Energija je vse,
razen nič-a,
kamor želi si srce.

Boris Kononenko

Ko sem ovca in pastir
ima zver
pri striženju mir.

Boris Kononenko

Dokler ne spoznaš,
da so vrata na katera naj bi trkal
nekje med tvojim vdihom in izdihom,
je vsa tvoja duhovnost
en sam privid.

Stoyan Svet

***

Bodi samosvoj,
vsi drugi so že zasedeni.

(O.Wilde)

Ko bomo poraz sprejemali, prav tako ljubeče kakor zmago, bomo dosti boljši ljudje.
Zanimivo je, da to mnogi vemo.

Vendar, ker smo ljudje zelo šibko ukoreninjeni v resnično dobrem, se nam dogaja naslednje.
Kot pri neki čisto navadni tekmi, v začetku vemo, da je smisel igranje.

Vendar ko začne, nas ponese zanos, zmaga zmaga, ni več važna ljubezen. V trenutku se izgubijo najbolj temeljne kvalitete človeka, in igra ni več igra, temveč boj. Temeljne kvalitete človeka ugasnejo.
Medalja, ki naj bi bila simbol za čisto ljubezen, ni več to. Ta naj bi se po izvornem dajala za način igre, ne pa za zmagovalce.

Kdor Trpljenju ne odpre,
ko trka, ga bo počakalo,
da pride ven.

Nasilje še nikoli ni prineslo miru. Obsojanje še ni pozdravilo nobene prizadetosti.

Zamera še nikogar ni osvobodila.

Pomagajte, da bo svet razumel, kar so sporočali vsi veliki učitelji. Bodite zgled.

Ko vam bodo jeza, prizadetost ali užaljenost ponovno prekrižale pot, reagirajte drugače.

Odzovite se s strpnostjo, razumevanjem in sprejemanjem.

Sreča je kot neviden zrak,
ko zapiha veter
ju zaznam

Ko pa duša spozna,
da spoznava Boga,
prejme istočasno spoznanje o Bogu
in o sami sebi.

Mojster Echkart.

Ko v srcu začutiš,
da si angel,
so nebesa
povsod.

Stoyan Svet

Vse je mogoče in
nebesa vedno poslušajo.

Caroline Myss v knjigi
Pet mitov o zdravljenju

Smrt smrti in njeni obrti!

Boris Kononenko

Pred časom sem nekje prebrala dokaj zanimivo zgodbo. Pozabila sem avtorja in tudi precej od realnega zapisa iste, pa vendar mi je ostal v spominu del te zgodbe, zaradi katerega sem se vselej, kadar sem pomislila na to /in mojo miselno izpeljanko/,morala nasmejati v sebi. In mogoče se boste ob njej nasmejali tudi vi, ne glede na to, če boste to zgodbo prepoznali. Sicer pa počakajte na vprašanje na koncu zgodbe.

Zgodba je torej govorila o nekem upokojenem britanskem polkovniku, ki je v svojih mlajših letih služboval v Indiji. Med domačini so krožile zgodbe o samostanu, visoko v hribovju Himalaje, kjer žive lame, ki se sploh ne starajo. Rečeno je bilo, da poznajo skrivnost večne mladosti in, da tisti, ki bi se potrudil priti do njih in spoznati njihove tozadevne skrivnosti, da se ne bi postaral, tisti, ki pa je že postaran, bi se pri njh popolnoma pomladil.

Nenehno se srečujemo s prehajanjem misli v besede in besed v dejanja.

Misli, besede in dejanja so osnovni kvalifikatorji, značilni za človeška bitja.

Omenjeni pojmi so najbolj zgoščen povzetek vsebine slehernega človeškega življenja.

Danijela Premzl

V areni posledic je moj nasprotnik vzrok.
Gledalci so dvomi, domneve, vere, razkol,
eni so zame, drugi kažejo palec navzdol.

Sodnik cesar je čas,
zmaga me ovenča s svobodo,
suženjstvo pa vklene v poraz.

Če Vas kdo vpraša: »Kaj je prijateljstvo?«

Recite: »To je vez med dvema dušama, ki sta polni vrlin.«

***

Naredi si nekoga za prijatelja, da bi imel tistega, ki te bo grajal, ko narediš kaj slabega.

***

Preden pokličeš zdravnika, pokliči prijatelja.

Nekoč je živel tako bogaboječ mož, da so se celo angeli razveselili, kadar so ga videli. Toda kljub svoji veliki svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetlice, ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka.

Njegova svetost je bila v tem, da je pozabil na preteklost vsake osebe in je vse ljudi jemal takšne, kot so, in je videl skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja, kjer je nedolžen in kreposten in ne ve, kaj dela. Tako je ljubil vse in odpustil vsem, ki jih je srečal - in v tem ni videl nič izrednega, kajti to je bil rezultat njegovega načina gledanja na ljudi.

Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej kakršnokoli željo, in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?«

V neki oazi je živel mož, ki je v blagostanju užival dneve svojega življenja. Živel je odmaknjeno življenje in je bil zadnji član družine, ki je vztrajal v tej neizprosni divjini. A kaj kmalu je sušno obdobje pregnalo mir in izobilje ter omogočilo puščavskemu pesku, da je osvojil precejšen del oaze.

Kljub nevarnosti, da bi se še preostala plodna tla spremenila v puščavo, je vztrajal in živel v prepričanju, da je nemogoče, da bi oaza izginila, saj so se v njej rodili in umrli številni njegovi predniki, pa jih je vse preživel. Nekega dne pa je v oazo prispela karavana s kamelami. Medtem ko so se živali napajale v bližnji mlakuži, in popotniki uživali zaslužen počitek, so mu podali naslednji predlog.

Dao je podoben napenjanju loka.
Visoko se spusti, ko nizko se dvigne.
Kjer je preveč, vzame.
Kjer je premalo, doda.
A človek dela ravno nasprotno.
Vzame tam, kjer ni,
in da tja, kjer je preveč.
Kdo ima vsega preveč
in ponuja še tisto, kar ima?
Samo človek, ki ve in nosi Dao v sebi.
Zato nesmrtni dela in ne pričakuje.
Stori dobro in se ne ustavi
in nima želje, da bi bil videti vreden.

Prevod Bernard Svete, v knjigi : Pet mitov o zdravljenju avtorice Caroline Myss

Mož pride domov iz službe. Na dvorišču zagleda svoje tri otroke, ki so še v pižamah, povsem blatni, prazne vrečke čipsa in folije čokolad pa so razmetani po vsej travi. Vrata ženinega avtomobila so odprta, prav
tako vhodna vrata, psa pa nikjer.

Mož vstopi v hišo, kjer zagleda še večji nered. Luč je razbita, preproga razmetana, TV popolnoma na glas, soba pa natrpana z igračami. V kuhinji je umivalnik poln umazane posode, ostanki hrane razmetani po mizi in tleh, vrata hladilnika odprta, na tleh razbito steklo, sredi kuhinje pa kup peska.

Mož hitro steče v zgornje nadstropje, kjer mora prav preskočiti kup igračk in perila. Ves zaskrbljen išče ženo - morda se ji je kaj zgodilo?

Nekoč je živela prav posebna oseba. Imenovala se je Iskalka besed. Živela je malce odmaknjeno od drugih, ni pa bila ljudomrzna. Vedela je, da njeno ime ne samo, da nenavadno in čudovito zveni, temveč da se v njem skriva tudi globlji pomen, tako rekoč smisel njenega življenja.

Obdarjena je bila z izostrenim posluhom za razne odtenke, barvo in intonacijo glasu svojih sobesednikov in jih je brala, kot da bi prebirala knjige. Pri obojih je bila zelo izbirčna in previdna. Svojih sobesednikov ni ocenjevala, jih je pa presojala in kar ji je iz slišanega ustrezalo, je ohranila v sebi kot hrano za njene trenutke, ko bo sama s seboj.