Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Astronom, dobra šala. Seveda, video je zmontiran.
Pri padcu, tako velik predmet kot ga vidimo v video, ko trešci ob tla sprosti ogromno količino energije, nastane krater. V primeru videa ni ničesar podobnega, le ena črna gmota.
Se strinjam, da je dobra montaža. A vseeno tale video je pravi, pa je naredil le luknjo v avtu:
Pa tudi tisti, ki je pred leti padel nad Mežakljo ni naredil kraterja. Res pa, da sta oba manjša od tistega na videu.
Izgleda, da krater naredijo samo večji kosi (10m in več). Je pa seveda odvisno tudi od strukture tal, kamor padejo ... Še vedno pa so to meteoriti in ne vesoljske ladje
Film z bogato duhovno vsebino in seveda z "zmajem" v obliki tigra ...
Film, za katerega se splača iti v kino, saj je polen vizualnih efektov, za katere so velika platna nekako nezamenljiva. In tisto, kar na koncu pove glavni igralec v zgornjem spotu je zelo res. Film ti še dolgo po ogledu ciklira v glavi. Vzdrami ti tako čustva, kot razum ... in šele nato dojameš, da film seže mnogo bolj globoko, kot si sprva pomislil. Skratka, film je res vreden ogleda ...
PIJEVO ŽIVLJENJE - FILM
Film, za katerega se splača iti v kino, saj je polen vizualnih efektov, za katere so velika platna nekako nezamenljiva. In tisto, kar na koncu pove glavni igralec v zgornjem spotu je zelo res. Film ti še dolgo po ogledu ciklira v glavi. Vzdrami ti tako čustva, kot razum ... in šele nato dojameš, da film seže mnogo bolj globoko, kot si sprva pomislil. Skratka, film je res vreden ogleda ...
Po predstavi obsediš poln različnih vtisov ...
Na Kolosejevi spletni strani http://www.kolosej.si/filmi/film/pijevo-zivljenje/ pa je napisan tudi zanimiv komentar:
"Zahodna racionalistična naravnanost nas uči, da je mogoče z ustrezno znanstveno metodo razvozlati vse naravne pojave v svetu in jih razložiti v smislu vzročno-posledičnih odnosov. Poenostavljeno rečeno, pojav A se ja lahko zgodil zaradi vpliva x, y in q spremenljivke, naša naloga pa je, da te hipoteze sistematično preverjamo, po možnosti na način, da vpliv vsake posamezne spremenljivke dobro izoliramo in jo proučujemo neodvisno od ostalih. A religiozna razlaga pojavov v naravi je drugačna. Tam je proučevanje vzročno-podledičnih odnosov nesmiselno, saj je vedno Bog v funkciji vzroka, pojavi pa pač posledice.
Prav dihotomija med razumom in Bogom predstavlja rdečo nit filma Pijevo življenje. Pi, indijski mladenič, sprejemajoč do vseh ver, se odloči, da je vera OK. Ni verski fanatik, niti ne monoteist, zaprisežen eni sami veri, ampak s prikupno otroško naivnostjo sprejema vse religije. Po drugi strani pa je njegov oče, ozdravljen otroške paralize s pomočjo zahodne medicine, zaprisežen racionalist, ki želi sinu vtepsti v glavo, naj skuša priti do resnice z razumom. Uspe mu na zelo dramatičen način, ko sina "reši" pred "napadom" tigra in mu le nekaj kadrov pozneje "dokaže", da živali nimajo čustev in da so le-ta v resnici refleksija lastnih čustev. Zdi se, da je oče dosegel svoje in da Pi Boga znotraj (in zunaj) sebe resnično utiša. A nekaj let pozneje je postavljen pred preizkušnjo, ki bi verjetno pri še tako ne-vernem sleherniku vzbudila tendenco po vprašanjih, ki presegajo umevanje sveta z golim razumom. Brodolom in skoraj 300 dni na morju. Od tu dalje gledalec ne ve več dobro, kaj je res in kaj ni. Pijev svet postaja vse bolj bizaren, obupan na nek način, a čaroben po drugi strani. Svet postaja vse bolj barvit, poln luči, v katerih se zrcali upanje in spomini, ki jih je vzelo morje. Vrhunec se sklene na plavajočem otoku, ki podnevi življenje daje, ponoči pa ga vzema.
In ko se film že preveša v konec in je gledalec prepričan, da bo končno izvedel resnico, postane samo še bolj zmeden. Namen filma v resnici ni razkriti resnice, temveč človeka polarizirati. V kaj naj verjame? Priznam, zase lahko rečem, da verjamem v pozitivizem, v znanstveno metodo, ki je sposobna kot edina odkrivati objektivno resnico. A Ang Lee na koncu prepriča. Vseeno je, kot reče Pi sam, zakaj so se stvari zgodile in kakšne v resnici so. Pripeljale so do enakega zaključka. Vprašanje je v bistvu celo, ali bi Pi, ob verjetju v razumski namesto verski prav sploh preživel.
Zahodna psiho(pato)logija nas uči, da je treba resnici zreti v oči, ko je čas zato. Odmikanje od resnice in kreiranje sveta polnega blodenj in halucinacij nas odmakne od realnosti in kaj hitro si bomo v bližnji psihiatrični bolnišnici prislužili oznako blodnjava psihoza. A v filmu Pijevo življenje se zdi, da uspe protagonistu ravno zaradi čarobnega sveta, po katerem je plul, preživeti. Čeprav se je na koncu od alter-ega zelo težko posloviti (spomnite se Čudovitega uma).
Film pijevo življenje ni dodelan samo v simboličnem smislu, ampak tudi v smislu estetike, za katero lahko pred Ang Leejem samo snamemo klobuk. Izjemni prizori in barve pomešani z enkratno glasbo dajejo gledalcu na trenutke resnično občutek, da ne gre za snovni svet, v katerem veljajo naravni zakoni, temveč stvaritev nečesa povsem drugega.
Težko je reči, kaj je res, a v tako v lepem filmu tudi Božja nota še tako zagonetnega racionalista ne dvigne na noge. Prej ga še malo bolj udobno posede v stol in mu izvabi iz ust očarani: "Ahh".
Ko se uzremo v zgodovino, lahko, če že ne zmaja, uvidimo ali pa vsaj zaslutimo njegovo moč. Zmajeva moč, ki odloča: od kod prihajamo, kje smo in kam gremo. Zgodovino v dveh minutah si lahko ogledate tukaj. Morda še kdo utegne zaslutiti zmajevsko moč usode ...
Bravo !
Hvala, da ste to objavili (morda kdo od Vas, novinarjev na Kanalu A, tudi zaide na SP in bo prebral moj komentar) ...
Vendar, če bi bila stvar tako enostavna, kot je bilo na koncu razloženo, češ, da gre le za različne atmosferske vplive na sicer "običajen izpuh" iz motorjev letal, bi bilo zelo lepo, PA NI !
To niso običajni izpuhi letal iz motorjev. Morda namen res ni namerno zapraševanje planeta (ljudi), a to še ne pomeni, da so le navadni izpuhi motorjev in da to itak ni nič novega na našem nebu ...
PA ŠE KAKO JE !!!
Zadnje svarilo nad New Yorkom:
Upam, dragi kolegi na Kanalu A, da ne boste ostali zadovoljni z objavljeno razlago in da boste raziskovali naprej... Upam, da vam ne bodo prehitro "strici iz ozadja" zaprli usta ...
Dejstvo je, da NIHČE ni prevzel odgovornosti za to početje in se tega sploh ne raziskuje, saj gre očitno za nek tajni projekt, morda res za zaroto, kot ste omenili v začetku prispevka ... Veliko sreče pri nadaljnem raziskovanju ...
Aktivnost možganov NI dokaz, da se človek zaveda !
S strani nekaterih znanstvenikov (predvsem tistih, ki dvomijo v vse, kar ni dokazljivo) smo lahko do nedavnega slišali nekatere racionalne razlage doživetij, ki se ponavadi pojavijo v stanju, ki so blizu smrti (svetloba, tunel, film, itd). Razlage so pač v stilu, da je to zgolj aktivnost možganov, ki obujajo iluzije "življenja po življenju". Po domače povedano - možgani "bluzijo".
Zadnja dognanja znanstvenikov, ki "tipajo po robu dokazljivega" in iščejo povezavo med ZAVEDANJEM in delovanjem možganov pa so prav nasprotna. Trdijo namreč prav nasprotno. Namreč, najglobje spimo, ravno, ko so možgani najbolj aktivni. Takrat je odsotnost zavesti največja in obratno - ko smo v stanju REM - najbolj sanjamo, ravno, ko so možgani najmanj aktivni. Podobno je v komi, ko je aktivnost možganov minimalna, lahko doživljamo zelo gleboke izkušnje.
Lahko bi torej zaključili, da je popolno nedejavnost možganov (izklop uma) pot ali pogoj za popolno ZAVEDANJE ....
Kar pa vemo, da je tudi cilj vsake meditacije ...
So torej znanstveniki končno le na pragu odkritja, ki se ga v duhovnosti že dolgo prakticira ...
Ali smo torej tudi na pragu dokaza, da po smrti zavedanje ostane - torej nek del nas preživi ?
Utrdba na gori Montsegur v južni Franciji je bil dom zadnjih Katarov. Rimsko-katoliška cerkev jih je kot mnoge druge opredelila kot herezijo in tako preganjala. Leta 1208 je papež Inocenc III. sprožil pravo križarsko vojno proti Katarom. Zadnja je padla utrdba Montsegur leta 1244.
Katarstvo se je začelo na Balkanu z bogomilstvom, svoje globoke korenine pa ima v perzijski religiji, manihejstvu in krščanstvu. Medtem, ko je prevoverna katoliška cerkev s sedežem v Rimu v 12. stoletju vse bolj padala v hedonistične in tržne oblike življenja, ter se neposredno vključevala med plemstvo in oblast, so z vzhoda, natančneje iz Bosne na Balkanskem polotoku pričele v vse bolj moralno razuzdano in pokvarjeno Zahodno Evropo prihajati nove zamisli o preprostem in predvsem asketskem življenju, ki so se med revnim ljudstvom začele hitro širiti, predvsem ob pogledu na njihova bogastva in izprijenosti polne plemiče. Rimska cerkev se je ob tem pojavu počutila ogroženo, saj ji je padla podpora. Najprej so jih poizkusili spreobrniti, za kar se je še posebej trudil sveti Bernard, ko pa so sprevideli, da so vsi poizkusi zaman in, ker se je zdela nevarnost prevelika, je zamisel o vojni dozorela. Leta 1208 je papež Inocenc III. sprožil pravo križarsko vojno proti Katarom.
V sami vojni je bilo pobitih približno milijon ljudi. Križarji so opustošili vso južno Francijo in njen razvoj ustavili za celi dve stoletji. Zmaga v tej vojni je v cerkvi zapisana kot velika zmaga proti krivovercem in kot zmaga v boju za cerkveno enotnost. Pod vodstvom Simona Montfortskega in dominikancev so se dogajale številne grozote. Mesta in vasi, ki so se vdale brez boja so dobesedno zravnali z zemljo. Vsakogar so preverjali za desetletja nazaj in velikokrat se je dogodilo, da je na grmadi končal večji del prebivalstva kakega mesta ali vasi. Še veliko huje pa se je zgodilo z uporniškimi mesti. Beziers, mesto ob vznožju Pirenejev, je imelo ob zavzetju leta 1229 dvajset tisoč prebivalcev in se je vdalo šele po večmesečnem obleganju. Ko so ga zavzeli, se je izkazalo, da med prebivalci precej katoličanov. Podrejeni so vprašali poveljnika kaj storiti s prebivalci. Po krajšem premisleku je izdal ukaz naj pobijejo vse, saj »bo Bog na drugem svetu že vedel, kako ločiti zrno od plev«…
Ob vseh grozodejstvih, ki so jih križarji počeli pa tudi katari niso stali križem rok. Ostrejša ko je bila vojna, in bolj ko so se križarji bližali katarsko zvestim mestom hitreje so na težko in nedostopnih mestih gradili neosvojljive gradove, do katerih je dostop še danes težaven. Izhodišče za začetek potovanja po deželi katarov je mesto Carcasson, v katerem je bil eden izmed središč katarstva. Še danes je ohranjena trdnjava in mestna katedrala. Pot nas nato pelje do trdnjave Puylaurens, ki stoji na vrhu 400m visokega grebena, pot do nje pa je strma in zelo izpostavljena. Sledi ji Queribus, ki stoji na vrhu kamnitega zoba, obdajajo pa jo večstometrski prepadi. Nekaj kilometrov proč pa stoji orjaška trdnjava Peyrepertuse. In tudi po vseh ostalih hribih so razpostavljene mogočne trdnjave, ki pričajo o mogočni, obenem pa krvavi zgodovini južne Francije.
Kljub vsem prizadevanjem, da bi se katari ohranili, pa so bil vsi poizkusi ob tako fanatičnem nasprotniku povsem zaman. V slogu pravega križarskega osvajanja je križarska vojske zavzela vsako vas in vsako mesto, ter pobila njihove prebivalce. Tisti, ki pa so preživeli pa so se zatekli v gorske trdnjave, kjer so upali, da jim oblegovalci ne bodo mogli do živega. Kljub temu, da so bile trdnjave nezavzetne, pa fanatična krščanska vojska ni odnehala. Ko je zmanjkalo mest in vasi, ki bi jih lahko zavzeli so se lotili še teh trdnjav. Vsako posebej so obkolili in izolirali od zunanjega sveta, nato pa izstradali in zavzeli vse do zadnje. Kot zadnja je padla trdnjava Montsegur leta 1244. Vanjo se je zateklo približno 900 ljudi, ki so jo branili polnih deset mesecev. Križarji so jim obljubili življenje, če se predajo, a polovica preživelih je že sama poskakala v prepade pod trdnjavo, ostale pa so križarji poslali na grmado. Padec zadnje trdnjave pa je pomenil tudi konec gibanja v Franciji. Redki preživeli so se porazgubili po vsej Evropi in izginili v pozabo, z njimi pa tudi njihova tradicija in znanje. Zadnji »popolni« , Guillaum Belibasta je bil na grmadi sežgan leta 1324, dokončno pa je inkvizicija prenehala preganjati katare 1412.
Po moji lastni presoji so bili katari prevelik zgled, obenem pa tudi preveliko breme takratne krščanske srednjeveške družbe. Glede skromnosti so bili ideal, obenem pa preveliko nasprotje tedanje katoliške Cerkve. Papež se je zavedal da, če hoče zmagati na vzhodu tako nad muslimani, kakor tudi nad pravoslavno cerkvijo, mora biti najprej enoten doma; to se pravi v Italiji, Franciji, Španiji in Nemčiji. In razne herezije, ki so mu spodkopavale oblast mu pri tem niso koristile. Nikakor si ni mogel privoščiti, da bi »krščanska« Evropa razpadla na posamezne dežele z svojimi lastnimi verskimi gibanji, nad katerimi pa on ne bi imel oblasti. Katari so že bili eno izmed takih gibanj, ki bi morda lahko oblikovali lastno državo v južni Franciji, če bi uspeli preživeti pritisk krščanske oblasti. In če bi se to dogajalo, bi postopoma papež ostal sam in zahodno krščanstvo omejeno na nekaj držav. Ali je torej tedanjim cerkvenim dostojanstvenikom s papežem na čelu, ob takem videnju situacije, ko so se križarske vojne že prevešale v fazo, ko so muslimani prevzemali iniciativo bojevanja, v Evropi pa so se postopoma začela razvijati krivoverstva, ostalo še kaj drugega kakor da brani tisto kar ima in poenoti krščanstvo? Menim, da je srednjeveški Cerkvi po neuspelem misijonu, ne pozabimo, da ga je vodil eden največjih pridigarjev tedanjega sveta sv. Bernard, ostala le ena in tudi edina možnost, križarska vojna.
So pa lepo predstavitev Katarov naredili tudi Rusi v dveh delih ... Katari so očitno imeli veliko skupnega s Svetim gralom, preko tega pa s kraljem Arturjem in še starejšimi Eseni.