Članek v celoti, tudi tisto, kar ni bilo objavljeno v reviji
VARČEVANJE in DOBRODELNOST
Zakaj imajo ljudje, ki podarjajo tudi vedno dovolj denarja za življenje

Če varčujemo in skrbimo samo zase, se mi zdi to egoistično. Kaj pa otroci v Afriki, ki jih zaradi lakote umre 25.000 na dan? Pomagati je treba tudi njim. Ali imate kakšen odgovor na to?

Nina iz Idrije

Pred dnevi sem gledal dokumentarec Darwinova nočna mora. Dogaja se v tanzanijskem mestu, kjer je ena največjih tovarn predelave rib. V povprečju jih mora ribič uloviti eno tono na dan. Vsak dan jih skupaj polovijo 500 ton. Ves ulov potem odpeljejo v Evropo. Ribiči si jih ne morejo privoščiti, saj bi morali za eno ribo delati ves mesec. Preživljajo se z ostanki (glave in kosti), ki jih najdejo na odpadu. Veliko otrok umre zaradi lakote, ženske so se prisiljene prostituirati. Si predstavljate, da mora ribič uloviti eno tono rib na dan za Evropo, njegova žena pa mora v prostitucijo, da si lahko privoščijo obrok? Mi pa to hladnokrvno gledamo in se nas nič ne dotakne.
Vidim, da imate veliko srce in da vam ni vseeno za svet. Res je nujno, da pomagamo predvsem nekaterim nerazvitim deželam.
Še velikokrat bom ponovil ta stavek, da nam pride v podzavest: Varčevati moramo pri stvareh, ki človeštvu ne koristijo, in privarčevani denar porabiti za stvari, ki koristijo človeštvu in okolju. Ravno tisti, ki dajejo iz srca, so bolj cenjeni in nimajo težav z denarjem. Ljudje, ki neradi delijo svoje stvari, imajo tudi manj denarja, kaj šele radosti in energije. Ljudje, ki pa radi delijo stvari, tudi bolj smiselno ravnajo z denarjem. Imajo veliko bolj hvaležen odnos do materialnih dobrin, saj se zavedajo, da nekateri živijo v pomanjkanju.
Obstaja kar nekaj sebičnih bogatašev, ki gledajo le na lastne koristi. Ampak takšni so tudi globoko v sebi nesrečni.
Nekateri bogataši so ugotovili, da jim je dobrodelnost v največje zadovoljstvo, zato jih čedalje več proti koncu kariere ustanovi dobrodelni sklad.
Napoleon Hill je porabil 25 let za raziskovanje življenja najpremožnejših. Vredno je prisluhniti njegovemu nasvetu: Srečen je tisti, ki se je naučil, da je najvarnejša pot do denarja ta, da ga najprej podarimo. Dajemo lahko najrazličneje (znanje, spodbuda, pozitivna misel, nasmeh, ljubezen, mir, pogovor). Res pa je, da moramo vsaj 10 odstotkov svojih prihodkov dati v dobre namene, zlasti v revne dežele.
Če denar podarimo iz srca, nam bo to v največje zadovoljstvo. Vesolju sporočamo, da imamo več, kot potrebujemo, in hkrati v svoje življenje pritegnemo še več obilja in to na vseh področjih našega življenja. Takrat imamo večje spoštovanje do samega sebe. Hkrati pa smo veliko bolj uspešni in samozavestni, saj pridobimo notranjo moč.
Ne znam opisati kako to deluje, je na nek način čudež.
Darovati denar pomeni, da zaupate vase in zaupate toku življenja. Takrat ste manj navezani na stvari in si upate tudi veliko bolj tvegati.
Malo stvari je, ki dajejo človeku takšen občutek radosti in energije kot darovanje.
Če smo dali resnično iz srca, ne bomo zahtevali ničesar v povračilo. Poleg tega pa smo v povračilo že dobili nekaj, in to je občutek radosti. Zaradi bolezni, ki jih povzroča čezmerno prehranjevanje, vsako leto umre 30 milijonov ljudi, sočasno pa umre 30 milijonov ljudi, ki hrane nimajo torej bi jih lahko z malo več razumnosti takoj rešili 60 milijonov.
V zahodnem potrošniškem svetu je treba ljudi spodbujati, verjeti vanje in jih naučiti celostne finančne pismenosti, predvsem pa jih naučiti, da vidijo kozarec napol poln in ne napol prazen.
Res pa je, da moramo biti tudi odprti za prejemanje. Veliko ljudi se samo razdaja, imajo pa prevelike predsodke glede denarja in tako zaradi tega prepričanja tudi manj prejemajo. V sebi moramo čutiti, da si zaslužimo več, ker tako bomo lahko več prejemali in nato tudi veliko več dajali.
»Dobrin je dovolj za vse potrebe, ne pa tudi za ves pohlep.« Mahatma Gandi
Svetuje: Aleš Babič, neodvisen svetovalec
Vir: Revija ONA, 21.07.2009