Danes se Sonce smeji.
Podarja veselje, radost in lepoto.
Iskri se v kapljicah rose
in jih boža s toplimi poljubi.
Dehti v barvitih cvetovih,
potaplja se v zelenilo gozdov
in pleše v žuborenju potoka.
Danes se sonce smeji.
Zajamem prgišče sončnega smeha in si ga podarim.
Zajamem smejoči se dan in praznujem.
Praznujem radosti Življenja in se veselim.
Danes se sonce smeji.

Ognjišče Ljubezni greje moj Dom.
Polni ga z Mirom in ga blagoslavlja.
Hrani se s hrastovimi poleni
in pripoveduje njegovo zgodbo.
Podobe gozda, kjer je živel
v sožitju, brstenju, zelenju,
podobe pomladi, poletja, jeseni
in sanjave zime.
Zgodbe Življenja, odete v zeleno.
Nahrani ogenj s svojo svetlobo, toploto in žarom.
Podarja mi Mir in svoj Blagoslov.
Podarja mi Sebe in svoje Življenje.
Ognjišče Ljubezni greje moj Dom.

Potopila sem Se v Spoznanje.
Razkrila se Mi je veličastna podoba.
Naselila je Moje Nebeško prostranstvo,
se zasejala v plodno Zemljo,
vzbrstela v bujno, zdravo rast,
vzcvetela v živopisanih gredah,
zorela v žlahtne plodove
in se semenila v vse več Življenja.

To je v Tebi, Zame.
Podoba zelenega parka.
Je del Celote, del Stvarstva.
Veliko poti, se tudi križajo.
V bližini je spomenik.
Ključ, ki si mi ga dal mimogrede.
Ključ vrat v srečno Življenje.
Sprejela sem ga s Hvaležnostjo.
Podoba Očeta, ki me ljubi.
Zasejala sem se v svoj Vrt
in danes cvetim v Raju.
Živim.
Ljubim, se radostim in se množim.
Živim.
To je v Tebi, Zame.

Napisana je knjiga brez črk,
razkriva vse odgovore.
Obstaja od nekdaj,
je živa, brezčasna.
Odeta v podobe, barve, vonjave,
v zvoke, v tišino, v luč in v temo.
V končnost, v neskončnost,
v praznino in v polnost,
v red in v kaos,
v čudež Življenja.
Knjiga Življenja,
Rojstva, Cvetenja, Rodnosti, Konca, Vstajenja,
večnega Kroga in njegovih Ciklov.
Napisana je knjiga brez črk,
ki razkriva vse odgovore.

Se že Svečnica od nas je poslovila,
za seboj ledene sveče nam pustila,
grozljivo opazovati tam je ostrešja,
naj že pride čas pomladi in poletja.

Kaj mar mi zanje še kdo izjavi,
verjetno bolelo darilo bi na glavi,
streznilo še treznega bi sveča
zdaj od streh visi še kakor tleča.

Spet pomlad bo, a spomin na sveče,
za marsikoga pomenil veliko sreče ,
bi darilo iz neba narave boleč bil dar,
a saj na pomlad vsem kaj malo mar,

jože.k

Prvi objem je spregovoril.
Razkril mi je tvoje želje.
Bližino, toplino, zaščito, vzpodbudo.
Mir in ljubezen.
Zaupanje.
Vez.
V tebi domuje močan hrast
in v meni čuteča breza.
Rasteta avtohtono, popolno.

V Središču sem doma.
Kjer sta Tema in Svetloba Eno.
kjer Nebo zdrsne v objem Zemlje,
kjer se zlivata Neskončnost in Končnost.
V Središču sem doma.
Mir polni posodo Časa,
ljubezen je ognjišče Doma.
V Središču sem Doma.
V plodno Zemljo Raja sadim semena svojih Kreacij
in jih negujem, ljubkujem in hranim.
V središču Življenja
rojevam prelestne Stvaritve.

Sprejel si me vase.
Razraščam korenine v središče Zemlje
in pijem sok Življenja iz njenih neder.
V vrhovih krošnje božam meglice Vesolja
in iz njih tkem svoje Sanje.
Diham veter, sonce, dež.
V meni utripa Modrost stoletnega hrasta.
Sprejel si me vase,
da s tvojo Silo poživim svoje Življenje.
Preprosto in samoumevno,
kot jutro, ki vstane iz noči,
kot dan, ki je tu, da živi,
kot sanjav večer, ki spaja svetlobo in temo.
Povsem lahko in brez napora.
Sprejel si me vase.

Oblekla sem belo obleko.
Objela sem veter
in šla plesat ples snežink.
V naročju sivega oblaka sem pustila svoj poljub.
Srebrni kristali so moja dota,
v laseh nosim bisere večnosti.
Oblekla sem belo obleko za ples.
Svetlobne niti vodijo plesni korak
v spevu biserne miline.
Tkem belo zaveso prosojne deviškosti
in vanjo oblačim Naravo.
V beli obleki je veličastna,
kraljevska nevesta na poročni dan.
V kraljestvu miru čaka ženina,
vsa lepa, vsa bela, deviška.
Objela sem belo obleko
in šla plesat ples snežink.

Obilje v eni kapljici.
Moč, ki odžeja.
Moč, ki oživlja.
Moč, ki raztaplja.
Moč, ki gradi.
Moč, ki umiva.
Moč, ki sprejema.
Moč, ki osvobaja.
Moč, ki ozdravlja.
Moč, ki prenaša.
Moč, ki izhlapeva.

Kdo si, oblak?
Puhasta meglica jadra
v modrini neba.
Skrivnostno prekriva jasnino.
Igrivo spreminja oblike,
pleše svoj ples in molči.
Popije sončne žarke
in vsrka vase belino.
Otroške oči se ji nasmejijo
in iščejo rešitev uganke.
Kdo si, oblak?
Puhasta meglica jadra
v modrini neba.
Raztegne bela jadra
in objame svoje brate.
Kdo si, oblak?
V tišino padejo dežne kaplje
in umijejo dan.
Otroški nasmeh poboža velike luže
in z njim pozdravi odgovor.
Na nebu se s soncem igra mavrica.

S pikico
navezanosti
celo življenje
ujetega bi te
imela
pa si želim
svobode zase
zato bom
pikico zradirala.

Dahnil si vame poljub
z vonjem rdečih vrtnic.
Dehti in me ljubkuje.
Okus po ljubezni
v nektarju opojnega cveta.
V večnem opoju objema me blagoslavljaš
v naročju svoje možatosti.
Dihaš vame svežino srebrne rose
in jasnino modrih oči.
Skoznje čutim lepoto tvoje duše,
prepleta se z mojo v Eno.
Dahnil si vame poljub
in v meni so se v cvetove odprli popki
rdečih vrtnic.

Tvoj nasmeh je darilo,
Igra na strune radosti,
božajoče poljublja moje srce
in greje ognjišče ljubezni.
Tvoj nasmeh je darilo.
Objema me in neti čarobnost.
Tvoj nasmeh je darilo.
Pijem njegovo sladkost
in v njem vračam pesem v svojo dušo.
Tvoj nasmeh je darilo.
Lepša mi življenje in me osrečuje.
Bogati mi življenje in me izpolnjuje.
Tvoj nasmeh je darilo.

Našla sem Te tam, kjer te nisem iskala.
Našla sem Te, ko sem prenehala iskati.
Ves čas si že tu,
in čakaš, da te objamem.
In čakaš,
da te sprejmem.
In čakaš, da ti vdihnem Življenje.
Obrisala sem prah iz tebe
in zazvenela je pesem,
ki raduje Mene in Tebe in Stvarstvo.
Poj mi o deviškem jutru,
Poj mi o milini Raja,
Poj mi o škrlatni zarji,
Poj mi o dihanju vetra,
Poj mi o skrivnosti rečnih bregov,
Poj mi o pesmi dežnih kapelj,
Poj mi o srebrnem luninem siju,
Poj mi sreči v modrih očeh,
Poj mi o varnem pristanu Življenja,
Poj o Ljubezni,
poj mi, poj mi!

Raztegnila sem se v sončen dan.
V meni vibrira svetloba.
Odžejam se v deviškem ustju tolmuna,
šelestenje vetra boža strune moje harfe.
Diham zelenilo zrelih trav
in zlato žitno klasje v rumenečem se polju.
Plešem v gibkem plesu listov breze,
žarim v bujnem cvetu potonik v kmečkem vrtu.
Segam visoko v vrhove slokih borovcev,
rastem globoko v koreninah stoletnega hrasta.
Raztegnila sem se v sončen dan.
Na pisanih krilih metulja objemam travniško cvetje.
V zrcalu poletnega dne odseva mladosten obraz.
V travnik tkem živopisno cvetlično preprogo,
z deviškostjo barvam obraz tihotnemu obrežju planinske reke.
Slavim te, čudovito življenje.
Raztegnila sem se v sončen dan.

Odela si se v puhasto belino.
Okitila si nežne veje breze,
da se šibijo v belem razkošju.
Gibko se otresajo odvečne teže.
Brez napora, brez pritiska, samodejno.
Sanjave so in vendar živo gibke.
Bela pravljica ljubkuje Mir,
ki hrani dušo.
Odela si se v puhasto belino.

Bardske strune pojejo,
Da se raduje Stvarstvo.
Slavijo Življenje, Radost, Ljubezen,
Slavijo Popolnost, Čarobnost Luči,
Slavijo prelestne podobe Stvarstva iz Raja Narave,
Slavijo svetlobo zvezd, lunin sij, sonce,
Slavijo božansko Moč, slavijo popolnost,
Slavijo popolno lepoto in grejejo srca Ljudi,
Da se radujejo.
Da se Radujem Jaz.
Da se raduje Stvarstvo.
Da se raduje Stvarnik.

Tolmun Življenja si,
izviraš iz globin zemlje,
prenašaš njeno živost.
V neštetih kapljicah si razpršena,
Deliš se, množiš se,
napajaš Življenje.
Odžejaš me s svojo ljubeznijo
in mi podarjaš Vse.
Poživljaš, oživljaš, podarjaš Vstajenje.
Ples sil, ples svetlobe,
ples sonca in lune,
skrivnost ljubezni, življenja in upanja.
Izvorna Resnica,
darilo Življenja.
Tečeš brez napora.

Metulj je poletel
v svobodno prostranstvo Raja.
Tam nekje je pustil zapredek.
Metulj je svoboden,
leti in se raduje Življenja,
Zaljša ga s svojo barvito lepoto,
s svojim sijem in radostjo.
S svojim veseljem ga blagoslavlja,
S svojo milino ga blagoslavlja.
Popolnost v Raju,
kjer sem doma.
Jaz sem ta Metulj,
metulj,
ki je poletel v svobodno prostranstvo Mojega Raja.

Danes ni čas za norosti in norčevanje.
zmote, izzivanje in zasmehovanje,
za drugih ljudi napak iskanje,
za nasilje, zlorabe in maščevanje.

Vsakdo od sebe je najbolj ogrožen
od zamer danes in iz davnih življenj,
od vseh neoproščenih dušnih bremen;
z zmerjanjem vzrokov se ne izbriše.

Skrajni čas je za drugačno življenje,
priznanje krivde in tudi sokrivde,
za obžalovanje in odpuščanje,
odpravo krivic in pretežkih bremen.

Svetloba je zjutraj bolj mehka
in nežna; med drevesi se prepleta
kot umiti lasje mladenke.
Njeni odtisi zlatih črk sestavljajo pesem.
Pesem spomina luči v odlomljenem žarku,
pišočem po listih, napetih srebrnine noči.
Noč je iz senc stkala tančico čez morje,
prekrito z vezenino molka v oseki.
Prižiga se ogenj.
Oko ujame vrtinec.
Obstane sredi kroga.
V osi gibanja.
Prisotno kot metafora.
Gibanje seže v globino.
Nekaj samotnih postav stoji na obrežju.