Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Lahko pa bi bla na strani še ena taka mala igrica kjer bi se ta dobri val nekako točkoval in videla tvoja osebna rast in tvoj osebni vpliv na onesnaženost planeta. Bi začel potem med sabo tekmovat, kdo je boljši
že nekaj časa me žuli določena zadeva, pa sem prišla na idejo, da se obrnem na vas. Lepo prosim ne mi zameriti, če skačem iz konteksta.
Na RTV SLO 1 je bil 15.11.2008 čudovit film za otroke (tudi za velike) z naslovom HOLIJI (DIE HOLLIES) z vsebinami trajnostnega razvoja. Z Majo iz OŠ Preddvor sva poskušali priti do filma, ker je fantastičen in zelo motivacijski za otroke, pa nama ni uspelo. Ali ima mogoče kdo ta film na razpolago. Radi bi ga uporabili v vrtcih in šolah in v projektu "otroci jejmo zdravo", pa mislim, da sodi tudi v dobri val.
Ali je kdo že razmišljal o srečanju, kjer bi se združili vsi večji projekti, ki zdaj že potekajo. Slovenija je tako prijetno majhna deželica, pa se mi zdi, da je vse tako razdrobljeno in da se na večih mestih pojavljajo iste stvari, ki so nepovezane. Tako tudi informacije in znanje do ljudi prihaja po kapljicah, razdrobljeno.
Smiselno bi bilo povabiti vse naše domače strokovnjake in pionirje dobrega vala, da povejo kako daleč so z razvojem področja, ki ga najbolj obvladajo, kako vidijo Slovenijo pojutrišnjem, pa da jim pomagamo, da združimo energijo, da jih razbremenimo, da razširijo svoja krila, da vse skupaj lepo povežemo v smiselno celoto in vsi stopimo točno na tisto mesto v mozaiku, ki je za nas namenjen. Zdi se mi, da bi bilo to super, saj zdaj, če bi še raje enostavno ne morem slediti vsem dogajanjem, pa bi rada.
Hvala vsem, da ste, da vam ni vseeno, da ste začeli kopati v sebi, da imate veliko in pogumno srce, predvsem pa veliko ljubezni, da lahko vidite kako lep je lahko naš svet in skupno življenje v njem.
Do not stand at my grave and weep I am not there,
I do not sleep;
I am a thousand winds that blow.
I am the diamond glint on the snow;
I am the sunlight on ripened grain;
I am the gentle rain.
When you waken in the morning's hush
I am the swift uplifting rush of quiet birds in circled flight.
I am the soft stars that shine at night.
Do not stand at my grave.
I am not there.
I did not die.
For everything beautiful that you see
will bring a memory of me
in razmišljam kaj bi lahko še naredili v smislu večje pozornosti drugačnim temam, ne le tem, ki so sedaj v ospredju. Mislim, da bi poleg enkrat prej že omenjenega Ministrstva za srečo, med prvimi stvarmi potrebovali tudi Ministrstvo za etiko in pravičnost in verjamem, da je spisek funkcij, ki bi jih to misnistrstvo opravljalo oz prevzelo je zelo, zelo dolg.
Verjetno pa bi potrebovali še kakšno Ministrstvo. Predlogi zaželjeni
Če nadaljujem z razmišljanjem o tem kaj vse nam manjka oz česa imamo preveč, predvsem v medijskem prostoru. Ugotavljam, da smo definitivno padli v predvsem enostransko poudarjanje pomena določenih stvari, kot je recimo posel, dobiček, zmaga, tekmovalnost, varnost, nesreče, škandal,... če pogledate recimo samo zadnje naslovnice, vodilnih časopisov.
In tudi, če se vlada zamenja, bo če ne zamenjamo osrednjih tem, po nekem času spet vse postalo isto.
V tem kontekstu zgornja misnistrstva dobijo še dodatni pomen, ker bi se medijska pozornost vsaj malce porazdelila in bi dali poudarek tudi drugim temam. Osebno se mi zdi popolnoma nedopustno, da poučujejo o poslovnih stvareh že 6 letnike, kar se dogaja, kot sem nekjje prebral v nekaterih šolah po svetu.
Ko smo ravno pri teh pomenih, večkrat občudujem svojega tasta. Tone ma že nekaj čez 75 let, živi na precej neobljudeni planoti nad Žužemberkom, povsod sama skala, ki so jo fantje v zadnjih 40 letih spremenili v njive in pašnike, večinoma so mahne naravne(ekološke) kmetije,saj njive in sadje nikoli niso videli pesticidov in umetnih gnojil, ker v teh vaseh za to enostavno ni denarja. Do vasi ni niti vodovoda, ampak življenje je kljub temu zelo lepo. Ne glede na to, da se sploh ne ve ali bo kdo od nas kdaj živel tam, ker so vsi otroci v Ljubljani, Tone dela in živi tako, kot da bo živel še 100 let. Vsako leto pa načrte pa uresničuje z večjim zanosom in z mislijo, da bo bodočim generacijam na kmetiji omogočil boljše življenje, ki ga sam ni imel. Včasih ga kdo od domačih vpraša Tone, pa se to splača, priznam tudi sam kdaj pogledam s temi očmi, a vedno odgovori, da sicer ne ve, če se res splača, ampak narejeno mora bit. In naredimo.
Mislim, da ga vsak dan bolj razumem. Tone gleda z drugimi očmi in razmišlja z zdravo kmečko pametjo in tako, kot so včasih poudarjali, da ko se sprejema odločitve se jih za 7 generacij naprej. Mi pa danes sprejemamo odločitve večinoma samo še za leto max do 5 oz 10 naprej. Katero podjetje pa danes še razmišlja za 7 generacij naprej?
In kot mi je zadnjič govoril Borut, vse bo samo še hujše, danes rabite da iz nič naredite največje podjetje na svetu damo še od 2 do 5 let. Primer google in facebook, v prihodnosti, bodo lahko samo meseci, včasih pa so bila desetletja in celo stoletja in takšno je bilo tudi razmišljanje.
Ko smo ravno pri tem, v zadnjih Misterijih včeraj berem o knjig Trk svetov in v članku profesor Frank Furedi razlaga o tem da je čašenje tradicionalnih avtoritet odstopilo mesto spoštovanju strokovnjakov. Avtor še pripiše: Za razliko od tradiconalnih avtoritet, ki so obravnavale vse dimenzije človekovih izkušenj, je strokovna avtoriteta vedno omejena na tisto kar je mogoče izkusiti z razumom.
In res če bi Tone gledal samo z ekonomskega vidika bi že zdavnje zaključil z kmetovanjem, tako pa radostno in z vizijo deluje naprej.
Prepričan sem da vsak pozna vsajaj enega Toneta. In matr, res mormo ustanovit ta svet modrih
Ps: Samo, da vas spomnim, naš naslednji sestanek je jutri 2.12 ob 17 uri v prostorih Cnvosa, na povšetovi 37 v Ljubljani. Vsi ste zelo dobrodošli in full se že veselim, da se srečamo.
your life, your expression, your software
Gost: gost
december 01 2010 09:16
Namesto politikov naj državo vodijo trije sposobni strokovnjaki-podjetniki (vprašajte Slaka iz Pogledov na TV Slovenija).
Namesto duhovnikov naj za človekovo zorenje (poleg življenja samega) skrbijo modri.
Sem danes dobil eno lepo nadgradnjo oz usmeritev, predvsem za Seven days of inspiration, pa valda tudi, kam bi bilo glede na včerajšnje razmišljanje bilo dobro, da gremo dejanjih v Sloveniji in svetu kot celoti.
Bistvo je da razmišljamo dogoročno, tko kot so včasih za sedem generacij naprej.
Se bom potrudil, da bo rdeča nit našega Seven days of inspiration tekla takole:
Seven days of inspiration, for next seven generation.
Čaki, sem se zdej spomnu, v bistu je Seventh Generation tudi od indijancev, tkole pravjo.
O vsaki naši odločitvi in njenih posledicah moramo razmišljati za sedem generacij naprej.
»Iz Velikega Zakona irokeške konfederacije«
Sem našel en zanimiv članek na to temo:
http://www.aktualno.biz/2010/11/eticno-poslovanje-ima-trzno-vrednost.html
in tole
http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Sobotna+priloga
Vojna kot prevara
Vojna je mir.
George Orwell
Sedemsto intelektualcev se klanja naftnemu tankerju.
Bertolt Brecht
Združeni narodi so prvo desetletje
našega novega tisočletja razglasili za desetletje kulture miru. V teh desetih letih, ki se zdaj tako bliskovito iztekajo, naj bi svet enkrat za vselej obračunal z neznosno kulturo vojn, ki so človeštvu v minulih desetletjih in stoletjih prinesle toliko zla, sovraštva in smrti. Nameni so bili žlahtni, toda interesi velikih so jih znova (pre)hitro zatrli. Mir spet ni dobil priložnosti. Še več. Desetletje, ki odhaja, je bilo celo eno najbolj krvavih doslej. Ameriški general William Webster je letos pomladi denimo prostodušno priznal, da takšne koncentracije čet in orožja, kolikor se ga že skoraj celo desetletje vali po Afganistanu in Iraku, svet še ni videl vse od druge svetovne vojne sem. Politika pa kljub temu kar naprej, iz dneva v dan, kot pokvarjena plošča, laže o miru, ki da ga prinaša ljudem. Kje to počne? V katerem svetu? V katerem času?
Vojni v Afganistanu in Iraku, ki jima ni videti konca, nista edini vojni tega desetletja miru. Zdi se, da je bil enajsti september izjemna priložnost »za ščuvanje psa, ki je v vsakem od nas«, je v svojih nesmrtnih Pismih proti vojni zapisal Tiziano Terzani. Ameriška vojna proti terorju je namreč v resnici na široko odprla Pandorino skrinjico zla. Ena vojna je rojevala drugo. Rusija je zravnala z zemljo Čečenijo in grobo kaznovala neposlušno Gruzijo. Izrael je lani v »22 dneh smrti in uničenja«, kot so napad označili v Amnesty International, grozljivo kaznoval Gazo. Kitajska je vojno proti terorju izkoristila za obračun z muslimanskimi Ujguri iz Xinjianga. Ameriška vojska z nesmiselnimi manevri na Korejskem polotoku znova ščuva brate proti bratom … Kultura miru nima domovinske pravice v tem podivjanem svetu, ki bo z vojnami enkrat uničil samega sebe.
Po padcu berlinskega zidu je sicer kazalo, da bo mir vendarle dobil priložnost. Nad Evropo in svetom je zavel nov veter. Narodi onkraj železne zavese so končno spet svobodno zadihali. Konec hladne vojne je odpravil dotedanjo polarizacijo. »Upali smo, da bo to začetek novega sodelovanja in razvoja v prid vseh. Vendar smo se že (spet) grdo zmotili!« mi je v pogovoru pred dvema letoma v Gdansku potožil Adolfo Pérez Esquivel, nobelovec za mir iz Argentine.
Začeli so rasti novi zidovi: med Palestino in Izraelom, med ZDA in Mehiko, znotraj razdeljenega Bagdada. In hkrati z njimi tudi zidovi nestrpnosti in absolutne moči, ko velesile, med njimi kajpak predvsem Združene države, ignorirajo mednarodno pravo in človekove pravice. Te zidove je najtežje podirati. »Washington je s svojimi preventivnimi vojnami postal največja nevarnost za svetovni mir. Ko je George Bush dobil še drugi mandat, sem se spomnil na besede mojega slavnega rojaka Jorgeja Luisa Borgesa, ki je nekoč vzkliknil: 'Ni jih združila ljubezen, ampak strah!' Američani so ponovno volili zanj predvsem iz strahu. Iz strahu so se odpovedali svobodi. Pravzaprav so bežali pred njo, bi danes znova dejal Erich Fromm,« je tedaj razmišljal Esquivel. In tudi Obamova politika ga ni prepričala, da bi spremenil mnenje.
Toda ali se je hladna vojna s padcem berlinskega zidu v resnici končala? Chalmers Johnson, profesor z univerze v Berkeleyju, denimo trdi, da samomorilski napadalci leta 2001 niso napadli Amerike. Napadli so njeno zunanjo politiko. Združene države so namreč kljub končani hladni vojni in sesutju Sovjetske zveze v celoti ohranile svojo imperialno mrežo s približno 800 vojaškimi oporišči po vsem svetu. In neokonservativci so že tam v devetdesetih letih začeli snovati tako imenovani »Projekt za novo ameriško stoletje« (podprl ga je tudi sloviti Francis *censored*uyama, avtor Konca zgodovine), ki je med drugim govoril tudi o naskoku na z nafto bogati Irak. Do 11. septembra je bilo takrat še zelo daleč …
Zgodba o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga skrival Sadam Husein, nekoč zvesti zaveznik Pentagona in mož, ki mu je na oblast pomagala Cia, je bila za Washington zato le spreten izgovor za pohod na Bagdad, ki so ga v Pentagonu snovali že od srede devetdesetih let. »Toda kongresu te ideje niso mogli prodati brez 'vojne proti terorju'. Zato so si izmislili zgodbo z orožjem za množično uničevanje. Lagali so svetu in svojim volivcem,« mi je v Parizu pripovedoval Gilles Kepel, profesor na tamkajšnjem inštitutu za politične študije in eden najboljših poznavalcev islama v svetu.
Vojne nikoli ne izbruhnejo čez noč. Vse imajo svoje skrivno ozadje. To nadvse zgovorno dokazuje zgodba znamenitega ameriškega generala Smedleyja Butlerja (1881–1940), ki ga je Douglas MacArthur opisal kot »enega zares velikih generalov ameriške zgodovine«. Po končani karieri, ko je začel premišljati o svojem življenju, je priznal, da dokler je bil aktiven, nikoli ni smel razmišljati po svoje. »Moje duševne sposobnosti so ostale navidezno mrtve, medtem ko sem ubogal ukaze višjih. To je značilno za vse v vojaški službi!« ga v svojem znamenitem Spopadu fundamentalizmov citira Tariq Ali.
Ko je odšel v pokoj, je začel pisati. Njegova prva knjiga ima naslov Vojna kot prevara. Njena teza je preprosta. Ni bil več naklonjen napadalnim vojnam. Branil bi svojo domovino, nikoli pa ne bi več postal 'vsiljevalec kapitalizma'. In demokracije, ki jo prinašajo bajoneti. »Vojna je namreč prevara. Prevaro je najlažje opisati kot nekaj, kar ni tisto, kar se zdi večini ljudi. Samo majhna skupina poznavalcev ve, za kaj gre. Vodi jo peščica na račun množic!« je brez dlake na jeziku zapisal general Butler, ki je bil triintrideset let in štiri mesece pripadnik marincev, kjer je služil na vseh častniških stopnjah, od poročnika do generala. »In v tem obdobju sem bil največkrat mišičnjak višjega razreda za veliki biznis, za Wall Street in bankirje. Skratka, bil sem izsiljevalec. Kapitalistični gangster. Takrat sem sumil, da sem samo del prevare. Zdaj sem o tem prepričan!«
General Butler je leta 1903 Honduras pomagal narediti primernega za ameriške sadjarske družbe. Leta 1914 je poskrbel, da je Mehika postala varna za ameriške naftne interese. Iz Haitija in Kube je pomagal narediti spodoben kraj za to, da so fantje iz National City Bank tam pobirali dohodek. Pomagal je pri posiljevanju vsaj šestih srednjeameriških držav v korist Wall Streeta. Seznam izsiljevanj je dolg. Na njem je tudi Kitajska, kjer je poskrbel, da je šel Standard Oil nemoteno dalje. »V teh letih sem bil zares odličen prevarant! Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da bi bil prav dober svetovalec Alu Caponeju!« v svoji knjigi zapiše general Butler.
Marsikdo bo dejal, da se je to zgodilo že davno in da je danes vse drugače. Pa je res? Generalu Butlerju bi zagotovo zelo ugajala kolumna Thomasa Friedmana, ki je s svoje prižnice v New York Timesu marca 1999 oznanil: »Če Amerika hoče, da bo globalizacija delovala, se ne sme bati ukrepati kot vsemogočna velesila, kar tudi je. Skrita roka trga ne bo nikoli delovala brez skrite pesti. McDonald's ne more uspevati brez McDonnell-Douglasa, konstruktorja vojaških letal F-15. Skrita pest, ki skrbi, da je svet varen za tehnologijo silicijeve doline, se imenuje armada ZDA, njeno letalstvo, mornarica in marinci …«
Duh generala Butlerja je v ameriški zunanji politiki torej še vedno sila živ. Washington je v Irak krenil zaradi nafte. Alan Greenspan, nekdanji prvi finančnik ZDA, je po upokojitvi to priznal brez ovinkov. Zelo podobna je tudi afganistanska zgodba. Leta 1997 sta ZDA denimo obiskali kar dve visoki delegaciji talibov, ki so takrat že prevzeli oblast v Kabulu. Sprejeli so jih tudi v State Departmentu. Ameriško naftno podjetje Unocal, ki je za svetovalca najelo slovitega Henryja Kissingerja, je tedaj resno razmišljalo o gradnji naftovoda iz Srednje Azije prek Afganistana na jug Azije. Toda načrti, za katerimi so se skrivali zelo jasni interesi, se niso izšli. Sledila je kazen – vojna, ki v tem nesrečnem desetletju miru traja še danes.
* * *
Vojne se začenjajo v človeškem umu in človeški um je tisti, kjer je treba zgraditi obrambo miru, govori preambula Unescove temeljne listine. Tako razmišlja tudi Tiziano Terzani, ko pravi: »Še bolj kot zunaj so vzroki vojne znotraj nas samih. V strasteh, kot so želje, strah, negotovost, pohlep, ponos, nečimrnost. Počasi se jih je treba rešiti. Spremeniti moramo obnašanje. Začnimo se odločati o pomembnih stvareh za nas in za druge na podlagi več morale in manj interesov. Naredimo tisto, kar je prav, namesto tega, kar se splača … Čas je, da stopimo na plan, čas je, da se zavežemo vrednotam, v katere verjamemo. Civilizacija se z moralno odločenostjo okrepi veliko bolj kot z novim orožjem ... Svet se je spremenil. Spremeniti se moramo tudi mi. Predvsem se ne bi smeli sprenevedati, da je vse tako, kot je bilo prej, in da lahko še naprej strahopetno živimo svoje normalno življenje. Ob tem, kar se dogaja, naše življenje ne more, ne sme ostati normalno. Te normalnosti bi se morali sramovati …«
Prav to je imel v mislih Albert Einstein, ko je leta 1955, malo pred smrtjo, iz svojega doma v ameriškem Princetonu človeštvu naslovil svoj zadnji apel za njegovo preživetje: »Zapomnite si, da ste ljudje, in pozabite na vse ostalo …!« Šele v tem primeru bo mir zares dobil priložnost. ¾
A je kdo gledal danešnja trenja, gospa in gospodje so celo oddajo, ki je sicer tekla o tem ali obstaja 3 generacija, ki lahko potegne Slovenijo iz trenutne situacije, govorili prav o teh idejah, ki jih mi tukaj gor razvijamo.
Torej, če se nekak v tej smeri razmišlja tudi na nivoju nekaterih slovenskih intelektualcev, potem se mi zdi, da smo na pravi poti.
Ravno to, kar je bila sklepna ugotovitev omizja, da na vidiku ni rešitve oz predloga, kako v prakso spraviti ideje o tem, da vsak sam zase postane boljši človek, prijatelj, uslužbenec in tako prispeva tudi k boljši skupnosti in državi, začenjši pri uradniku na šalterju pa do sodnika in delavca v tovarni, pa do tega da bi morali nujno vzpostavit drugačne vrednote in usmeritev v pozitivni razvoj, ne v zgodovino. Praktične rešitve pomoji oceni precej uspešno ponujamo z predlogi, ki smo jih tu gor že razvili in jih sedaj nadgradujemo.
Glede na to da so vsi večalimanj poudarjali spletne forume in internet, bi ker forum že imamo mogl narest naslednji korak in na facebooku odpret svojo skupino
NE ZAMUDITE
