Napačna prepričanja človeka omejujejo in degradirajo


Človekeško življenje v veliki meri določajo njegova prepričanja. Nekatera so zavestna pa vendar iracionalna, mnoga pa so nezavedna, izhajajo iz človekove podzavesti, pa tudi iz kolektivno nezavedne sfere, ki pripada celotni človeški rasi.
Negativna, oziroma napačna prepričanja človeka omejujejo in degradirajo. Nastala so iz različnih vzrokov, naprimer kot posledica negativnih, včasih tudi travmatičnih izkušenj. Čas nastanka lahko sega tudi v prejšnja življenja, pomembno vplivajo zapisi rojstnih travm. Obstajajo pa tudi skriti in slabo raziskani vplivi, ki so kreirali in oblikovali kolektivno nezavedno sfero človeške rase. Negativna prepričanja programirajo negativno stvarnost človekovega življenja pa tudi človeške rase. Omenimo naprimer neuspešnost v življenju ker imamo o sebi slabo mnenje, kar sega od intimnega do kolektivnega področja. Sem spadajo partnerski problemi, poklicni neuspehi, na kolektivnem nivoju pa je zanimivo opazovati te vplive v kolektivnih športih. Še pomembnejši pa so vplivi na planetarno civilizacijskem nivoju. Tu imamo v mislih predvsem človekov samouničevalni nagon, ki rezultira v ekološki katastrofi planeta, v vojnah in drugih negativnostih.

Obstajajo napačna prepričanja, ki lahko peljejo reševanje problemov v napačno smer. Tako ne
gre zanemariti posledic nerazrešenih skritih notranjih duševnih stanj, ki se kažejo v obliki fizičnih simptomov. Ti lahko sčasoma preidejo v dejansko fizično degradacijo in bolezen. V tem smislu je ne dovolj poznan sindrom tenzijskega miozitisa, ki prizadene kar precej ljudi v obliki medicinsko nerazložljivih bolečin. Vzroki pa so lahko v nasprotju s prepričanjem o telesnem izvoru, čisto psihični, naprimer nerazrešeni notranji konflikti, strah, jeza, žalost, ki jih potlačimo v podzavest. V nekaterih primerih lahko govorimo o cenzuri našega nižjega jaza nad višjim, na splošno pa o tem da je preprečeno izražanje psihičnih občutkov, ki se potem izrazijo simptomatično na fizičnem nivoju, kot fantomske bolečine zaradi blokade energije. Skriti potlačeni občutki krivde in samoobtoževanja se lahko pokažejo navzven z nezavednim samodestruktivnim ravnanjem, ko se nam vrstijo nenavadne, nepričakovane poškodbe in nesreče. V kolikor imamo v sebi skrito prepričanje, da nismo dovolj dobri bo naš ego skušal v življenju to dokazovati na vsakem koraku in rezultat bo naša neuspešnost

Nekatera od prepričanj ovirajo človekov osebni razvoj, svobodo in njegovo duhovno rast, omejujejo in onemogočajo njegovo srečo, zdravje, uspeh, nekatera pa se utegnejo pokazati celo kot ključna ovira za nadaljni razvoj in fizični obstoj človeške rase na planetu.
Iz navedenih razlogov je izjemno pomembno delati na zmanjševanju, odpravljanju in transformaciji teh negativnih vplivov. Obstajajo različne možnosti in metode, ki nam lahko pri tem koristijo in pomagajo, naprimer pozitivne afirmacije, ki nadomestijo negativne, hipnotična in regresoterapija, metode preporajanja (amepši), zavestno energijsko dihanje, še mnogo drugih pa najdemo v arzenalih različnih ezoteričnih sistemov osebnega razvoja.
V nadaljevanju bomo izbrali izmed mnogih množično prisotnih prepričanj nekaj tipičnih splošno razširjenih še posebej omejujočih, škodljivih in destruktivnih prepričanj. Pogledali bomo negativne posledice ter poiskali argumente ki negirajo ta prepričanja.


1. Svet pa tudi človek s svojo inteligenco je nastal slučajno. Bog ne obstaja

To prepričanje v osnovi negira obstoj inteligentnega načrta za nastanek in obstajanje česarkoli. »Stohastiki« so praviloma privrženci logike, znanosti in tehnologije, človek s svojimi skritimi razvojnimi potenciali jih manj, ali sploh ne zanima. Apriori odklanjajo notranje dimenzije stvarnosti, torej duhovnost in praviloma so alergični na pojem »bog«.
Človek spoznava in doumeva svet po sebi, on je instrument opazovanja, v svojem umu opazuje »zunanje objekte« in v svojem umu interpretira spoznanja. Takoj vidimo, da je takemu človeku malo mar kako in na kakšen način je narejen in koliko je izpopolnjen ta »instrument«, ki je on sam. Spoznanja pripisuje inteligenci za katero domneva, da je (samo) v možganih.

Zaradi omejenega in napačnega prepričanja si tak človek zapira vse poti v lasten razvoj, v raziskavo notranjih skritih razsežnosti in v pozitivne pridobitve takega razvoja. Praviloma so ti »racionalisti« odklonilni tudi do emocij, pa četudi gre za najvišja čustva devocije in nesebične, brezpogojne ljubezni. Pa vendar (alegorično povedano) prav preko srca lahko najlaže presežemo svoj ego, izkusimo občutke enosti, brezpogojno ljubezen in se vsaj začasno očistimo v katarzi skozi odprto srce. V srcu se lahko razrešijo problemi in konflikti, ki so nerešljivi v logičnem umu. Doživetja srca so možna le če onemogočimo vpletanje razuma. Gre za intuicijo in razumevanje, ki nista razumska, ampak čustvena, vendar sežeta neprimerno globje in širše, kot matematična logika razuma. To so mistična, težko opisljiva stanja, ki bi jih morda lahko primerjali z nekakšnim »tunelskim efektom«. Lahko podajamo smerokaze, alegorije, prispodobe, simbole, ni pa eksaktnih opisov. Tega nasprotniki »Načrta« ne sprejemajo, pa vendar po drugi strani vse človekovo znanstveno in tehnično izražanje temelji na simbolih.

Logično gledano je stališče take lažne znanstveno-tehnične-tehnološke naravnanosti paradoksalno iz čisto znanstvenega stališča in to najmanj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker
so matematično dokazali že leta 1967, da je nemogoč slučajni vzrok, oziroma spontan nastanek tudi najpreprostejših gradnikov fizičnega nivoja življenja, kaj šele inteligentnih bitij.
In drugič ker sodobna kvantna fizika pravi, da opazovalec vpliva z načinom opazovanja na rezultat »objektivnega« eksperimenta, ki s tem ni več objektiven. Vredno si je ogledati film »Kaj pa sploh vemo« (What the bleep do we know). Arheologija po drugi strani izpodbija Darwinovo evolucijsko teorijo, ker nikoli niso našli vmesnih členov. Darwinu nasprotujejo tudi znanstveni izsledki, ki kažejo, da mutacije praviloma vodijo v degradacijo in ne v razvoj višje razvitih bitij. Obstajajo pa znanstvene raziskave, ki nakazujejo večjo verjetnost trenutnega nastajanja vrst.
Lahko torej sklepamo na neskončno inteligenco, ki je v ozadju nastanka in obstajanja vsega obstoječega. Naključnost lahko opazujemo pri človeku, kot svobodno voljo. Usklajenost svobodne volje z Načrtom neskončne Inteligence je merilo dosežene popolnosti, neusklajenost je merilo kaosa.


2. Človek je nesvobodno bitje, ujetnik in suženj usode, okoliščin ter sil, ki upravljajo z njim.

V resnici je čovek, kot duhovno, oziroma notranje bitje svoboden. Zaradi napačnih navezanosti, ker je pozabil svojo pravo naravo, notranje bistvo in izvor, pa se enači s svojo začasno, relativno vlogo na odru življenja. V teh vlogah trpi, ker se postavlja v pasivno, trpno vlogo udeleženca. Z ustreznimi metodami mentalnih in psihičnih treningov lahko vlogo udeleženca preseže, oziroma transformira v vlogo svobodnega, tihega in nepristranskega opazovalca. To je proces razvoja zavesti, ki rezultira v troedinosti opazovalca, opazovanega in spoznanega. Na tej poti razvoja so človeku v pomoč na voljo notranji in zunanji vodniki ter učitelji. Človek ima svobodno voljo kako bo izbral in usmeril svojo pot.


3. Človekov smisel in cilj je njegova vloga v življenju.

Človek v resnici ni njegova vloga v življenju, ampak je igralec, ki igra to vlogo. Ta pa je delček večnega in absolutnega, neskočnega Življenja, ki se izraža v afirmaciji »JAZ SEM«.
Smisel in cilj je torej zavedanje in manifestacija absolutnega obstajanja, onstran časa in prostora, ki se kaže v zavesti Jaz sem (v meni). Dobro bomo odigrali svojo vlogo z nenavezanostjo in pravilno uporabo svobodne volje. Tako lahko sčasoma(skozi inkarnacije) prevzemamo vse popolnejše vloge, kar rezultira v manifestaciji Enosti z vseprisotnim večnim in neskončnim bitjem: Človekov obstoj s tem izgubi obeležje minljivosti in relativnosti.


4. Sodobna znanost in tehnologija lahko reši vse ekološke in druge probleme človeštva.

Možnosti tehnologije - vse lepo in prav. Toda imamo sledeča vprašanja in pomisleke. 1. Katera tehnologija ni pogojena z obstojem kakšne nenaravne in škodljive tehnološke podlage? 2. Ali so "rešitvene" tehnologije same po sebi naravne in ekološke? 3. Ali njihov obstoj zagotavlja odločitev sedanje korumpirane civilizacije, da jih bo tudi uporabila za svojo rešitev ? 4. S kakšno tehnologijo se lotiti grabežljivo, samomorilsko, uničevalne naravnanosti v umih večine ljudi na Zemlji, predvsem pa vodij najmočnejših držav ? 5. Ali obstaja kakšna tehnologija, ki je sposobna dati ljudem upanje za pravilno uporabo svobodne volje glede na celotno situacijo, ki objektivno pelje v prepad, oziroma v uničenje in to še mnogo prej, kot so to izračunali znanstveniki ? Na dlani je da tehnika in tehnologija sami zase nič ne rešujeta, če sta napačno uporabljeni zaradi nezrelosti uporabnikov.


5. Okoljski problemi in vojne ne ogrožajo obstoj človeštva na Zemlji.

Okoljski problemi so sestavni del nakopičenih neravnovesij te civilizacije. V to moramo prišteti tako brezobzirno uničevanje narave, kot tudi izkoriščanje ljudi, nasilje, protinaravne znanstvene eksperimente in uporabo nehumanih ter protinaravnih tehnologij. Narava stremi k vspostavljanju ravnovesja in ker ta civilizacija ne kaže zrelosti, da bi jih popravila se uravnovešenja dogajajo in se bodo še dogajala v obliki naravnih nesreč nepredvidljivega obsega, z realno grožnjo propada, ali celo izginotja človeške rase na Zemlji. Znanstveni dokazi in študije neovrgljivo govorijo o tem. Omenimo naj samo splošno znan film Nobelovega nagrajenca za mir Al Gora z naslovom »Neprijetna resnica«. Na žalost neprosvetljenih ljudi ne prepričajo nobeni dokazi in argumenti, svetu pa skušajo zavladati temačne sile tudi preko svetovnih vodij in preko tehnoloških projektov naperjenih proti svobodni volji človeka. Linki s to tematiko so podani na naši društveni spletni strani.


6. Podaljševanje življenja ni možno, staranje, bolezni in smrt so neizogibni. Nesmrtnost nima smisla.

V resnici smrt ni niti humana, niti ekološka (celo ne ekonomska če se izrazimo profano), predvsem pa je zmotno prepričanje, da je neizogibna. Človek ima resda programiran nagon smrti, ki je skrit vzrok tudi za vojne in samouničevanje. Ego nas skuša prepričati, da je smrt neizogibna in, da odklanjamo nesmrtnost. Z izničenjem smrtnega nagona bi se posledično zmanjšalo tudi nasilje, izkoriščanje, vojne in uničevanje planeta. Proces pa bi moral biti množičen na planetarnem nivoju.
Za uvod in spodbudo zanimanja o nesmrtnosti podajamo sledeče razmišljanje.

Zamislimo si da na Zemlji obstaja populacija človeštva ki v poprečju ne preseže dolžino življenja naprimer 5 let. Zanemarimo realnost biološke reprodukcije in si predstavljajmo da pogoji na Zemlji omogočajo obstanek take »civilizacije«. Ker ni ni nič stalnega razen spremembe se na Zemlji nenadoma spremenijo pogoji do te mere, da omogočajo življenje človeške populacije le če ima ta zadostno število primerkov, ki so stari naprimer najmanj 18 let. Razume se, da ima osemnajstletnik precej več fizične, psihične, mentalne in morda tudi duhovne moči, zrelosti in s tem sposobnosti preživetja, kar vse izhaja iz razvojnih izkušenj, ki jih je bil deležen v podaljšanem življenskem obdobju med 5 in 18 letom.
Vsakdo, ki je dosegel ustrezno starost lahko primerja svojo zrelost in modrost iz najstniškega obdobja s tisto, ki jo ima naprimer pri 30, 50, 60, itd. Umiranje pri 5 letih je res žalostno….
Vsekakor lahko sklepamo, da je človeška civilizacija ki temelji na vrsti z daljšim razvojnim obdobjem bolj razvita od tiste katere pripadniki živijo manj časa in imajo seveda zato tudi krajšo možnost razvoja in dosegajo posledično omejeno stopnjo zrelosti.

Zamislimo si sedaj da je podaljšanje vitalnosti tako psihomentalne kot tudi fizične možno tudi preko starostnih meja, ki so običajne za našo sedanjo civilizacijo in ki so določene z našimi prepričanji, torej izhajajo iz »glave« predvsem iz nivoja kolektivnega nezavednega uma, na individualnem nivoju pa iz podzavesti. Potem je zaključek kaj je potrebno storiti čisto preprost. Spremeniti je potrebno masovne nezavedne negativne in omejujoče vzorce. Ideja je navidez utopična, vendar ni čisto tako glede na komunikacijske ter informacijske možnosti današnjega časa. V začetku zadostuje že manjše število ljudi, ki izstopijo iz negativne mase in zamenjajo polariteto svoje podzavesti. Njim je najteže ker celotna nasprotna masa kolektivnega nezavednega uma (princip negativne sinergije) deluje proti spremembi prepričanja. V kolikor se doseže sprememba pri kritični masi ljudi vsaj v obliki dvoma o nespremenljivosti obstoječega stanja se začne valiti snežna kepa, ki se veča sama od sebe. Tako bi lahko prišlo do preklopa iz negativne sinergije v pozitivno. Ampak na žalost ni časa za oklevanje, da se drugi odločijo pred nami in namesto nas. Spremembe, ki smo jim že priča nas utegnejo prehiteti.

Vsak razvojni cikel, ali Eon ima svoj rok dokončanja. Možni so popravki, če Eon ni čisto zgrešen, neuspešen in posledično recikliran. Ali želi biti ta civilizacija reciklirana, ali pa obstaja volja do popravkov in preživetja ter nadaljevanja razvoja v sledečem Eonu?

Projekt »Živim in ne želim umreti« se ukvarja z možnostjo popravkov tega EONA človeštva. Za prehod v naslednji EON bo potreben masovni kvantni preskok zavesti človeštva, ki je možen na prej opisan način.
Odgovornost in izbira je tako individualna, kot kolektivna. Biti brezbrižen in tiščati glavo v pesek je neodgovorno ter inertno.

Slovensko društvo za psihične raziskave (ukinjeno)

Izbrisana objava na Pozitivkah s podpisom ukinjenega Društva je tu obnovljena nespremenjeno z izjemo nekaj manjših besedilnih korekcij, odstranjenih mrtvih linkov in pripadajočih delov besedila.

Dejkvasana Namaste,
Slovenija


PS DN: Izvorni projekt »Živim in ne želim umreti« je zamrl iz različnih vzrokov, a obstajajo indikacije, da se sorodne in podobne pobude vseeno porajajo ter dogajajo po svetu….