Res ni nujno, da zdaj prideš,
saj lahko življenje konča jutri,
toda dan je dolg je brez Tebe.
Si potrebna danes;
potrebna ta trenutek,
za ta trenutek dneva.

Če se sonce smeje,
tedaj je vsem toplo.
Če se oblak razjoče
In dežuje premočno,
Še človeku je tesno.

Kaj se dogaja,
Če sneži?
Čudna uganka, pomladnih dni.
Se ti ne zdi?
Zakaj sneži?

Kje se porajajo naše besede;
so pametne ali praznoglave,
je bilo zraven tudi srce?

Kaj jim odreja namen in poti,
so iz večvrednosti ali vsevednosti,
tovorijo skrbi, razdor ali mir?

Naj ne bodo osti, gorjače ali sablje,
ki ljubezen obglavijo in spoštovanje,
vsilijo molk, jezo ali beg.

Naj bom tiha, naj bom mirna,
Tebi zvesta, zgledna in ponižna
vsak trenutek tega dneva.

Uči, vodi, kaži mi slabosti,
ki še vedno so na preži
vsak trenutek tega dneva.

Le s Tabo lahko se spreminjam,
vsem mir, svobodo, srečo omogočam
vsak trenutek tega dneva.

Roke Tvoje naj ne izpustim,
s slabim drugih ne okužim
noben trenutek tega dneva.

Zmagalo je zavidanje, nam znano
ko lahko od sebe boljšega anuliramo,
prestavimo na stranski tir, onemogočimo.
Lahko se o njem govori laži in podobno.
trikrat izrečena laž pa je že skoraj resnica…

Seveda se tisti ki so vešči metanja polen,
tisti skupaj s somišljeniki združijo moči,
so tudi usposobljeni da se potuhnejo,
potem pa opazujejo kot nedolžne ovčke.

Sem za šankom vse zagnal,
da v posmeh bi bil se nisem dal
če pijača premagala me je takrat,
zdaj izginil je ves strah,
buška že zacelila se je,
a v spominu ostala še in še

Naj pijača daje moč,
ne bom je klical na pomoč,
saj v glavi le zakuha um,
pomagat razkrojit ti razum,
v glavi vse zacinglja,
s pametjo pijača se igra….

Nocoj želim da bi bila z menoj,
tam daleč si, veš da sem le tvoj,
daleč proč delaš, tam v tujini si,
moje srce s teboj si te močno želi.

Je svetla zvezdna noč z menoj,
mi luna namigne ko se smehlja,
šepeče da prideš se čustvi igra,
čutim skrivnosti svoje nosi ima

Srečen vedno občutil sem tvoj dotik,
tvoj nasmeh prenesel se v moje srce,
besede čutil sem kot petje ptic okras
koj spremenilo se v srcu čutim mraz.

Rekli so mi naj se smejim kar na ukaz,
pa se ne morem, na jok mi gre….
A ne gre, solze so se izsušile, ni jih več…
zakričal bi pa nimam več glasu.

Vedno so me učili naj bom pošten,
da bom sicer kaznovan, osramočen,
nekateri pa si kar prisvajajo, jemljejo,
potem pa na poti do obsodbe traja…

Nato zla dejanja zastarajo zaradi,
včasih bolezni, dolgih postopkov,
pritožb ter vsemogočih akrobacij..
na osumljenih ostane le madež dejanj.

V življenju je pač tako
da ima vsak svoj prav-
da priznava le svoj jaz.

A kaj v bistvu je ta Jaz...???
Mogoče je le odsev resnice,
da človek tak se nam rodi...!?

Le kdo..., le kdo pravico si lasti,
da sodil za vse to mu bi...???!!!

Če on sam tak se je rodil,
za to on sam ni kriv...!!!
Le kdo ga ustvaril je in za kaj...-
to zdaj vprašanje je ,
ne pa kako in kdaj...!!!

Nekateri ne hodijo na obiske,
so pa jih veseli, se jih veselijo..
Ko prideš k njim je vse lepo,
vsaka stvar je na svojem mestu.
Nobenih pajčevin, prahu, nesnage.

Postrežejo v najlepših servisih,
vse v skladu s tistim kar ponudijo.
Kozarci čisti, kristalni, kavo,
pravo razkošje skodelice s podstavki
iz pravega porcelana z zlato obrobo.

Kot da bi hoteli pokazati kaj imajo,
včasih boječe spogledujejo v tebe,
kot da bi se bali ne bahali…
Morda bom neroden kaj razlil,
ali jim dragocenost razbil…

Nekateri so utrujeni od smejanja
spet drugi od sprenevedanja,
tretji od laganja in bahanja,
jaz pa utrujena in sita teh.

Le kako jih je možno spremeniti,
prevzgojiti v zaupanja vredne,
že vem čisto enostavno,
še enkrat se roditi.

Tega potem več ne bom opazila,
se bom tudi sprenevedala,
lagala, se tudi še bahala,
vsem pa sladko smejala…

Ko prižgejo praznične se luči,
vsak potiho ali glasno si kaj zaželi...

Naj leto 2016 bo prijazno,
naj prijazni v njem bodo ljudje,
naj misli bodo iskrene
in veselo bo srce...!!!!!

Zdravo.... ter srečno leto 2016 želim vsem

Smo se razveselili,
staro leto smo nagnali, izgubili,
se spet razveseli,
ko v Novo leto smo vstopili.

Kaj ves ta hrup in direndaj,
čemu vse rakete le zakaj,
saj vrednost raket zgori,
raji pamet ob tem nori.

Že noč čarobna v mesečini se razdaja,
od nas se leto staro ob polnoči poslavlja,
v noč zapeli so zvonovi se Novem letu veselijo,
ognjemetov čar, objemov in poljubov dar,
povsod se zdaj nazdravlja, za drugo nam ni mar.

Nebo kot da se je odprlo, vseh barvah je žarelo,
odeja snežna v vseh barvah nas prevzela,
že sliši pesem petje povsod naokoli odmeva,
naj zavlada sloga, povsod utihne ves prepir,
ob zdravju zaželijo, da zavlada ljubezen v svetu mir.

*
Sonce sveti se,
sveti se, a žari
namesto lune
in namesto zvezdice.

Sonce nekaj
naravnega je,
žari kot žarek
zvezdice.

Zavest Tvoje bližine.
Ko se me Tvoja Beseda dotakne.
Potem umaknem vse izgovore.
Preneham brezbarvno blebetati.
Zamislim se, se umirim.
In vem, lahko se Ti popolnoma prepustim.

Sprašujem se, zakaj me imaš rad
in se sramujem napak,
ki so me iznakazile.

Zakaj ste zajezili mojo domišljijo?
Mar ne veste, da je tudi to del mene?
Vsi ne znamo biti uniformirani.
Nimamo vsi enakega dojemanja.
Tako mi je težko na papir spraviti kaj zanimivega.
Če bi me pustili, da bi v budnem stanju še naprej sanjarila,
kdo ve, morda bi se izcimilo kaj neponovljivega.
Brez moči sem, ko izgubljam čustva.
Težko breme sem si naložila,
ko sem se zaljubila v poezijo.

Danijela Premzl

Na tisoče in en način
ti lahko pokažem,
kako mi tvoja bližina
dobro dene.

Trenutno ni nikogar,
ki bi ga imela raje.

Nisi potreben moje idealizacije,
spoznala sem namreč,
da mi takšen kot si
popolnoma zadostuješ.

Oče, Ti me poznaš.
Ti veš, zakaj sem ravno taka, kot sem.
Ti veš vse odgovore na tisti večni zakaj.
Ti si ob meni zdaj in zmeraj.
Vsepovsod in kjer koli.
Moj utrip srca si.
Svež zrak, ki ga vdihujem.
Sončen dan.
Mavrica čustev.
Ti si neprecenljivi.
In edini večni.
Večjega od Tebe ni.

Poezija se ne vsili, se izpostavi. (Paul Clean)

Pesniki vedo, česar ne vedo filozofi – da mora skrivnost ostati skrita. (Kajetan Kovič)

Poezija je izguba časa, denarja in statusa. Toda vse te izgube so malenkost v primerjavi z radostjo, da ti je bilo dano biti del čudeža pri nadaljevanju in ohranjanju sveta živega jezika in poezije. (Tomaž Šalamun)

Pesnik zabija domislice kot žeblje in obeša nanje spremstvo. Ničesar ne razplete snovno-psihološko, vse navrže, ničesar ne izpelje. (G. Benn)

Čakanje na pesem je le ena od neskončne vrste stopenj, kjer je tako imenovani cilj le ena od njih. (J. Ashbery)

En izčiščen verz je več vreden kot vagon proze. (C. Milosz)

Ne išči me,
ker sama pridem
iskat to,
kar je v tebi
mojega.

Jemljem
neopazno,
s prefinjeno
tenkočutnostjo,
spoštljivo
in hvaležno.

Stopili smo v božični čas.
Znotraj pri duši nam je lepo.
Zvečer se zazrimo visoko v nebo.
Tam gori zorijo mlade sanje in upanje –
življenju darujoče sile,
rojene v blagem materinskem naročju našega doma.
Resnica veselja in radosti, ki prosi za molk in razmislek.
Misli vzvalovijo in prepredejo ozračje.
Jutranje sonce obžari gozd in tvoje drevo,
ki razkrije skrivnosti vetra
in globočino korenin tvojega rodu.
Kot ptica brinovka v letu se vračajo mednje.
Pobožaš rodno grudo z milino in mehkobe roke.
Srce ti obudi davne mladostne spomine,
ki jih je čas pomešal med sabo.

Rada hodim po tržnici, občudujem, kupujem,
vmes ceno znižujem pa ponovno vprašujem.
In koliko bili bi ti zimski copati sredi poletja,
Je minil že čas zdravega regratovega cvetja...

Cinkarila sem in nižala, ko je nekdo zamižal,
mi ponudil par še zapakiranih lepih copat,
moje številke, takšne, da me ne bo zeblo,
le shranila jih bom in takrat obula ko bo čas.

Zdaj novembra ponovno sem na tržnici,
iščem trgovca, ki mi copate je prodal,
mi za hece ni a moram sebi se smejati,
le kako mu je uspelo me z levimi naplahtati.