Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

MAGIČNA NOČ

Sedim na balkonu sredi noči.
Na mizi kup listov in sveča gori.
Nad mano utripajo zvezdne luči
in mesec se nekam hinavsko smeji...
Mi lump spet ukradel
je delček noči!

Pa se mu nazaj nasmehnem:
"Nič zato, pravzaprav mi je lepo!
Družba je dobra,zrak tako diši,
na papirju se prebuja vse, kar v srcu spi."
Pa mu pomežiknem:"Hvala ti,
da si mi pokazal magijo noči!"

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

POPOLN SVET

Vse te ptice in njih petje,
ki se dviga pod nebo...
Vso to pisano dehteče cvetje,
ki srečuje ga oko...
Vsi ti topli sončni žarki,
ki ogrejejo telo...
Šum valov ob stari barki
veter nosi mi v uho...
Bosa skozi rosno travo
polnim srce, praznim glavo...

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

ZAZIBAM TE V POLETJU

Zazibam te s pogledom,
ko plavaš v modrini neba.
Enkrat zelena, drugič srebrna,
tako postavna bdiš
nad odtekajočimi dušami želja.
Ljubijo se pod tvojimi nogami,
jokajo, tavajo in se veselijo,
živijo zaradi tebe in zate,
ko upogibaš svoje vrhove
kot da nas pozdravljaš,
vabiš z objemi sladkih strasti.

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

OBLEŽALA BI…

Na vročini peska bi zaspala,
s stopali v peščenem gradu minulih kraljev.
Obležala bi tiha,
brez bolečin in trpljenja!
Galebjega krika bi želela nad seboj,
svobode žarkov skozi nebo,
sledi jekla v meglah…
Obležala bi v rokah,
mehkih in tihih;

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

POLETJE

Pomlad je odšla in prišlo je težko pričakovano poletje.
Poletje je in sončni žarki me božajo nežno po koži, tako kot je znal samo on.
Žarek svetlobe zažari v mojih očeh, ko me oplazi njegov skrivnostni pogled.
Poletje je, se eno izmed mnogih poletji v najini skriti ljubezni.
Iskre se vnamejo v očeh in v srcu izbruhne požar, poletje je tu.
Tega se zavem, ko mi nameni njegov zapeljujoč pogled, vem poletje je spet.
Njegov pogled govori brez besed, poletje je tu.
Žejna ljubezni, žejna vode, se zaveva vročina je tu.
Ni toliko vode, da bi ugasnila ta požar, ki se siri in divja v meni, vem to je poletje.
Pomlad je odšla in prišlo je težko pričakovano poletje.
Poletje je in sončni žarki me božajo nežno po koži, tako kot je znal samo on.
Žarek svetlobe zažari v mojih očeh, ko me oplazi njegov skrivnostni pogled.

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

SANJAM DA LETIM

Sanjam da letim
letim nad morjem modrim
igram se skupaj z belimi galebi
dokler sonce ne potoni
se obzorje ne stemni
me zopet lahen veter zbudi
in odnese s seboj v globine noči

Brigita

Tri izžrebance natečaja smo obvestili po e-pošti in prejeli bodo lepo knjižno nagrado.

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

ZAZIBAM TE V POLETJU

Čof čof čof
Veselo čofotamo
Čof čof čof
Saj plavati že znamo
Eni do kolen drugi do pasu
Jaz pa kar potunkam glavo in že me ni več tu

Čof čof čof
Z vodo se igramo
Čof čof čof
Mokre noge imamo
Eni do kolen drugi do pasu
Jaz pa kar potunkam glavo in že me ni več tu

Glu glu glu glu

m A R T ina

Tri izžrebance natečaja smo obvestili po e-pošti in prejeli bodo lepo knjižno nagrado.

Zastrmim ob tej lepoti,
misel me v daljavo vodi,
vonj po soli me predrami,
morje me v globine vabi.

Dotik mivke pod nogami,
ta mehkoba, ki ugaja,
odtis stopal za menoj ostaja,
vse do morja, kjer sled se izgubi.

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

ZAZIBAM TE V POLETJU

Naj bo to pesem o sanjah
o dalni preteklosti
o neizrečeni prihodnosti
o ljubezni in srcih
ki ljubijo o srcih
ki si upajo živeti življenje
v popolnosti
in ne de sprejemati polovično

Brigita

Tri izžrebance natečaja smo obvestili po e-pošti in prejeli bodo lepo knjižno nagrado.

Bela ptica priletela,
sedla je na mojo dlan.
Pa mi pesem je zapela,
rekla, da odhaja stran.

Kam potuješ, bela ptica?
Kod ponesejo te krila?
Komu tvoja perutnica
bo nasmešek privabila?

Lebdim.
Lebdim med zemljo in nebesi,
ko se kot rahli bilki po naključju
dotakneta najini telesi.
Drhtim.
Visim med rajem in zemljo
vsakič, ko me tako pogledaš
in me primeš za roko.
Letim.
Letim tja pod nebo,
ki mi uslišalo je željo
in te poslalo na zemljo.

Nič ni večno,
kot sem mislila nekdaj.
In obstaja le življenje,
ne obstaja raj.
In ni pekla,
razen tistega, ki si ga sam narediš.
In ne preostane drugega,
kot da živiš.
Dihaš iz minute v minuto,
iz ure v uro, iz dneva v dan.
Dokler nekdo se ne odloči
in te pokliče tja,
na ono stran...

Smo samo ljudje.
Med nami so razlike.
Take in drugačne,
male in velike.

Kdo pa upa si trditi,
da je boljši, da je več?
Tudi tisti najbolj šik
ne more biti prav vsem všeč.

In zato si le priznajmo,
da smo vsi samo ljudje.
Ista zemlja, ista sorta,
drugo le - pakiranje!

Je prepoved množic speva,
ko splavar napev približa –
plahneti več spiril ne more,
zakon pitije sovraži,
za nov zagon se spet spopade,
te neofit želi prepresti,
strupenjača koprni v šumu,
ogenj oblizuje letve,
ko stvarnika oko zateče,
občina motri zlorabo,
tujek se verbalno tvori,
je čas valete dioptrija,
se vjeda jonagold v mozeg.,
vagantov se obliž pretrga,
pankrt struno si zapeče,
ihte končiči soka dojve.
To pesem je in ne krneki,
ker je pisano v stolpcu!

Samo prijatelja
in vzela si mi strast,
s hladnimi dotiki,
nastavila si past.

Moje solze
so le voda zate,
bolečine v srcu
zbirajo se v jate.

V praznini čakam,
da si nekdo te vzame,
vesel bom tvoje sreče,
moja ni zame.

Takrat se mi bodo
vsi smejali,
tudi jaz se bom smejal.

Čeprav ne bo smešno,
takrat mi bo vseeno,
življenje mine do takrat.

zadiši po morju
po tistih spominih
galebjega leta

po tisti toplini
morskih valov
stkanih v naju

naj zadiši po morju

spomini valovijo ...

čudovit si
vabljivo svoboden
valoviš
čarobno
neminljivo

a vendar....

misel...

zadrhtela sem v jutru
v tistem vabljivem pričakovanju
besed zlitih zame

noč je krojila oblačila poljubom
tistim slastnim
lepljivim na tvoje ustnice

zgubili so se v temini noči

stisk v grlu...

          Sama v kotu stiskam roke
          Molim nemo, na obroke.

Joči tiho, srce moje
Pusti zanjo solze svoje …

Ne pravi tega, angel moj,
Naj ne bom več jaz tvoj boj.

Me dušijo misli tvoje,
Kot ogenj žgejo srce moje …

Jutranje sonce me je grelo,
ko v daljavi sem zagledal te,
kot privid z Nebes me je zadelo,
"Angel, ki sprehaja se."

Ko bil oddaljen sem od tebe,
kakšen meter ali dva,
ne vem kaj od mene si želela,
saj bil sem že v začetku sna.

Dal sem tisto vodo ti boječe,
kot bila bi Angel prav,
takrat zaželel sem si le sreče,
da bom po imenu te spoznal.

Ostale so sledi na ustnicah,
okus svetlo rdeče šminke,
Zapeljala si me skozi ovinke,
svojih drhtečih oblin,
Iskal sem tebi podobne,
Duše sorodne,
Toda,
Tvoj pogled edini me je ogrel,
Več kot cvetlico ogreje sonce,
Kolikor rabi,
Da spet zaživi,
Verjemi, nikoli srce ne pozabi,
Niti val morja ne spere,
Skritih na srcu sledi,
Objemi me, da ne pozabim,
Poljubi me, tvoj poljub rabim,
Da spet zaživim.

Živim,
kot da ne bi,
več ne spim,
lažem drugim, lažem sebi.

Živim,
a nisem živ,
pred teboj bežim,
daleč od oči,
daleč od srca,
srce še bolj bije,
odkar te ni,
odkar te ni,
še bolj boli.