Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
petek, 20. februar 2004 @ 06:24 CET
Uporabnik: Pozitivke
Kaj je to razsvetljenje?
To si bomo najlažje pojasnili z naslednjo zgodbo.
Zgodba govori o velikem Mojstru budizma, Milarepi. Nekateri ga imenujejo azijski "Kristus". Milarepa je celo svoje življenje iskal odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenje. Odgovora ni in ni bilo. Tako se je v obupu skrušen sesedel na vrh planine, ko v nekem trenutku zagleda, kako iz doline proti njemu prihaja starec. Milarepa intuitivno zazna, da ima starec odgovor na njegovo vprašanje.
Ko se mu starec približa, Milarepa vidi, da ima na sebi polno vrečo. Ko pride starec do Milarepe, ga le - ta vpraša: "Starec, povej mi, kaj je to razsvetljenje?"
Starec se mu zazre v oči, se mu nagajivo, hudomušno nasmehne in s svojih ramen počasi odloži polno, težko vrečo, se zravna ter se še enkrat zazre v Milarepo.
"Dobro, starec, sedaj razumem, kaj je razsvetljenje. Hvala ti. Toda sedaj mi, prosim, povej, kaj pride po razsvetljenju?"
Starec se mu zopet prijazno nasmehne, prime vrečo, si jo naloži in enakomerno porazdeli na svoja ramena, se obrne in odide v dolino, v svet.
četrtek, 19. februar 2004 @ 06:33 CET
Uporabnik: ana
Mnogi ljudje postanejo popolnoma odvisni od sodb in meril svoje okolice. Dandanes ne gre za vprašanje, kako pridem do milostnega Boga, temveč, kako pridem do milostnega sočloveka. Stremimo za tem, da bi izpolnili pričakovanja drugih, da bi bili pri vseh priljubljeni. A to nas ne vodi v svobodo, niti do človeškosti niti do našega dostojanstva. Nasprotno: Vedno se vrtimo okrog tega, kaj drugi mislijo o nas, kaj pričakujejo, kaj bi radi. Tako celotno zamisel o svojem življenju gradimo na tem, da bi bili priljubljeni pri drugih. To pa je v nasprotju z našim dostojanstvom.
četrtek, 19. februar 2004 @ 06:26 CET
Uporabnik: stojči
Tudi če bi človek imel pravico,
kogarkoli učiti kako biti srečen,
je ta pravica povsem odveč,
ker se sreče ne da naučit,
ampak samo dat in samo sprejet.
sreda, 18. februar 2004 @ 06:44 CET
Uporabnik: ana
Mistiki pripovedujejo, da v slehernem izmed nas obstaja prostor miru, tišine in svobode. Tega prostora nam ni treba najprej ustvariti, saj je že v nas. Tu smo celoviti in zdravi. Ta prostor ni poškodovan zaradi naših napak in slabosti, sodbe in obsodbe ljudi in njihova pričakovanja nad njim nimajo moči.
Tu si lahko odpočijemo, ker tam v nas prebiva Bog sam. Če vzpostavimo stik s tem prostorom, napake ne bodo imele več moči nad nami, lahko jih bomo dopustili, ker vemo, da obstaja znotraj nas ta čista in neokrnjena resničnost. Vedno znova bom lahko doživljal ta notranji prostor, vendar tega izkustva ne morem izsiliti. A ko se predam meditaciji, ali če čisto preprosto pozabim nase – npr. ko opazujem sončni vzhod-, tedaj zaslutim to enost, celovitost; tedaj se znebim pritiska, da moram biti popoln; tedaj preprosto čutim, da je dobro. Številni ljudje, dosti več jih je, kot si mislimo, doživljajo to izkustvo enosti s seboj, z naravo. Biti v soglasju z življenjem je zame globoko duhovno doživetje. Sveto pismo v Pismu Hebrejcem govori o presvetem, v katero je stopil Kristus, in kamor lahko zdaj vstopimo tudi mi. Mojster Eckhart govori o 'iskrici duše', Terezija Velika o 'najnotrajnejši kamrici zavetja duše', spomnimo se tudi 'notranje celice' Katarine Sienske. Te prispodobe nam lahko pomagajo. Vendar je to vselej trenutno doživetje. Ne moremo ga zadržati. Sodi pa med globoke duhovne trenutke prave sreče. To je temelj najgloblje radosti.
ponedeljek, 16. februar 2004 @ 06:55 CET
Uporabnik: edmond c.
Nahajam se v svoji sobi. Če sem bolj natančen v velikih težavah. Stare rane se spet odpirajo in počasi izgubljam stik z realnostjo. Z delčkom zavesti opazim, da se komaj zavedam okolice. Klečim namreč pred oltarjem svojega Učitelja. Tako hudo mi je, da po licu tečejo debele solze. Tudi Njegovega ljubljenega obraza ne vidim natančno. Končno se malo zberem in pomislim: "Tokrat mi gre pa res hudo za nohte."
Naposled se iz dna srca utrga nemi krik: "Prosim, Sri Babaji, pomagaj mi!!"
To nemo molitev ponavljam kot obseden. Sledi znan občutek stika z Učiteljem. V zavesti se mi pojavi ena sama močna misel, ki izrine vse ostale. Vendar kaj takega nisem pričakoval. Hladna in brezkompromisna zavrnitev: "Pomagaj si sam!!"
Kot bi odrezal se solze ustavijo. Pravi hladen tuš! Kakor svojemu samopomilovanju v bran nemočno izdavim: "Saj ti si vendar moj Učitelj! Mar ni tvoja naloga, da mi pomagaš?!"
nedelja, 15. februar 2004 @ 05:04 CET
Uporabnik: ana
Številni ljudje bi hoteli biti nekaj posebnega. Vsak človek je seveda enkraten. A to svojo posebnost mnogi vidijo le v večji moči, v večji posesti. Vendar pa moram pogledati tudi vase: kakšna je moja življenjska zgodba, kje so moje rane, v čem je moja občutljivost? Kajti vse to je del mene – tudi moje rane, tudi moje napake, tudi moje slabosti. Ne le moje vrline. Šele ko se s tem sprijaznim, odkrijem, da sem edinstven, enkraten odraz Boga. Če pa hočem biti nekaj posebnega in zato preskočim svojo človeškost, bom vedno padel na nos.
sobota, 14. februar 2004 @ 11:11 CET
Uporabnik: ana
V globinah spoznanja, da naša duša potrebuje ljubezen, se skrivata znanje in moč, da jo najdemo.
Občutja, ki še posebej privlačijo moškega, so zaupanje, sprejemanje in spoštovanje.
Kadar se je ženska zmožna odpreti tistemu delu sebe, ki je potreben ljubezni, zlahka pritegne moškega.
Da bi se razvnela romantična čustva, ženska potrebuje romantično, moški pa telesno bližino.
Kadar je moški negotov, v stikih z žensko velikokrat ničesar ne stori in ne reče ničesar, kar bi se lahko obrnilo zoper njega.
Medsebojna duševna privlačnost izvira iz spoznanja, da imate tisto, kar ljubljena oseba potrebuje za svojo duševno rast, ona pa to, kar zanjo potrebujete vi.
Kadar moškemu ob kaki ženski postane zares prijetno, se mu prej ali slej vname srce zanjo.
Spogledovanje je za moške nadvse mikavno, saj laska njihovi sposobnosti, da osrečijo žensko.
Ženske ne marajo moških, ki govorijo samo o sebi, ampak takšne, ki jih sprašujejo to in ono, da bi jih bolje spoznali.
Zanesljiv in sposoben moški je za žensko nadvse privlačen, še bolj od tega pa ceni pri njem sposobnost, da zastavlja vprašanja in posluša.
Moški nagonsko ne razkriva svoje vznemirjenosti, saj meni, da si bo poslabšal položaj, če se bo pokazal potrebnega pomoči.
Preden moški odstre ženski svojo ranljivo plat, mora jasno pokazati, da zna biti odgovoren zase in zanjo.
Ko so potešene nižje potrebe po preživetju, postanejo višje potrebe po ljubezni in zaupnosti pomembnejše.
petek, 13. februar 2004 @ 07:05 CET
Uporabnik: ana
Mati daje otroku varnost in prazaupanje. Je prva oseba, h kateri se dete obrača, in že novorojenčku vliva občutek, da sme zaupati, da je svet dober, in da se lahko zanese na dobrost sveta in na dobroto ljudi. Mati daje otroku čutiti, da sme biti takšen, kot je, da sme imeti svoje potrebe in da bodo te potrebe zadovoljene. Ob njej doživlja bližino in ljubezen, mati mu daje čutiti, da je dobrodošel, brezpogojno sprejet in ljubljen. Takšno temeljno življenjsko izkustvo otrok potrebuje kot trden temelj, na katerem se lahko razvija. Vendar pa skoraj nobena mati ne more vedno in povsod izpolnjevati te naloge. Za otroka tudi ne bi bilo dobro, če bi obstajala brezhibna mati. Dete se namreč ne uči le iz brezmejne ljubezni svoje matere, temveč tudi iz njenih omejenih zmožnosti.
četrtek, 12. februar 2004 @ 07:00 CET
Uporabnik: ana
Pot, po kateri hodijo vsi, je široka. Najti moraš svojo čisto osebno pot. Ni dovolj, če se ravnaš po drugih. Ugotoviti moraš, na katero pot natanko spadaš. Nato pa se moraš pogumno odločiti, da boš hodil po njej, čeprav se boš tam čutil zelo osamljenega. Le tvoja čisto osebna pot ti bo omogočila rast in te vodila v resnično življenje.
sreda, 11. februar 2004 @ 06:47 CET
Uporabnik: november
....je mogočen harfist gora. Boža grebene in slemena kakor napete strune, v njem pojejo
gozdovi in daljna dolina joče kakor glasbilo.
Južni veter ustavlja, grabi in pospravlja.
Na jugu kopiči gore oblakov nad najvišjimi grebeni in človeka pusti v napetosti, ali bo dež;
na severu trga nebo in v minutah pospravi čad iz gosto naseljene doline.
To je jezdec v divjem diru, brezobziren veliki
čistilec, obseden radikalec.
Ni čudno,da zaradi svojega ognjevitega značaja ni pri vseh priljubljen. Gorska jezera
nenadoma razburka in v grmenju spusti plazove.
Marsikaterim ljudem povzroča stisko in breme, jih hromi in utruja.
Tu in tam kakšnemu bolniku zapoje poslovilno pesem.....
Toda dnevi so ob južnem vetru čudovito jasni.
Nobenega soparnega migljanja ni, nobene
žilave plasti čada in tančice in nobenih zlivajočih se obrisov. Vse je pregledno, ostro in
svetlo v barvah in igri svetlobe in sence.
In s podečimi se oblaki zna slikati kakor nihče.
Vsi od časa do časa potrebujemo čistilnega
viharja, ne samo v gorah in v kotlinah velikih mest.
Potrebujemo ga v zgodovini duha, družbe, v umetnosti in cerkvi, v življenju vsake
družbe in v pokrajini lastnega srca.
Potrebujemo razdobja, ki trgajo in jasnijo, četudi povzročajo nekaj bolečin.
Za njimi bo spet rodoviten dež--kakor po južnem vetru.
Kako so bili ljudje starega Vzhoda modri, ko so
"veter" in "duh" imenovali z isto besedo!
torek, 10. februar 2004 @ 06:58 CET
Uporabnik: stojči
Človek je malo vesolje
in v njem se skrivajo
vse od najbolj grobih,
do najbolj finih energij.
Miselne energije,
so grobe in redke,
posebej še tiste,
ki imajo v sebi negativen naboj.
Najbolj fine pa tečejo
skozi ta neslišen mojstrov dih,
skozi moje duhovno srce,
v ta božanski notranji svet.
V njem je skrinja zakladov,
vseh mojstrov svetov,
kjer je gostota energij,
resnice, ljubezni, miru
res najgostejša,
kjer pa se redko z gostim,
na žalost in srečo,
nikoli ne meša.
Bodi ti zase,
ta energetsko gosta,
notranja, srečna sprememba.
ponedeljek, 9. februar 2004 @ 06:29 CET
Uporabnik: Pozitivke
Verouk in domovinska vzgoja malo širše
Zahteve po uvedbi verouka in domovinske vzgoje v osnovne šole so povod za številne razprave. Moje razmišljanje ne vodi v "za" ali "proti", marveč k vsebini obeh predmetov.
Svet je že dolgo razdeljen na religiozne, politične in ozemeljske koščke. Napetosti med različnimi veroizpovedmi naraščajo. Zanimivo je, da je največ trenj med pripadniki judovskih, katoliških in muslimanskih skupnosti, ki imajo iste korenine t.i. Abrahamovega rodu. Sprte strani se za prevlado v svetu medsebojno bojujejo z večjim ali manjšim fanatizmom. Bog, kot ga poznamo iz stare zaveze, izbere eno ljudstvo in drugo iztrebi, ene blagoslovi in druge prekolne. Svojim častilcem nalaga, da se borijo za "pravo vero" in uničijo pogane ali molijo za njihovo spreobrnitev.
nedelja, 8. februar 2004 @ 07:20 CET
Uporabnik: ana
Številni ljudje se dandanes bojijo biti sami. Ne čutijo sami sebe, kadar so sami. Vedno potrebujejo okrog sebe druge ljudi, da bi sploh imeli občutek življenja v sebi. Biti sam pa je lahko vendarle blagoslov.
V samoti čutim, v čem je pravzaprav moja človeška bit, da sem udeležen v vsem, v vesoljnem stvarstvu, navsezadnje tudi v Njem, ki je vse v vsem. Ko te angel samote uvede v to temeljno izkustvo človeške biti, se bo strah pred osamljenostjo in zapuščenostjo v tebi razblinil. Kajti čutiš, da si tam, kjer si sam, z vsem povezan v eno. Tedaj svoje samote ne boš doživljal kot osamelost, temveč kot domovino, kjer si doma. Človek je lahko doma le tam, kjer biva skrivnost.
sobota, 7. februar 2004 @ 06:50 CET
Uporabnik: stojči
Greh je tista pokvarjenost,
ki si jo čustveno povzročaš sam,
katere pa se s svojimi mislimi,
nikakor ne moreš otrest,
oprostitev sebi in drugim
moraš zato, vedno "izrečt"
in za to, tudi kaj "narest".
Obstajajo sončni otroci, ki povsod širijo vedrino in živahnost.
Želim ti, da za druge postaneš sonce. Morda si že kdaj doživel, da so ti rekli:
»Danes siješ kot sonce. Prostor, kamor vstopiš, postane svetlejši in toplejši. Kot da je med nami sonce, občutimo njegovo vedrino in moč njegovih žarkov. Res se bolje počutimo.«
četrtek, 5. februar 2004 @ 06:18 CET
Uporabnik: koki
Drugič o smislu življenja
Človek se z vprašanjem o smislu življenja lahko sooči na najrazlič-nejše načine in na različnih ravneh. Lahko se sprašuje o smislu vse-ga živega na tem planetu ali morda še kje v vesolju. Lahko se sprašuje o smislu obstoja človeštva, torej o poglavitnem pomenu in pos-lanstvu človeške vrste. Lahko se sprašuje o smislu svojega lastnega individualnega bivanja, čemu živi in katera je temeljna bivanjska naloga.
So ljudje, ki premišljajo o življenju izključno s stališča vsakdanjosti do kraja pragmatično: takemu je eksistenčni smisel družinsko življe-nje ali poklicno delo, enemu politična aktivnost, drugemu spet bogatenje, kopičenje dobrin itd.
Tak človek živi popolnoma brezosebno, kot "subjekt" vsakdanjosti, povprečnosti, kot objekt ma-nipuliranja najrazličnejših dejavnikov. Namesto, da bi poskušal biti, teži k imetju - in v mnogih primerih tako "imeti" postane biti. S tem, da se odtujuje svojemu lastništvu, postane sam lastnina in preneha biti samostojna človeška osebnost. Tako stopa v svet klepetanja, nepomembnega praznega govoričenja, v katerem ni nihče posebej odgovoren za karkoli...