boš še hotela poznati, ko boš že slavna in priznana." Kaj mislite, kaj se je zgodilo z deklico in s spominsko knjigo? Deklici je v enem letu uspelo popisati spominsko knjigo (veste, ima zelo ljubko in berljivo pisavo), za namenček pa jo je še obogatila s svojimi ilustracijami. Tako je nastalo veliko zelo zanimivih in nenavadnih pesmic in zgodbic. Nekatere izmed njih je posvetila tistemu prodajalcu, ki ji je vlil samozavest. Čez nekaj let se je ta ista deklica odločila za študij primerjalne književnosti. Še vedno pa je v sebi ohranila otroško dušo in še danes hrani tisto usodno spominsko knjigo, preko katere jo je spoznal svet kot avtorico znamenitih del, namenjenih predvsem mladini. Danijela Premzl Komentarji (0) www.pozitivke.net