Vem, Stojči, ponižnost ni isto kot pustiti se poniževati. Poznam te razlike. In, ko pretipkujem take zgodbice, se večkrat vprašam, ali naj jih rajši kar spustim, vendar pa mislim, da kljub takim \'cvetkam\', kot si jo opazil ti (in verjamem, da ti nisi edini), sporočilnost zgodbe ostane. Da marsikomu zgodba osmisli dan, ko jo prebere in se zamisli. In to je bistvo. Pisec Anselm Grun je pater (benedektinski red), rojen v Nemčiji leta 1945, poleg doktorata iz teologije je študiral še marsikaj drugega - njegova pisanja (kot so Mala knjiga o pravi sreči) so prevedena v 28 jezikov. Je pa življenje zanimivo - ravno v tej njegovi knjigici sem naletela na zgodbico o človeku, ki se je bal lastne sence (in je bežal pred njo, dokler ni umrl) (naslov zgodbe: V senci drevesa), v razmaku enega dneva pa sem na isto zgodbico naletela v knjigici Kje je TAO in druge zgodbe (Čuang Ce) (naslov zgodbe: Beg pred senco).
Nobena od ver ni odrešila človeštva, a mnogtera od ver je pomagala marsikateremu posamezniku (pre)živeti. Zatorej se mi zdi, da naj take zgodbice s \'cvetkami\', ki jih opazimo malo drugače razmišljajoči, kar ostanejo.
pozdrav in hvala za tvoje komentarje, pa seveda za tvoje prispevke
ana

[ Odgovori na to | # ]