Kdor se k čemu sili in s tem od sebe preveč zahteva, zapre pot lastni sreči. Prokrust, oseba iz antične pripovedke, je vse prej kot simbol sreče. Ta cestni razbojnik vsakega popotnika, ki pride mimo, položi v svojo posteljo, da bi ga prikrojil njenim meram. Prekratkim ude nateguje, predolgim jih pa poseka. Oboji, prekratki in predolgi, zaradi tega umrejo. Prokrustova postelja je postala pregovorna. Je simbol za visoke ideale, s katerimi se preveč obremenjujemo, s katerimi se nategujemo do te mere, da izgubimo življenje, saj se s pretiranim naprezanjem nazadnje ubijemo. Ponazarja pa hkrati tudi to, da imamo o sebi preslabo mnenje, da se nenehno grizemo zaradi občutkov krivde in se podcenjujemo; to pa je prav tako škodljivo kot previsok ideal.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Duhovna tradicija pozna prispodobo o nebeški lestvi. Duhovno pot moremo zelo dobro primerjati z lestvijo, ki vodi navzgor. Ta lestev pa je hkrati zasidrana tudi globoko v zemlji. Naprej vodi le, če sprejmemo svojo človeško bit. V tem je krščanski paradoks: kdor se spušča navzdol, se vzpenja. Kdor bi se hotel povzpeti, da bi ušel svoji zemeljskosti, bo vedno znova padel na trdna tla – njegovi načrti pa se bodo izjalovili. Nič drugače nam ne govori Jezusova beseda: Kdor se bo poniževal, bo povišan. Ali, kakor je zapisano v Pismu Efežanom:«Samo tisti se torej povzpne na višavo, ki se je prej spustil – na zemljo ali v svoje lastno podzemlje.«


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Vedrina ni preprosto le značajska lastnost, s katero se rodimo. Izvira iz velikega zaupanja, da je človek, takšen kot je, brezpogojno sprejet, da je navsezadnje vse dobro. Vedrino poraja pogum, da se soočimo z lastno resnico.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Angel veselja do življenja mi začne že zjutraj odpirati oči za skrivnost tega dne, za drobne radosti, ki so pripravljene zame, za svež zrak, ki veje skozi odprto okno, za moje telo pri prhanju, za svež kruh pri zajtrku, za srečanja z ljudmi, s katerimi bom danes imel opravka. Angel veselja do življenja me bo prijel za roko in mi pokazal, da je življenje v bistvu lepo. Lepo je, če si zdrav, če se lahko giblješ. Uživaš, ko lahko globoko zadihaš. In veselje te prevzame, če zavestno doživljaš vsakodnevna presenečenja življenja.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Čakanje poraja v nas dvoje: širino pogleda in pozornost na trenutek, na to, kar pravkar doživljamo, na ljudi, s katerimi se pravkar pogovarjamo. Čakanje razširi srce. Kadar čakam, čutim, da samemu sebi nisem zadosten. Vsak od nas pozna ta občutek, ko čaka na prijatelja ali prijateljico. Vsako minuto pogleduje na uro, ali ni že čas, ko bi morala priti. Nestrpno pričakuje trenutek, ko bosta prijatelj ali prijateljica izstopila iz vlaka ali pozvonila na vratih. In kako razočarani smo, če namesto prijatelja stoji pred vrati nekdo drug. Čakanje ustvarja v nas prijetno napetost. Čutimo, da nismo sami sebi zadostni. Med čakanjem se iztegujemo k tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni naše hrepenenje.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Želim ti,
da najdeš
pravo rešitev,
ki bo za dušo
- odrešitev.

Naj bo tvoja odločitev,
Kristusova izpolnitev.

Živimo v svetu in v družbi, ki ni prizanesljiva do slabosti. Zagotovo je potrebno, da si človek v svojem poklicu prizadeva delati brezhibno.A pri delu se pogosto pokaže, da tisti, ki nikakor nočejo delati napak, tudi nikoli ne ustvarijo ničesar novega. Managerji, ki hočejo predvsem ustvariti vtis, da so brez napak, se oklepajo svojega stolčka, da bi obdržali moč. Bojijo se novosti. Kdor pa je pripravljen tvegati kaj novega, dela tudi napake. Osredotočenost na brezhibnost nas hromi – in vodi k temu, da vedno ponavljamo le staro ter v strahu pazimo, da nam ne bi kdo mogel česa dokazati. Menim, da je tega krivo pomanjkanje poguma in zaupanja. Takšna drža naredi človeka pretirano previdnega – in navsezadnje nesrečnega.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Edini pravi način, da se počutimo varne je da osvojimo prepričanje, da smo tu zaradi določenega razloga, da smo že obstajali preden smo se rodili v to realnost in da bomo obstajali tudi po fizični smrt. Občutek varnosti prihaja od verovanja da smo brezpogojno ljubljeni od boga in bitij, ki ne obstajajo v fizični realnosti.

Vsak človek ima svojega angela varuha celo svoje zemeljsko inkarnacijo. To da vemo, da imamo Angela varuha, ki nas neprestano varuje nam pomaga, da se počutimo varne.
Vendar pa, ko se naša duša odloči, da je čas da izkusimo bolezen, izgube, smrt nas naš angel varuh pri tem ne more obvarovati. Ne more delati proti naši karmi.

Človeško srce,

ali človekova vest,

ali univerzalni zakon občutij,

je ta tvoj pravi življenjski oder.

Kdor se iz svojih notranjih občutij uči,

ta lahko postane celo moder.


stojči Stojan Svet

Kaj je to razsvetljenje?
To si bomo najlažje pojasnili z naslednjo zgodbo.

Zgodba govori o velikem Mojstru budizma, Milarepi. Nekateri ga imenujejo azijski "Kristus". Milarepa je celo svoje življenje iskal odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenje. Odgovora ni in ni bilo. Tako se je v obupu skrušen sesedel na vrh planine, ko v nekem trenutku zagleda, kako iz doline proti njemu prihaja starec. Milarepa intuitivno zazna, da ima starec odgovor na njegovo vprašanje.

Ko se mu starec približa, Milarepa vidi, da ima na sebi polno vrečo. Ko pride starec do Milarepe, ga le - ta vpraša: "Starec, povej mi, kaj je to razsvetljenje?"
Starec se mu zazre v oči, se mu nagajivo, hudomušno nasmehne in s svojih ramen počasi odloži polno, težko vrečo, se zravna ter se še enkrat zazre v Milarepo.
"Dobro, starec, sedaj razumem, kaj je razsvetljenje. Hvala ti. Toda sedaj mi, prosim, povej, kaj pride po razsvetljenju?"
Starec se mu zopet prijazno nasmehne, prime vrečo, si jo naloži in enakomerno porazdeli na svoja ramena, se obrne in odide v dolino, v svet.

Miran.

Za grde spomine
je škoda spomina.

Mnogi ljudje postanejo popolnoma odvisni od sodb in meril svoje okolice. Dandanes ne gre za vprašanje, kako pridem do milostnega Boga, temveč, kako pridem do milostnega sočloveka. Stremimo za tem, da bi izpolnili pričakovanja drugih, da bi bili pri vseh priljubljeni. A to nas ne vodi v svobodo, niti do človeškosti niti do našega dostojanstva. Nasprotno: Vedno se vrtimo okrog tega, kaj drugi mislijo o nas, kaj pričakujejo, kaj bi radi. Tako celotno zamisel o svojem življenju gradimo na tem, da bi bili priljubljeni pri drugih. To pa je v nasprotju z našim dostojanstvom.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Tudi če bi človek imel pravico,
kogarkoli učiti kako biti srečen,
je ta pravica povsem odveč,
ker se sreče ne da naučit,
ampak samo dat in samo sprejet.

stojči Stojan Svet

Mistiki pripovedujejo, da v slehernem izmed nas obstaja prostor miru, tišine in svobode. Tega prostora nam ni treba najprej ustvariti, saj je že v nas. Tu smo celoviti in zdravi. Ta prostor ni poškodovan zaradi naših napak in slabosti, sodbe in obsodbe ljudi in njihova pričakovanja nad njim nimajo moči.

Tu si lahko odpočijemo, ker tam v nas prebiva Bog sam. Če vzpostavimo stik s tem prostorom, napake ne bodo imele več moči nad nami, lahko jih bomo dopustili, ker vemo, da obstaja znotraj nas ta čista in neokrnjena resničnost. Vedno znova bom lahko doživljal ta notranji prostor, vendar tega izkustva ne morem izsiliti. A ko se predam meditaciji, ali če čisto preprosto pozabim nase – npr. ko opazujem sončni vzhod-, tedaj zaslutim to enost, celovitost; tedaj se znebim pritiska, da moram biti popoln; tedaj preprosto čutim, da je dobro. Številni ljudje, dosti več jih je, kot si mislimo, doživljajo to izkustvo enosti s seboj, z naravo. Biti v soglasju z življenjem je zame globoko duhovno doživetje. Sveto pismo v Pismu Hebrejcem govori o presvetem, v katero je stopil Kristus, in kamor lahko zdaj vstopimo tudi mi. Mojster Eckhart govori o 'iskrici duše', Terezija Velika o 'najnotrajnejši kamrici zavetja duše', spomnimo se tudi 'notranje celice' Katarine Sienske. Te prispodobe nam lahko pomagajo. Vendar je to vselej trenutno doživetje. Ne moremo ga zadržati. Sodi pa med globoke duhovne trenutke prave sreče. To je temelj najgloblje radosti.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Smisel življenja je:

govoriti resnico,
delati dobra dela
in biti koristen ljudem.

Smisel življenja je:

v sebi najti ljubezen,
v sebi najti notranji mir
in z njima obdarovati ljudi.

Smisel življenja je:

biti Bogu hvaležen,
za to čudovito telo,
biti hvaležen za vse,
te fine čutne užitke,
videnja, poslušanja,
tipanja in okušanja,

Smisel življenja je:

biti hvaležen Bogu,
za ta čudoviti dih,
v tvoji školjki duše,
neumrljivega duha.

Smisel življenja je:

najti takega učitelja,
ki ti lahko pokaže,
kako si bil slep,
gluh in nepokreten,
čeprav si imel vso možnost,
notranje hodit in notranje letet.

stojči Stojan Svet

Nahajam se v svoji sobi. Če sem bolj natančen v velikih težavah. Stare rane se spet odpirajo in počasi izgubljam stik z realnostjo. Z delčkom zavesti opazim, da se komaj zavedam okolice. Klečim namreč pred oltarjem svojega Učitelja. Tako hudo mi je, da po licu tečejo debele solze. Tudi Njegovega ljubljenega obraza ne vidim natančno. Končno se malo zberem in pomislim: "Tokrat mi gre pa res hudo za nohte."

Naposled se iz dna srca utrga nemi krik: "Prosim, Sri Babaji, pomagaj mi!!"

To nemo molitev ponavljam kot obseden. Sledi znan občutek stika z Učiteljem. V zavesti se mi pojavi ena sama močna misel, ki izrine vse ostale. Vendar kaj takega nisem pričakoval. Hladna in brezkompromisna zavrnitev: "Pomagaj si sam!!"

Kot bi odrezal se solze ustavijo. Pravi hladen tuš! Kakor svojemu samopomilovanju v bran nemočno izdavim: "Saj ti si vendar moj Učitelj! Mar ni tvoja naloga, da mi pomagaš?!"

Vendar odgovora ni bilo. Ostal sem sam.

Številni ljudje bi hoteli biti nekaj posebnega. Vsak človek je seveda enkraten. A to svojo posebnost mnogi vidijo le v večji moči, v večji posesti. Vendar pa moram pogledati tudi vase: kakšna je moja življenjska zgodba, kje so moje rane, v čem je moja občutljivost? Kajti vse to je del mene – tudi moje rane, tudi moje napake, tudi moje slabosti. Ne le moje vrline. Šele ko se s tem sprijaznim, odkrijem, da sem edinstven, enkraten odraz Boga. Če pa hočem biti nekaj posebnega in zato preskočim svojo človeškost, bom vedno padel na nos.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

V globinah spoznanja, da naša duša potrebuje ljubezen, se skrivata znanje in moč, da jo najdemo.

Občutja, ki še posebej privlačijo moškega, so zaupanje, sprejemanje in spoštovanje.

Kadar se je ženska zmožna odpreti tistemu delu sebe, ki je potreben ljubezni, zlahka pritegne moškega.

Da bi se razvnela romantična čustva, ženska potrebuje romantično, moški pa telesno bližino.

Kadar je moški negotov, v stikih z žensko velikokrat ničesar ne stori in ne reče ničesar, kar bi se lahko obrnilo zoper njega.

Medsebojna duševna privlačnost izvira iz spoznanja, da imate tisto, kar ljubljena oseba potrebuje za svojo duševno rast, ona pa to, kar zanjo potrebujete vi.

Kadar moškemu ob kaki ženski postane zares prijetno, se mu prej ali slej vname srce zanjo.

Spogledovanje je za moške nadvse mikavno, saj laska njihovi sposobnosti, da osrečijo žensko.

Ženske ne marajo moških, ki govorijo samo o sebi, ampak takšne, ki jih sprašujejo to in ono, da bi jih bolje spoznali.

Zanesljiv in sposoben moški je za žensko nadvse privlačen, še bolj od tega pa ceni pri njem sposobnost, da zastavlja vprašanja in posluša.

Moški nagonsko ne razkriva svoje vznemirjenosti, saj meni, da si bo poslabšal položaj, če se bo pokazal potrebnega pomoči.

Preden moški odstre ženski svojo ranljivo plat, mora jasno pokazati, da zna biti odgovoren zase in zanjo.

Ko so potešene nižje potrebe po preživetju, postanejo višje potrebe po ljubezni in zaupnosti pomembnejše.

Služba tvojega razuma je,
da razmišlja
in to bo počel,
ne glede na to,
ali boš ti to hotel,

Služba tvojega uma pa je,
da se zaveda tega trenutka
in to bo počel,
samo če boš ti to hotel.

Umovanje diha je,
služba razuma umu
in darilo mojstra tebi.

stojči Stojan Svet

Mati daje otroku varnost in prazaupanje. Je prva oseba, h kateri se dete obrača, in že novorojenčku vliva občutek, da sme zaupati, da je svet dober, in da se lahko zanese na dobrost sveta in na dobroto ljudi. Mati daje otroku čutiti, da sme biti takšen, kot je, da sme imeti svoje potrebe in da bodo te potrebe zadovoljene. Ob njej doživlja bližino in ljubezen, mati mu daje čutiti, da je dobrodošel, brezpogojno sprejet in ljubljen. Takšno temeljno življenjsko izkustvo otrok potrebuje kot trden temelj, na katerem se lahko razvija. Vendar pa skoraj nobena mati ne more vedno in povsod izpolnjevati te naloge. Za otroka tudi ne bi bilo dobro, če bi obstajala brezhibna mati. Dete se namreč ne uči le iz brezmejne ljubezni svoje matere, temveč tudi iz njenih omejenih zmožnosti.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Vsako življensko obdobje
terja od nas novo rojstvo in
vsa naša leta ne zaležejo,
da bi ne bili
znova in znova neizkušeni.


La Rochefoucauld