3. december, mednarodni dan hendikepiranih, je le teden pred 60. obletnico Deklaracije o človekovih pravicah, oboje pod temo »Dostojanstvo in pravica za vse«. Po mnogih državah se je Konvencijo OZN o človekovih pravicah invalidov že ratificirala, a to še ne pomeni, da se jo tudi upošteva, izvaja ali implementira skozi različne zakonodaje po načelu »mainstreaminga«.

Čeprav sta obe deklaracija in konvencija univerzalnega značaja, so v praksi razmere, odnosi in položaj posameznikov in posameznic tako različni, da jih je nemogoče primerjati. Že znotraj območja EU so velike razlike glede pravic in možnosti, ki jih imajo hendikepirani.

Skandinavske države imajo paleto storitev v skupnosti, neposrednih pravic, ki so redno financirane, drugih možnosti in antidiskriminacijskih praks, ki so za vzhodne države še nedosegljive in se zdijo skoraj utopične. Da o t.i. tretjem svetu niti ne govorimo, saj bi se iz obupa in nemoči lahko vrgli le skozi okno.

Slovenija ima veliko stvari zapisanih in ratificiranih, ima tudi dobre strukturne zmožnosti, ki pa jih ne zna ali noče izkoristiti v smeri razvoja storitev v skupnosti. Še vedno se prisega na »invalidnost«, ki je utemeljena na medicinskem modelu. Prav ta pa je v celoti zanikanje in nespoštovanje tako Deklaracije o človekovih pravicah, kakor tudi Konvencijo OZN o človekovih pravicah invalidov.

Prisega se na invalida in na invalidnost, s tem pa se posameznikom in posameznicam, ki se jim podeli takšen ali drugačen status invalida na nek način zanika in odvzame univerzalnost človekovih in državljanskih pravic. Tako se jim podeli in podeljuje posebne pravice in posebne socialne programe, ki so le slab nadomestek za možnost življenja. Ne omogočajo namreč enakopravnosti, enakih možnosti, avtonomnosti, neodvisnega življenja in polnopravnega vključevanja v družbo.

Slovenija je v začetku leta ratificirala konvencijo, paradoksno, bila je med prvimi. Podobno so pohitele tudi druge države, v katerih so razmere za hendikepirane zelo slabe. V nasprotju s tem so v državah, kjer so socialni standardi občutno višji, raje počakali, saj so vedeli, da jih bo obveza zavezovala, da izpolnijo vse zahteve konvencije.

Tako mi konvencijo imamo, a kaj, ko se jo uporablja le za priložnostno sklicevanje nanjo in leporečenje o tem, kaj vse se ima z njo početi. Dejansko pa se ni nič spremenilo. Diskriminacije in nasilje nad hendikepiranimi se dogaja in celo sistemsko opravičuje, segregacije v posebne institucije se predstavljajo kot napredek, nasilje se tolerira, pomanjkanje storitev v skupnosti se opravičuje s pomanjkanjem sredstev.

Vse to je nedopustno, a se dopušča. Multiple diskriminacije niso predmet zanimanja nikogar. Antidiskriminacijska zakonodaja ne obstaja, prav tako ni sodne prakse in v pomanjkanju pravnih sredstev se lahko oblast mirno izživlja nad posamezniki. Vse to se lahko dogaja, ker se v besedi invalid skriva zlo, strah in iz nje izhajajo mnogoteri predsodki in stereotipi, ki vzdržujejo razmere neenakosti v družbi.

Zato govorimo o konceptu hendikepa, saj nam le ta omogoča možnost in priložnost za emancipacijo. In kaj sploh je hendikep? Poiščite ga v sebi in si na to odgovorite.

Predsednica:
Elena Pečarič