Kjer strma cesta se na vrh vije,
Veliki vrh sonce ga obsije,
pogled v dolino iz spominov oživi,
na Litijo, Sava v sončnih žarkih se iskri.

Gor še ponosne domačije stojijo,
mladi rodovi v njih zdaj živijo,
se dela težkega nič ne bojijo,
le s snegom ob zimah se borijo.

Temeljnova in Gričarjeva domačija,
če greš peš na vrh srce že razbija,
a mlade družine utrjene ni jih strah,
skozi leta z delom utrdil jih je čas.

Jože.k

Pozabljen v parku noč bedim.
Sprašujem se, zakaj živim?
Do življenja več mi ni,
ker odšla si ti.

Le zakaj si mi lagala,
da moja žena boš postala,
ko pa vedela si,
da so to laži.

Življenje moje brez cilja je,
pomenila si mi vse.
Zdaj za vedno bom odšel,
rad le tebe sem imel.

Pride trenutek v življenju,
ki spremeni vse.
Kar bilo je pomembno,
danes preteklost je.

Vedno si verjela,
da zmorem jaz vse
Tudi če sam sem dvomil,
si prepričala me.

Upanje si mi prinesla,
da ljubezen živi.
Da Romeo in Julija,
nista le v pravljici.

Življenje je minljivo,
midva bova odšla.
Za vedno pa ostala
bo ljubezen najina.

Prebudi melodijo! Pesem, ki rodila se je
daleč stran, kamor zlò svetá vstopiti ne more,
v gorskih jamah in na planjavah globoko v gozdu,
katere mir si nobena znamenja pohlepa, bogastva in slave
porušiti ne bodo dovolila nikoli; kjer se zliva potok
védenja, resnice in blagoslova, ki obojemu sledí.
Glasno to pesem pój, drzni sannyâsin! Reci —
"Om Tat Sat, Om!"

Razpri okove! Vezi, ki navzdol te držijo prikovanega,
iz svetlečega zlatá, ali temne, surove rude;
ljubezni, sovraštva — dobrega, zlá — dualizmov vseh,
védi, da suženj suženj je, ljubljen ali bičan, nesvoboden;
ker okovi, čerávno zlati, ne vežejo nič manj;
zato razprí jih, drzni sannyâsin! Reci —
"Om Tat Sat, Om!"

Malo poznam ljudi,
ponosnih in skromnih
kot si ti.
Malo je takšnih,
ki si so dobri do vseh ljudi.
Malo jih zna razumeti tako,
kot razumeš ti.
Leta ti ne morejo ničesar vzeti,
lahko pa nam veliko dajo.
Si kot vino.
Z leti vedno žlahtnejši in vse boljši.
Verjamem,
da to veš.
Verjamem, da to čutiš.
In verjamem, da tak ostaneš.
Za vedno.

Jeanne

Polni lepih izrečenih obljub,
od pametnih do znanih zgub,
čemu se tako radi obtožujemo,
le po kom se še zgledujemo?

Pogrevamo kar stare zamere,
imamo že odmevne primere,
ni važno kaj si mislijo ljudje,
le kaj, čemu ves ta špetir,
med večino vnaša le nemir.

Bili so vsem nam enaki,
so zdaj politični veljaki,
s sodišči nabirajo si moči,
preprost človek le molči,
saj za siromaka kruha ni.

Ponovno bral sem lepe pesmi,
poslušal melodije prijetne znane,
kot nove stare kar desetletja.
Vabljive lepe kot šopek cvetja.

Zakril jih morda kolesja čas.
le da tega ne priznamo naglas,
čeprav lepe so melodije,
se sporočilo v pesmi razkrije…

Le kaj bi se sramovali, molčali,
z obtoževanji kar tekmovali.
Dediščina v pesmih je bogata,
bila je in bo naj ostala naša.

Slišim ptičje petje,
gor z gora odmev,
Že vrisk odmeva, petje,
povsod naokoli cvetje.

Tam višje še sneg kraljuje,
megla in mraz domuje,
kot da zima je tam doma,
še žezla ledenega ne da.

A ponovno bo poletje,
ko nas bo sonce žgalo,
v hlad dreves pregnalo,
osvežitev reki se iskalo.

Vse rastline rastejo kvišku,
pod nebo se vzpenjajo.
Le zakaj, ljubi moj brat,
pogled upiraš v tla?

Vse rastline rastejo kvišku,
za soncem se obračajo.
Le zakaj, sestrica,
ne vidiš dobrih ljudi?

Vse rastline rastejo kvišku,
veter jim liste hladi.
Le zakaj, ljubi moj brat,
v nezmernosti utapljaš skrbi?

Spet so zacvetele vabljivo dišijo,
ko grem mimo oči si jih zaželijo,
le en samcat cvet za oči vabljiv,
a cvet s steblom in trni je ranljiv.

Je v vazi, z vonjem prevzame,
prelep dar narave okras maja,
ko cvetje je dišeče k sebi vabi,
dar iz srca so. Nikar ne pozabi.

A na trati očarljive so Marjetke,
ponos sončnim tratam cvetlice,
so majhne, velike tam v okras,
prišel bo kosec, vzel jih bo čas.

Jože.k

Zloba je oglata,
robata, rogata,
zašiljena, obtožujoča,
strašljivo navzoča.

Nasilje poraja,
spore začenja,
vse ustrahuje,
življenja uničuje.

Dobroto preganja,
k lažem se zateka,
spravo odklanja,
trpljenje povzroča.

Na bojne pohode poslani vojak,
z bojnimi gesli, s pesmijo v past,
ni nikoli zares zmagovalec,
živ ali mrtev je vedno poraženec.

Z obrambo domovine doma ali v tujini
slepi zbor maščevalnih, sebičnih ljudi,
ko posel jim dovolj več ne cveti
in jim veljava prehitro kopni.

V nobeni vojni ni prave strani,
z njo vzplamtijo le nizke strasti,
največja zloraba pa je prav ta,
da gredo v boj za Boga.

Pozdravilo me petje kukavice v sončen dan,
me vprašala po denarju če ga pri sebi imam,
se prvič na letos je oglasila posvarila,
da brez cvenka v žepu e bo kaznovala.
Mi le malo ali nič denarja prek leta dala…

Res v mošnji nimam cekinov le drobiž,
tudi nisem reven kot je cerkvena miš,
a da pametuje vsako leto se govori,
saj sama drugim v gnezda jajca nosi,

Morda nekoč bo še nas prosila,
denar da gnezdo si bo zgradila,
ko njen naraščaj tuja ptica hrani,
da kukavičji rod se še ohrani.

jože.k

Napisal pesem sem iz dna srca,
z najlepšimi spomini kar jih ima,
se dvignila in poletela je med ljudi,
nadeli so not ji ob glasbo zdaj živi.
Prepevajo mladi, mi oko orosi,

Spominja na čase me srečnih dni,
na kraje kjer v vetru topoli šepetajo,
z vetrom čez dan tja v noč se igrajo,
nekaj posebnega kraji tam imajo.

Res ni nujno, da zdaj prideš,
saj lahko življenje konča jutri,
toda dan je dolg je brez Tebe.
Si potrebna danes;
potrebna ta trenutek,
za ta trenutek dneva.

Če se sonce smeje,
tedaj je vsem toplo.
Če se oblak razjoče
In dežuje premočno,
Še človeku je tesno.

Kaj se dogaja,
Če sneži?
Čudna uganka, pomladnih dni.
Se ti ne zdi?
Zakaj sneži?

Kje se porajajo naše besede;
so pametne ali praznoglave,
je bilo zraven tudi srce?

Kaj jim odreja namen in poti,
so iz večvrednosti ali vsevednosti,
tovorijo skrbi, razdor ali mir?

Naj ne bodo osti, gorjače ali sablje,
ki ljubezen obglavijo in spoštovanje,
vsilijo molk, jezo ali beg.

Naj bom tiha, naj bom mirna,
Tebi zvesta, zgledna in ponižna
vsak trenutek tega dneva.

Uči, vodi, kaži mi slabosti,
ki še vedno so na preži
vsak trenutek tega dneva.

Le s Tabo lahko se spreminjam,
vsem mir, svobodo, srečo omogočam
vsak trenutek tega dneva.

Roke Tvoje naj ne izpustim,
s slabim drugih ne okužim
noben trenutek tega dneva.

Zmagalo je zavidanje, nam znano
ko lahko od sebe boljšega anuliramo,
prestavimo na stranski tir, onemogočimo.
Lahko se o njem govori laži in podobno.
trikrat izrečena laž pa je že skoraj resnica…

Seveda se tisti ki so vešči metanja polen,
tisti skupaj s somišljeniki združijo moči,
so tudi usposobljeni da se potuhnejo,
potem pa opazujejo kot nedolžne ovčke.

Sem za šankom vse zagnal,
da v posmeh bi bil se nisem dal
če pijača premagala me je takrat,
zdaj izginil je ves strah,
buška že zacelila se je,
a v spominu ostala še in še

Naj pijača daje moč,
ne bom je klical na pomoč,
saj v glavi le zakuha um,
pomagat razkrojit ti razum,
v glavi vse zacinglja,
s pametjo pijača se igra….

Nocoj želim da bi bila z menoj,
tam daleč si, veš da sem le tvoj,
daleč proč delaš, tam v tujini si,
moje srce s teboj si te močno želi.

Je svetla zvezdna noč z menoj,
mi luna namigne ko se smehlja,
šepeče da prideš se čustvi igra,
čutim skrivnosti svoje nosi ima

Srečen vedno občutil sem tvoj dotik,
tvoj nasmeh prenesel se v moje srce,
besede čutil sem kot petje ptic okras
koj spremenilo se v srcu čutim mraz.

Rekli so mi naj se smejim kar na ukaz,
pa se ne morem, na jok mi gre….
A ne gre, solze so se izsušile, ni jih več…
zakričal bi pa nimam več glasu.

Vedno so me učili naj bom pošten,
da bom sicer kaznovan, osramočen,
nekateri pa si kar prisvajajo, jemljejo,
potem pa na poti do obsodbe traja…

Nato zla dejanja zastarajo zaradi,
včasih bolezni, dolgih postopkov,
pritožb ter vsemogočih akrobacij..
na osumljenih ostane le madež dejanj.

V življenju je pač tako
da ima vsak svoj prav-
da priznava le svoj jaz.

A kaj v bistvu je ta Jaz...???
Mogoče je le odsev resnice,
da človek tak se nam rodi...!?

Le kdo..., le kdo pravico si lasti,
da sodil za vse to mu bi...???!!!

Če on sam tak se je rodil,
za to on sam ni kriv...!!!
Le kdo ga ustvaril je in za kaj...-
to zdaj vprašanje je ,
ne pa kako in kdaj...!!!