Vohunjenje je škodljiva,
na zlo vezana radovednost,
ki ničesar ne razrešuje,
sožitje in spravo otežuje.

Kdor se sam noče popraviti,
hoče druge spreminjati,
zato si jih podreja, jih podcenjuje,
odriva, onemogoča, zavrača.

Prej ali kasneje bomo vsi odgovarjali
za svoje - ne drugih - početje,
komu vse smo življenje zagrenili,
širjenje dobrega zamudili.

Kot listi in cvetovi označujejo drevo,
tudi misli in čustva pričajo, kdo smo,
s čim opremljamo dušo, telo,
kaj namenjamo vsemu okoli sebe.

Drža, gibanje, obraz in postava
tudi zgovorno pričajo o nas,
kakšni dozorevajo življenja plodovi.

Če gledamo razvoj zadnjih 90 let, vidimo marsikaj.

Težko je dojeti, zakaj ljudje imamo tako različne poglede na svet in na življenje nasploh, vendar za to
obstajajo zelo objektivni in tehtni razlogi.

Opisal bom življenje med vojno, po vojni in današnje življenje ljudi, ki so mi zelo mili.

Mati je v tistih časih imela 4 otroke in reče svojemu možu;

Janko ni kruha, otroci nimajo kaj jest, kaj naj narediva. On se v tem težkem času odpravi do bogatega kmeta.

Volivci običajno tako izbirajo poslance,
kot bi štiriperesno deteljico v trati.
Le štiriperesna deteljica najde
prostor v kakšni spominski knjigi -
in ne pravilno zrasla triperesna.
Napaka jo napravi zanimivo in posebno.

Uprimo se vsemu grdemu, groznemu,
gnusnemu, grabežljivemu
in grešnemu v sebi.

V boju s svojo notranjo nesnago,
obremenjujočo za dušo, telo in odnose,
nismo sami, Bog je z nami.

Bog je vedno in povsod z nami,
ko se popravlja svet z vsemi nami.

Ker človek ne ve, kaj je tisto kar naj bi mu v resnici pomenilo
res vse, se odloča za napačne stvari.

Zakaj so ljudje tako nesrečni?

Ni prekletstvo človeka v tem,
da se ljudje zaradi slepote borijo za napačne stvari,
ampak v tem, da se kljub spoznanjem,
še ob pravem času,
nočejo od tega odvrniti in v tem gredo in rinejo tako daleč,
da jim napačne stvari pomenijo vse,
da bi pa bili srečni,
pa bi jim res vse,
moralo pomeniti nekaj povsem drugega.

Služenje domovini z orožjem v roki
je zapravljanje mladih življenj -
tudi na dnini v tujini.

Je najbolj pretkana prevara
oblastnikov in vojnih dobičkarjev,
varno spravljenih pred ubijanjem.

Mlade moči naj bi nabirale znanja,
spoznanja, obdelovale polja,
pogozdovale,
gradile domove, reševale,
pomagale in prav zaživele.

Ko se kdo ne zaveda,
da smo vsi po poreklu božji otroci,
in drugega zmerja s pošastjo,
podpira le temne moči,
ki jih sam vse bolj krepi -
najprej z besedo, nato z dejanji,
in vanje vodi še druge.

Zakaj takšen trušč in vpitje,
vpraša mladenič modrega starca?
To se zgodi zmeraj, kadar ujetniki strasti koristoljubja in sebičnosti,
praznujejo praznik svobode.
Zakaj pa tako tulijo kričijo in norijo?
Izražajo resnico svoje ujetosti.

Ponudba čarobnosti s trgovskih polic
ob turobnih, zaskrbljenih, obupanih bližnjih,
ob vseh tavajočih po naših gozdovih
ali na dotrajanih čolnih po morjih
odkriva našo notranjo puščavo,
hujšo od tiste izpred 2000 let,
na prizorišču človeške sebičnosti.

Takšen praznik videza brez hvaležnosti,
je le norčevanje iz Zemljine gostoljubnosti,
božje ljubezni in milosti življenja.

Živimo, da se spremenimo,
zato namesto druge ljudi, dajmo
raje sebe, svoje življenje,
na povodec vseh božjih zapovedi,
ki se ponujajo preko vesti.

Pravijo da je človek odraz Boga.
Da, res je, dokler je vso njegovo bistvo,
življenje in ustvarjanje v skladu z njim.
Če ne, je le odraz sebe in trpljenja ali ujetosti
v vsem tem, kar v od njega ločenosti živi in ustvarja.

Z dobrotami preobložena miza dobrot
ne priča o nadpovprečnih sposobnostih,
temveč o sebičnosti in požrešnosti bogatina.

Ker ne posluša vesti, se mu telo običajno
prej upre z boleznijo -
kot zaradi njega odrinjeni in prikrajšani.

Zakaj moramo biti zelo budni, pri otrocih, kakor tudi pri odraslih, kadar se gre za hvalo?

Zato, ker je vso plačilo že v tem, kadar se človek popolnoma zaveda kaj naredi.

Zato, da se človek ne bi zavedal hvale, ali graje bolj, kot pa dejanj samih.

Veliko bolje bomo bitju pomagali, kadar mu rečemo, kadar naredi dobro dejanje, ali te to osrečuje.

Ena vrsta ljudi drugi žalost povzroča,
druga jo bridko doživlja, ker ima
tudi sama na vesti težave drugih,
ker še ne zmore odpuščati.
Tudi prvim se bo povzročeno vrnilo,
ker se vrača vse nesproščeno.
Iz začaranega kroga žalosti zmorejo
le tisti, ki se soočijo s sabo in se spremenijo.