Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Se strinjam, da je dobra montaža. A vseeno tale video je pravi, pa je naredil le luknjo v avtu:
Pa tudi tisti, ki je pred leti padel nad Mežakljo ni naredil kraterja. Res pa, da sta oba manjša od tistega na videu.
Izgleda, da krater naredijo samo večji kosi (10m in več). Je pa seveda odvisno tudi od strukture tal, kamor padejo ... Še vedno pa so to meteoriti in ne vesoljske ladje
Film z bogato duhovno vsebino in seveda z "zmajem" v obliki tigra ...
Film, za katerega se splača iti v kino, saj je polen vizualnih efektov, za katere so velika platna nekako nezamenljiva. In tisto, kar na koncu pove glavni igralec v zgornjem spotu je zelo res. Film ti še dolgo po ogledu ciklira v glavi. Vzdrami ti tako čustva, kot razum ... in šele nato dojameš, da film seže mnogo bolj globoko, kot si sprva pomislil. Skratka, film je res vreden ogleda ...
Ko se uzremo v zgodovino, lahko, če že ne zmaja, uvidimo ali pa vsaj zaslutimo njegovo moč. Zmajeva moč, ki odloča: od kod prihajamo, kje smo in kam gremo. Zgodovino v dveh minutah si lahko ogledate tukaj. Morda še kdo utegne zaslutiti zmajevsko moč usode ...
Bravo !
Hvala, da ste to objavili (morda kdo od Vas, novinarjev na Kanalu A, tudi zaide na SP in bo prebral moj komentar) ...
Vendar, če bi bila stvar tako enostavna, kot je bilo na koncu razloženo, češ, da gre le za različne atmosferske vplive na sicer "običajen izpuh" iz motorjev letal, bi bilo zelo lepo, PA NI !
To niso običajni izpuhi letal iz motorjev. Morda namen res ni namerno zapraševanje planeta (ljudi), a to še ne pomeni, da so le navadni izpuhi motorjev in da to itak ni nič novega na našem nebu ...
PA ŠE KAKO JE !!!
Zadnje svarilo nad New Yorkom:
Upam, dragi kolegi na Kanalu A, da ne boste ostali zadovoljni z objavljeno razlago in da boste raziskovali naprej... Upam, da vam ne bodo prehitro "strici iz ozadja" zaprli usta ...
Dejstvo je, da NIHČE ni prevzel odgovornosti za to početje in se tega sploh ne raziskuje, saj gre očitno za nek tajni projekt, morda res za zaroto, kot ste omenili v začetku prispevka ... Veliko sreče pri nadaljnem raziskovanju ...
Utrdba na gori Montsegur v južni Franciji je bil dom zadnjih Katarov. Rimsko-katoliška cerkev jih je kot mnoge druge opredelila kot herezijo in tako preganjala. Leta 1208 je papež Inocenc III. sprožil pravo križarsko vojno proti Katarom. Zadnja je padla utrdba Montsegur leta 1244.
Katarstvo se je začelo na Balkanu z bogomilstvom, svoje globoke korenine pa ima v perzijski religiji, manihejstvu in krščanstvu. Medtem, ko je prevoverna katoliška cerkev s sedežem v Rimu v 12. stoletju vse bolj padala v hedonistične in tržne oblike življenja, ter se neposredno vključevala med plemstvo in oblast, so z vzhoda, natančneje iz Bosne na Balkanskem polotoku pričele v vse bolj moralno razuzdano in pokvarjeno Zahodno Evropo prihajati nove zamisli o preprostem in predvsem asketskem življenju, ki so se med revnim ljudstvom začele hitro širiti, predvsem ob pogledu na njihova bogastva in izprijenosti polne plemiče. Rimska cerkev se je ob tem pojavu počutila ogroženo, saj ji je padla podpora. Najprej so jih poizkusili spreobrniti, za kar se je še posebej trudil sveti Bernard, ko pa so sprevideli, da so vsi poizkusi zaman in, ker se je zdela nevarnost prevelika, je zamisel o vojni dozorela. Leta 1208 je papež Inocenc III. sprožil pravo križarsko vojno proti Katarom.
V sami vojni je bilo pobitih približno milijon ljudi. Križarji so opustošili vso južno Francijo in njen razvoj ustavili za celi dve stoletji. Zmaga v tej vojni je v cerkvi zapisana kot velika zmaga proti krivovercem in kot zmaga v boju za cerkveno enotnost. Pod vodstvom Simona Montfortskega in dominikancev so se dogajale številne grozote. Mesta in vasi, ki so se vdale brez boja so dobesedno zravnali z zemljo. Vsakogar so preverjali za desetletja nazaj in velikokrat se je dogodilo, da je na grmadi končal večji del prebivalstva kakega mesta ali vasi. Še veliko huje pa se je zgodilo z uporniškimi mesti. Beziers, mesto ob vznožju Pirenejev, je imelo ob zavzetju leta 1229 dvajset tisoč prebivalcev in se je vdalo šele po večmesečnem obleganju. Ko so ga zavzeli, se je izkazalo, da med prebivalci precej katoličanov. Podrejeni so vprašali poveljnika kaj storiti s prebivalci. Po krajšem premisleku je izdal ukaz naj pobijejo vse, saj »bo Bog na drugem svetu že vedel, kako ločiti zrno od plev«…
Ob vseh grozodejstvih, ki so jih križarji počeli pa tudi katari niso stali križem rok. Ostrejša ko je bila vojna, in bolj ko so se križarji bližali katarsko zvestim mestom hitreje so na težko in nedostopnih mestih gradili neosvojljive gradove, do katerih je dostop še danes težaven. Izhodišče za začetek potovanja po deželi katarov je mesto Carcasson, v katerem je bil eden izmed središč katarstva. Še danes je ohranjena trdnjava in mestna katedrala. Pot nas nato pelje do trdnjave Puylaurens, ki stoji na vrhu 400m visokega grebena, pot do nje pa je strma in zelo izpostavljena. Sledi ji Queribus, ki stoji na vrhu kamnitega zoba, obdajajo pa jo večstometrski prepadi. Nekaj kilometrov proč pa stoji orjaška trdnjava Peyrepertuse. In tudi po vseh ostalih hribih so razpostavljene mogočne trdnjave, ki pričajo o mogočni, obenem pa krvavi zgodovini južne Francije.
Kljub vsem prizadevanjem, da bi se katari ohranili, pa so bil vsi poizkusi ob tako fanatičnem nasprotniku povsem zaman. V slogu pravega križarskega osvajanja je križarska vojske zavzela vsako vas in vsako mesto, ter pobila njihove prebivalce. Tisti, ki pa so preživeli pa so se zatekli v gorske trdnjave, kjer so upali, da jim oblegovalci ne bodo mogli do živega. Kljub temu, da so bile trdnjave nezavzetne, pa fanatična krščanska vojska ni odnehala. Ko je zmanjkalo mest in vasi, ki bi jih lahko zavzeli so se lotili še teh trdnjav. Vsako posebej so obkolili in izolirali od zunanjega sveta, nato pa izstradali in zavzeli vse do zadnje. Kot zadnja je padla trdnjava Montsegur leta 1244. Vanjo se je zateklo približno 900 ljudi, ki so jo branili polnih deset mesecev. Križarji so jim obljubili življenje, če se predajo, a polovica preživelih je že sama poskakala v prepade pod trdnjavo, ostale pa so križarji poslali na grmado. Padec zadnje trdnjave pa je pomenil tudi konec gibanja v Franciji. Redki preživeli so se porazgubili po vsej Evropi in izginili v pozabo, z njimi pa tudi njihova tradicija in znanje. Zadnji »popolni« , Guillaum Belibasta je bil na grmadi sežgan leta 1324, dokončno pa je inkvizicija prenehala preganjati katare 1412.
Po moji lastni presoji so bili katari prevelik zgled, obenem pa tudi preveliko breme takratne krščanske srednjeveške družbe. Glede skromnosti so bili ideal, obenem pa preveliko nasprotje tedanje katoliške Cerkve. Papež se je zavedal da, če hoče zmagati na vzhodu tako nad muslimani, kakor tudi nad pravoslavno cerkvijo, mora biti najprej enoten doma; to se pravi v Italiji, Franciji, Španiji in Nemčiji. In razne herezije, ki so mu spodkopavale oblast mu pri tem niso koristile. Nikakor si ni mogel privoščiti, da bi »krščanska« Evropa razpadla na posamezne dežele z svojimi lastnimi verskimi gibanji, nad katerimi pa on ne bi imel oblasti. Katari so že bili eno izmed takih gibanj, ki bi morda lahko oblikovali lastno državo v južni Franciji, če bi uspeli preživeti pritisk krščanske oblasti. In če bi se to dogajalo, bi postopoma papež ostal sam in zahodno krščanstvo omejeno na nekaj držav. Ali je torej tedanjim cerkvenim dostojanstvenikom s papežem na čelu, ob takem videnju situacije, ko so se križarske vojne že prevešale v fazo, ko so muslimani prevzemali iniciativo bojevanja, v Evropi pa so se postopoma začela razvijati krivoverstva, ostalo še kaj drugega kakor da brani tisto kar ima in poenoti krščanstvo? Menim, da je srednjeveški Cerkvi po neuspelem misijonu, ne pozabimo, da ga je vodil eden največjih pridigarjev tedanjega sveta sv. Bernard, ostala le ena in tudi edina možnost, križarska vojna.
So pa lepo predstavitev Katarov naredili tudi Rusi v dveh delih ... Katari so očitno imeli veliko skupnega s Svetim gralom, preko tega pa s kraljem Arturjem in še starejšimi Eseni.