Strah je eden izmed največjih problemov človeka. Spremlja nas vsepovsod in venomer ter deluje na nas s svojo uniče­valno močjo. Postal je samoumevna sestavina življe­nja. Pohablja nas, otopeva in slabi, a ga kljub temu obrav­navamo blagohotno, tolerantno in prizanesljivo ter brez pomislekov plačujemo njegov davek. Nad njego­vimi učinki in po­sledicami se velja krepko zamisliti.

Najbolj nevarno je dejstvo, da strahu sploh ne dojemamo kot problem, s katerim se je treba spopadati kot z vsakim drugim. Obrav­navamo ga namreč kot sestavni del našega življenja in nekaj povsem običajnega, kot senco, ki nas spremlja na vsa­kem koraku in se ji ne moremo izogniti. Ker korenini v psihi in se udejanja skozi miselne procese, mu je težko priti blizu, saj niti psihe niti miselnih mehanizmov ne poznamo dobro.

Strah na­polnjuje in zaposluje velik del našega uma, saj se z njim na vseh področ­jih delovanja neprestano ukvarjamo in mu podarjamo svojo življenjsko energijo. Največji del vse te vezane energije pa se v glavnem upo­rablja za zaviranje in blokiranje naše ustvarjalnosti in konstruktiv­nega delovanja. Ali si predstavljate, da bi vso to, s stra­hom vezano energijo, lahko sprostili in uporabili v ko­ri­stne, kreati­vne namene? S tako povečanim ustvarjalnim poten­cialom bi se za šalo prebili med genije. Družba, ki bi se razbremenila strahu, bi drastično zmanjšala izdatke za zdravstvo, sodstvo, policijo in vojsko ter povečala produktivnost, inovativnost, uspeš­nost in kulturno-umetniški potencial skupnosti.

Strah je verovanje v negativen izid, ki mu podlega vse človeštvo. Njegove obrede nezave­dno ponavljamo neprestano, iz dneva v dan, in se ne vpra­šamo za žrtve. Le sem in tja, ob kakih kri­zah ali prebliskih, se zdrznemo in se vprašamo, ali ima takšno živ­ljenje kak smisel, potem pa se zopet potopimo v oto­pelost in apa­tijo.

Podobno kot mraz uklene vodo v ledeni oklep in ji vzame živ­ljenje, tako strah uklene življenjsko energijo človeka, da se iz svobodnega ustvarjalca spremeni v žrtev lastnih obremenilnih predstav. Ko raven strahu v civilizaciji preseže določen prag, je ta zapisana propadu.

V boju imamo tem manjše možnosti za uspeh, čim slabše poz­namo nasprotnika. Tega nasprotnika poznamo slabo oziroma sploh ne. Nič čudnega: splošen nivo znanja o strahu je silno nizek. Kako se boriti proti strahu, nas sis­tem izobraževanja ne nauči na nobeni stopnji zahtevnosti, nekaj malega pozornosti je deležen le pri pouku psihologije.

Da bi strah premagali, ga je treba priznati in ga ozavestiti v sebi, kar pa ni prav preprosto, saj je postal neločljiv del osebnosti. Ne zadostuje le odkriti vzroke zanj, temveč je treba spoznati miselne procese, ki vodijo in usmer­jajo naše delovanje. To pa je že poseganje v sfero, kjer znanost še ni dosegla velikega napredka. Strah bi bil prava malenkost, če bi se ga dalo s kakim kirurškim posegom odstraniti. »Miselna kirurgija« pa je čisto nekaj drugega; je poseganje na pod­ročje misli in čustev, kjer običajen znanstveni instrumentarij in metode odpovedo in se odpre področje, kjer ima težo le osebno izkustvo.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: http://www.prisluhni.si