Prišla sem iz dolge poti,
utrujena in lačna.
Iskala sem Srečo,
Iskala, iskala..
Končno sem izbrala lažji način.
Sezula sem popotniške čevlje
in pozdravila rane ožuljenim nogam.
Napisala sem prijazno vabilo.
Odločila sem se za Srečo
in jo povabila k Sebi.
Prišla je k meni, Domov.
Pravi mi, da je to njen Dom,
že od nekdaj.

Pot vedno pelje naprej.
Tja, kjer še nisem bila.
Tja, kamor sem odločena priti.
Pot vedno pelje naprej.
Tajanstveno mi odkriva svojo deviškost,
znova in znova,
z vsakim korakom.
Pot vedno pelje naprej.
Vseeno ji je
kako jo prehodim,
če stopam po njej hitro ali počasi.
Pot vedno pelje naprej.
Ve svojo Resnico
in jo razkriva na vsakem koraku,
pomembna je Pot in ne Cilj.
Pot vedno pelje naprej.

Nelepe misli so kot šibre,
sejemo jih okoli sebe;
veter jih lovi in ujame,
vse po svetu razpošlje.

Nelepe misli so kot šibre,
sad nezadovoljstva in jeze;
porojene so iz zavisti,
nemoči in sebičnosti.

Nelepe misli so kot šibre,
razpršene in pomnožene
kot bumerang so nam vrnjene,
za dušo njih osti so boleče.

Potopila sem se v Sedanjost,
v njej ustvarjam svoj Raj.
V tolmunu Spoznanja
sem se napila Resnice
in z njo odžejala suho zemljo.
Semenske ovojnice so popokale,
zvezdni prah je nahranil Življenje
ga pozlatil, ga pomnožil.
Sem v brsti, sem v rasti,
sem v cvetju, v zorenju,
v gibanju, v ritmih,
v sozvočju truda in nagrad.

V Mojem Kraljestvu vlada Boginja.
Njen Tempelj sem in Njena Moč.
Deluje le Zame,
le Meni je zvesta,
čarobna Nevesta.
Ustvari mi vse,
kar izberem.
Zlahka in samodejno,
z nasmehom, z radostjo, s kraljevsko mogočnostjo.
Vse svoje Darove blagoslovi s Sabo
vedoč, da je to Življenje v Ljubezni.

Odprla sem se Življenju - Zase.
Odprla sem se za sprejemanje.
Sveže zorana zemlja je zadišala po pomladi.
Vase je vzela semena za novo rast.
Hranila se je s svetlobo vesolja
in s trdnostjo skal pod sabo.
Napajala jo je vrtinčasta vlažnost,
grela jo je zlata toplota.
Življenje zelenilo iz nje v bujno rast.
A tokrat je zaživelo Zame.

Zakaj poje ptica:
ker ima pesem.
Zakaj šepeče veter:
ker nosi sanje.
Zakaj dehti roža:
ker pripoveduje o svojih talentih.
Zakaj boli bolečina:
ker išče sočuten objem in Ljubezen.
Preprosto, kot dihanje.
Ključi do Raja živijo v srcu,
da jih uporabim zase,
da z njimi odklenem vrata v svoj Raj.
Ni drugega ključarja.
Ključi od Raja živijo v srcu.

Iz zasmoljenih ran je odtekal sok življenja.
Bodalo je zarezalo
globoko v meso.
Mlado drevo je zajokalo,
krčilo se je v bolečini in se z njo borilo.
Raslo je v tej bolečini,
živelo je v njej in z njo.
Mlado lubje jo je skušalo skriti.
A rane so bile pregloboke.
Čeprav skrite,
so v rast pulzirale bolečino.
Čakale so nege in pomoči.

Nov dan se je rodil.
Nabral si je biserov v sončnem svitu
in se umil v jutranji rosi.
Objel me je s svojo jasnino
in mi napolnil srce z lepoto.
Povabil me je v svoj dom
in me nahranil z zaupanjem.
Razkril mi je
moje današnje delo.
Podaril mi je vse svoje Moči.

Ljubezen je v zraku.
Smeji se v otroških očeh.
Boža me s tvojim pogledom.
Pleše v svetlobnih žarkih.
Jadra na puhastem oblaku.
Umiva se v kapljicah rose.
Barva se v pisani mavrici.
V luninem svitu šepeta svoje sanje.
Poje v vetru.
Odseva v jezerski gladini.
Potaplja se v morske globine.
Tke se v cvetlične preproge.

Seme je vzklilo.
Odgnalo je v novo rast.
Z močjo Vesolja
nahranjeno z mlekom zemlje.
Pokukalo je v svetlobo jutra,
napilo se je sončnih žarkov,
umilo se je v srebrni rosi.
Zaspano kopreno sanj je pustilo v jutru
in se prepustilo brstenju dneva.
Raste, se širi in se razvija.
Novo Življenje ima nesluteno Moč.
Danes je bilka, jutri je veličastno drevo.
Semeni in rojeva milijone bilk.
Gozd je prerasel goljavo.
Seme je vzklilo.

Doma Si povsod.
Živiš v svetlobi
in sanjaš v temi.
Pluješ v oblakih,
poješ v ptičjem petju.
Piješ biserno roso
in ješ sončni prah.
Žuboriš v potoku,
jezdiš v srebrnini luninih žarkov.
Jočeš v deževnih kapljah,
smejiš se v letu metulja.

Danes se Sonce smeji.
Podarja veselje, radost in lepoto.
Iskri se v kapljicah rose
in jih boža s toplimi poljubi.
Dehti v barvitih cvetovih,
potaplja se v zelenilo gozdov
in pleše v žuborenju potoka.
Danes se sonce smeji.
Zajamem prgišče sončnega smeha in si ga podarim.
Zajamem smejoči se dan in praznujem.
Praznujem radosti Življenja in se veselim.
Danes se sonce smeji.

Ognjišče Ljubezni greje moj Dom.
Polni ga z Mirom in ga blagoslavlja.
Hrani se s hrastovimi poleni
in pripoveduje njegovo zgodbo.
Podobe gozda, kjer je živel
v sožitju, brstenju, zelenju,
podobe pomladi, poletja, jeseni
in sanjave zime.
Zgodbe Življenja, odete v zeleno.
Nahrani ogenj s svojo svetlobo, toploto in žarom.
Podarja mi Mir in svoj Blagoslov.
Podarja mi Sebe in svoje Življenje.
Ognjišče Ljubezni greje moj Dom.

Potopila sem Se v Spoznanje.
Razkrila se Mi je veličastna podoba.
Naselila je Moje Nebeško prostranstvo,
se zasejala v plodno Zemljo,
vzbrstela v bujno, zdravo rast,
vzcvetela v živopisanih gredah,
zorela v žlahtne plodove
in se semenila v vse več Življenja.

To je v Tebi, Zame.
Podoba zelenega parka.
Je del Celote, del Stvarstva.
Veliko poti, se tudi križajo.
V bližini je spomenik.
Ključ, ki si mi ga dal mimogrede.
Ključ vrat v srečno Življenje.
Sprejela sem ga s Hvaležnostjo.
Podoba Očeta, ki me ljubi.
Zasejala sem se v svoj Vrt
in danes cvetim v Raju.
Živim.
Ljubim, se radostim in se množim.
Živim.
To je v Tebi, Zame.

Napisana je knjiga brez črk,
razkriva vse odgovore.
Obstaja od nekdaj,
je živa, brezčasna.
Odeta v podobe, barve, vonjave,
v zvoke, v tišino, v luč in v temo.
V končnost, v neskončnost,
v praznino in v polnost,
v red in v kaos,
v čudež Življenja.
Knjiga Življenja,
Rojstva, Cvetenja, Rodnosti, Konca, Vstajenja,
večnega Kroga in njegovih Ciklov.
Napisana je knjiga brez črk,
ki razkriva vse odgovore.

Se že Svečnica od nas je poslovila,
za seboj ledene sveče nam pustila,
grozljivo opazovati tam je ostrešja,
naj že pride čas pomladi in poletja.

Kaj mar mi zanje še kdo izjavi,
verjetno bolelo darilo bi na glavi,
streznilo še treznega bi sveča
zdaj od streh visi še kakor tleča.

Spet pomlad bo, a spomin na sveče,
za marsikoga pomenil veliko sreče ,
bi darilo iz neba narave boleč bil dar,
a saj na pomlad vsem kaj malo mar,

jože.k

Prvi objem je spregovoril.
Razkril mi je tvoje želje.
Bližino, toplino, zaščito, vzpodbudo.
Mir in ljubezen.
Zaupanje.
Vez.
V tebi domuje močan hrast
in v meni čuteča breza.
Rasteta avtohtono, popolno.

V Središču sem doma.
Kjer sta Tema in Svetloba Eno.
kjer Nebo zdrsne v objem Zemlje,
kjer se zlivata Neskončnost in Končnost.
V Središču sem doma.
Mir polni posodo Časa,
ljubezen je ognjišče Doma.
V Središču sem Doma.
V plodno Zemljo Raja sadim semena svojih Kreacij
in jih negujem, ljubkujem in hranim.
V središču Življenja
rojevam prelestne Stvaritve.

Sprejel si me vase.
Razraščam korenine v središče Zemlje
in pijem sok Življenja iz njenih neder.
V vrhovih krošnje božam meglice Vesolja
in iz njih tkem svoje Sanje.
Diham veter, sonce, dež.
V meni utripa Modrost stoletnega hrasta.
Sprejel si me vase,
da s tvojo Silo poživim svoje Življenje.
Preprosto in samoumevno,
kot jutro, ki vstane iz noči,
kot dan, ki je tu, da živi,
kot sanjav večer, ki spaja svetlobo in temo.
Povsem lahko in brez napora.
Sprejel si me vase.

Oblekla sem belo obleko.
Objela sem veter
in šla plesat ples snežink.
V naročju sivega oblaka sem pustila svoj poljub.
Srebrni kristali so moja dota,
v laseh nosim bisere večnosti.
Oblekla sem belo obleko za ples.
Svetlobne niti vodijo plesni korak
v spevu biserne miline.
Tkem belo zaveso prosojne deviškosti
in vanjo oblačim Naravo.
V beli obleki je veličastna,
kraljevska nevesta na poročni dan.
V kraljestvu miru čaka ženina,
vsa lepa, vsa bela, deviška.
Objela sem belo obleko
in šla plesat ples snežink.

Obilje v eni kapljici.
Moč, ki odžeja.
Moč, ki oživlja.
Moč, ki raztaplja.
Moč, ki gradi.
Moč, ki umiva.
Moč, ki sprejema.
Moč, ki osvobaja.
Moč, ki ozdravlja.
Moč, ki prenaša.
Moč, ki izhlapeva.