Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
nedelja, 5. september 2010 @ 08:02 CEST
Uporabnik: Desiree
Ne hodi za mano,
ker ne vem, ali te bom znal voditi,
ne hodi pred mano,
ker ne vem, ali ti bom znal slediti.
Pusti, da hodiva skupaj
kot prava prijatelja.
sreda, 1. september 2010 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Mirjan Mesiček
Ko bomo poraz sprejemali, prav tako ljubeče kakor zmago, bomo dosti boljši ljudje.
Zanimivo je, da to mnogi vemo.
Vendar, ker smo ljudje zelo šibko ukoreninjeni v resnično dobrem, se nam dogaja naslednje.
Kot pri neki čisto navadni tekmi, v začetku vemo, da je smisel igranje.
Vendar ko začne, nas ponese zanos, zmaga zmaga, ni več važna ljubezen. V trenutku se izgubijo najbolj temeljne kvalitete človeka, in igra ni več igra, temveč boj. Temeljne kvalitete človeka ugasnejo.
Medalja, ki naj bi bila simbol za čisto ljubezen, ni več to. Ta naj bi se po izvornem dajala za način igre, ne pa za zmagovalce.
petek, 20. avgust 2010 @ 05:02 CEST
Uporabnik: merijen
Pred časom sem nekje prebrala dokaj zanimivo zgodbo. Pozabila sem avtorja in tudi precej od realnega zapisa iste, pa vendar mi je ostal v spominu del te zgodbe, zaradi katerega sem se vselej, kadar sem pomislila na to /in mojo miselno izpeljanko/,morala nasmejati v sebi. In mogoče se boste ob njej nasmejali tudi vi, ne glede na to, če boste to zgodbo prepoznali. Sicer pa počakajte na vprašanje na koncu zgodbe.
Zgodba je torej govorila o nekem upokojenem britanskem polkovniku, ki je v svojih mlajših letih služboval v Indiji. Med domačini so krožile zgodbe o samostanu, visoko v hribovju Himalaje, kjer žive lame, ki se sploh ne starajo. Rečeno je bilo, da poznajo skrivnost večne mladosti in, da tisti, ki bi se potrudil priti do njih in spoznati njihove tozadevne skrivnosti, da se ne bi postaral, tisti, ki pa je že postaran, bi se pri njh popolnoma pomladil.
NE ZAMUDITE
Ne hodi za mano,
Ko bomo poraz sprejemali, prav tako ljubeče kakor zmago, bomo dosti boljši ljudje.
Nasilje še nikoli ni prineslo miru. Obsojanje še ni pozdravilo nobene prizadetosti. 
Pred časom sem nekje prebrala dokaj zanimivo zgodbo. Pozabila sem avtorja in tudi precej od realnega zapisa iste, pa vendar mi je ostal v spominu del te zgodbe, zaradi katerega sem se vselej, kadar sem pomislila na to /in mojo miselno izpeljanko/,morala nasmejati v sebi. In mogoče se boste ob njej nasmejali tudi vi, ne glede na to, če boste to zgodbo prepoznali. Sicer pa počakajte na vprašanje na koncu zgodbe.
