Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža

Peti del

BHAKTI BALLABH TIRTHA MAHARADŽ SPREJME GURUDEVOVO ZAVETJE

Šrila Gurudev je leta 1947 zopet šel v Asam, tokrat v Goalparo. Povabil ga je Radha Mohan Dasadhikari, doma živeči član Gaudija Matha. To pot so Šrila Gurudeva spremljali Krišna Kešava Brahmačari, Udharan Brahmačari, Madhavanada Vradžavasi in Ratharurha Das Brahmačari. Šrila Gurudev in njegovi spremljevalci so se nastanili v hiši Radha Mohan Dasa in vodili srečanja v raznih delih mesta. Redna Harisabha v Goalpari je organizirala poseben zbor, ki mu je predsedoval Khiroda Sen, najuglednejši advokat v mestu. Od drugih pomembnih ljudi so bili prisotni še okrožni tožilec, Kamakhja Čaran Sen in zastopnik mečparskega posestva Prija Kumar Guharaj.
Kamakhja Čaran Guharaj, sin Dhirendre Guharaja, je prvič srečal Šrila Gurudeva v hiši Radha Mohana v Goalpari. Pozneje je bil iniciran in je dobil ime Krišna Ballabh Brahmačari, po prejetju sanjasa pa Tridandi Svami Bhakti Ballabh Tirtha Maharadž. Tja je prišel s prijateljem Devavrato (Ravijem), da postavi nekaj vprašanj o duhovnem življenju, saj je hotel jasno vedeti, na kakšen način lahko doseže Gospoda. Ko je zagledal Šrila Gurudeva na dvignjenem sedišču in se priklonil pred njim, je Kamakhja Čaran na sebi začutil dež Šrila Gurudevovih blagoslovov, da se je ves naježil.

Postavil mu je naslednje vprašanje: 'Kadar izgovarjam Sveto ime, se mi zdi, kot da bom vsak trenutek zagledal Gospoda. Potem pa pomislim, da bom moral zaradi tega zapustiti svoj dom in družino ter se odpovedati ljubezni, ki jo čutim do njiju. Ta misel me tako vznemiri, da preneham z izgovarjanjem svetega imena. Prosim, dajte mi kakšen nasvet, da ne bom prenehal, kadar me začnejo preganjati take misli.'
Vprašanje ni razodevalo velike intelektualne globine, vendar ga je Šrila Gurudev pohvalil, želeč Kamakhjo spodbuditi. Potem je povedal naslednjo priliko: 'Nekoč je nekaj gosi živelo ob jezeru, ki je bilo pravzaprav le majhna zaudarjajoča mlaka stoječe vode. Tam so živele kar zadovoljno, saj so imele za hrano obilico polžev, školjk, črvov in rakov. Nekega dne pa so zagledale jato svojih bratrancev, labodov, ki so leteli nad njimi. Velike ptice so bile videti tako čudovite s svojimi bleščeče belimi krili, da so gosi pomislile, da je kraj, kamor so labodi namenjeni, zagotovo veliko lepši od njihove mlake. Nedvomno bi tudi same postale tako lepe in srečne kakor oni, če bi le lahko živele tam.
Labodi so prišli z morja in so leteli proti čudovitem Man Sarovar jezeru, da bi tam preživeli poletje. Eden izmed njih je videl gosi, ki so jih tako žalostno gledale. Zasmilile so se mu, zato se je spustil na tla blizu mesta, kjer so stale. Gosi, ki jih je labodova lepota čisto prevzela, so ga prosile, če jih lahko odpelje s seboj v svoj dom. Labod jim je odgovoril, da je v resnici prišel prav zato, da jih odpelje s tega trohnečega kraja. Ko pa jim je rekel, naj mu sledijo, so se revice začele braniti, češ da ne morejo leteti zelo daleč. Labodu so se tako smilile, da jim je rekel, naj potem splezajo na njegov hrbet, da jih bo on sam odnesel.
Gosi je potem začelo skrbeti, ali bo v Man Sarovarju dovolj polžev, školjk, črvov in rakov, katerih so bile vajene. Labod jim je odgovoril, da tam ni takih nagnusnih stvari in da oni jedo lotosova stebla. Na to pa so vse gosi zagnale vik in krik: „Kako bomo pa potem sploh preživele?“ In tako so se odločile, da rajši ostanejo doma.
Te gosi zaradi navezanosti na druge stvari niso mogle oditi živet na čudovit kraj, kot je Man Sarovar. Mi pa zaradi naše navezanosti na minljivo telo in na vse, kar je povezano z njim, ne moremo oditi h Gospodu. Gospod je vir vse sreče, nima materialnih pomanjkljivosti in je utelešenje najvišje radosti, prav takšno pa je tudi njegovo prebivališče. Tam ni prostora za odvratne vidike minljivega materialnega življenja. Kdor ne zmore opustiti navezanosti na stvari, ki niso povezane z Gospodom, in se jih še naprej oklepa, ne more doseči Boga. Gospod in Maja sta na dveh nasprotnih straneh. Najvišjo srečo lahko doseže samo tisti, ki se ob druženju z naprednimi bhaktami osvobodi materialnih potreb.'

tato duhsangam utsrjya
satsu sajjeta buddhiman
santa evasya chindanti
mano-vyasangam uktibhih

Pameten človek naj se zatorej izogiba slabe družbe in se druži le z bhaktami. Svete osebe lahko s svojimi navodili, ki so sad njihovega praktičnega spoznanja, presekajo vozle materialne navezanosti. (Šrimad-Bhagavatam 11.26.26)
Radha Mohan Prabhu je bil iniciran učenec Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Prabhupada. Nekaj časa je preživel kot brahmačari v Gaudija Mathu, potem pa je stopil v družinski stan. V okolici je bil visoko cenjen zaradi izjemnega poznavanja vajšnavske filozofije, predanega čaščenja, visokih osebnih meril in trdnega značaja. V Goalpari je bil znan kot Ram Mohan Da. Delal je kot tajnik v odvetniški pisarni Kamakhja Čaranovega strica, zato je Kamakhjo lahko obsipal s svojo naklonjenostjo in dobroto, ko mu je pokazal pot vdanega služenja. Tako je postal njegov vartma-pradaršaka guru, saj je Bhakti Ballabh Tirtha Maharadža pripeljal v Gaudija Math. Med delovanjem za najvišje duhovno dobro drugih je moral prenesti številna nasprotovanja in kritike. Pisma, ki jih je Šrila Gurudeva pisal Kamakhji, je pošiljal na naslov Radha Mohana. Naklonjenost, ki jo je pobožna žena Radha Mohana in cela družina izkazovala Kamakhji, ne more biti nikoli poplačana.
Šrila Gurudev je v svojih pismih Kamakhji svetoval, naj si pozorno prebere Džaiva dharmo Šrila Bhaktivinoda Thakurja; to bo razpršilo vse njegove dvome. Ko je Kamakhja Čaran prebral to knjigo, je ugotovil, da so dvomi, ki so bili tako dolgo zasidrani v njem, resnično izginili. V nekem drugem pismu mu je Gurudev smiselno dejal: 'Če nameravaš sprejeti kontemplativno življenje ali nivriti-margo in se povsem posvetiti služenju Gospodu, potem je nesmiselno, da sprejmeš državno službo. Službo pa le sprejmi, če se odločiš za pot delovanja ali pravriti-margo, pri kateri lahko častiš Gospoda doma.' Kamakhja je uvidel, da se v družinskem okolju ne bo mogel posvetiti čistemu vdanemu služenju, zato se je odločil, da odide.

Šrila Gurudev s Sankritan skupino

OZNANJANJE V HAULIJU

Moj Paramgurudeva, Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakur, je obiskal Goalparo le enkrat. Svojemu poročenemu učencu Nimanandi Prabhuju je naročil, naj ustanovi Gaudija Math na prelepem mestu na hribu Hulukanda blizu reke Brahmaputre. Math je dobil ime Prapana-ašram in je veljal za podružnico Gaudija Matha, toda sčasoma je bila ta ustanova zaradi premajhnega števila bhakt in drugih težav izgubljena. Kasneje pa je Sarat Kumar Nath, prebivalec Goalpare, ponudil Mathu stavbo in zemljišče v mestu. Šrila Gurudev je ponudbo razumel kot Šrila Prabhupadovo željo in jo je sprejel. Tako je tam leta 1969 ustanovil podružnico Čaitanja Gaudija Matha.
Šrila Gurudev je med oznanjanjem po Asamu obiskal Bidžani, Bhatiparo, Hauli, Barpeto in druga mesta. V Hauliju so organizirali veliko srečanje, na katerem se je zbralo več tisoč mož in žena obeh ver, hindujske in muslimanske. Kot ponavadi je Šrila Gurudev prosil občinstvo, naj prihrani vprašanja za konec. Tudi tukaj pa je predavanje prekinil muslimanski učenjak, ki je vprašal: 'Ali je že kdo videl dušo ali Boga? Kako lahko dokažete, da zgolj ne zavajate ljudi, ko govorite o duši in Bogu?'
Ljudje iz občinstva so Šrila Gurudevu svetovali, naj se ne zmeni za vprašanje, ker je bilo postavljeno v izzivalnem tonu, on pa se je vseeno odločil odgovoriti, sicer bi nevedneži mislili, da nima odgovora. Videl je, da ima Maulvi pri sebi knjigo in ga je vprašal po njenem naslovu. Maulvi je povedal naslov. Šrila Gurudev mu je potem rekel, da zna več jezikov, vključno z bengalščino, asamščino, hindijem in angleščino, in da mu oči dobro služijo, vendar s svojega mesta ne more prebrati naslova knjige. Morda pa ga Maulvi zavaja in mu noče povedati pravega naslova? Kako lahko dokaže, da to ni res?
Maulvi je prosil ljudi v njegovi bližini, naj potrdijo, da je povedal pravi naslov knjige. Šrila Gurudev je odgovoril, da se je mogoče cela skupina zarotila, da ga preslepi. Maulvi Saheb je bil presenečen nad Gurudevovo izjavo in ga je vprašal, kaj vidi. Šrila Gurudev je rekel, da vidi nekakšne čačke. Maulvi je odgovoril, da očitno ne zna urdujščine in Šrila Gurudev je priznal, da je to res. Maulvi ga je potem vprašal, kako je lahko pričakoval, da bo znal pravilno prebrati naslov knjige, če pa ne zna urdujščine? Najprej se mora naučiti urdujščine, šele potem se bo lahko prepričal, ali mu je povedal pravilen naslov knjige.
Šrila Gurudev je potem uporabil Maulvijeve lastne besede, da mu pojasni, kar je v resnici hotel povedati. 'Četudi nek človek zna veliko jezikov, ne more razumeti urdujščine, če se je ni učil. In tudi če ima dober vid, a ne zna urdujščine, ne bo znal prepoznati glasov, ki jih predstavljajo črke v urdujskem besedilu, niti pomena teh glasov. Isto pa velja tudi pri razumevanju duše in Nadduše. Lahko da je nekdo zelo učen in ima veliko izkušenj tega sveta, vendar ne bo mogel videti oziroma zaznati Gospoda, če se za to ni posebej usposobil.
Obstajata dve vrsti videnja; eno temelji na vedenju (veda-drik), drugo pa zgolj na čutnih sposobnostih (mamsa-drik). Fizično oko lahko vidi le fizične predmete in nič drugega. Stvari, ki so onkraj materije in čutil, pa ne moremo sami zaznati; vidimo jih lahko le z Gospodovim blagoslovom. Resnica se razkrije v srcu predane duše.'
V Hauliju je več ljudi sprejelo Šrila Gurudevovo zavetje. Sprejeli so vajšnavske metode in se zaobljubili, da bodo služili Gospodu po naukih Gospoda Čaitanje Mahaprabhuja. Najvidnejši med njimi je bil Ramešvar Varman, ki je po iniciaciji postal Ramešvar Dasadhikari.

Šrila Gurudev z Božanstvom Šri Čaitanja Mahaprabhuja na sprevodu

ŠE O PRIDIGANJU V ASAMU

Šrila Gurudev, ki je stalno mislil na Šrila Prabhupadova navodila, je skoraj vsako leto prišel v Asam z večjo skupino učencev in duhovnih bratov iz vseh življenjskih redov. Izjemni napori so se obrestovali, saj je na stotine mož in žena sprejelo regulativna načela in njega za duhovnega učitelja.
Ponekod so bile okoliščine izjemno neugodne, vendar Šrila Gurudeva to ni zmotilo in je neustrašno oznanjal naprej. Veliki bhakte, ki so popolnoma predani Krišni, gredo kamor jih je volja, brez vsake skrbi. Nič ne more preprečiti njihove namere, da služijo Gospodu. Ker njihovo služenje ni osebno motivirano, je neustavljivo.

tatha na te madhava tavakah kvacid
bhrasyanti margat tvayi baddha-sauhrdah
tvayabhigupta vicaranti nirbhaya vinayakanikapa-murdhasu prabho

O Madhava, O Gospod, kdor se prepusti tebi in sklene trdno prijateljstvo s teboj, nikoli ne zaide s poti vdanega služenja. Ker ga ti varuješ, gre lahko brez strahu preko glav nasprotnikovih vojska. (Šrimad-Bhagavatam 10.2.33)
Šrila Gurudev je šel od vasi do vasi le zato, da prinese najvišje dobro vsakemu živemu bitju, da jih obrne h Krišni. Potoval je kljub težavam, včasih peš in včasih na volovski vpregi, samo da ljudem prinese Gospodovo sporočilo. Nekatera mesta, ki jih je obiskal, so bila Goalpara, Dhubri, Basugaon, Bilasipara, Kašikšetra, Sidali, Agija, Depalčong, Bardaman, Lakšmipur, Krišnaj in Dudhnaj v okrožju Goalpar; Guvahati, Sarbhog, Čakčaka Bazar, Ketaki Bari, Hauli, Barpeta, Barpeta Road, Pathšala, Tihun, Bidžani, Rangia, Nalbari, Džolahaghat, Bhatipara, Unikuri in Amingaon v okrožjih Kamrup in Barpeta; Tezpur, Tangla, Bindukuri, Rangapara, Dhekiadžuli in Mangaldaj v okrožju Daranga; Silčar in Hajlakandi v okrožju Čačar; Šivasagar, Lakšmipur in druga pomembna mesta v vzhodnem Asamu ter Šilong v državi Meghalaja.
Večina asamskih plemen že od nekdaj sledi religiji Šrimad Bhagavatama. Mnogi vajšnavski ačarje, kot so Šankar Deva, Madhava Deva, Damodar Deva in Hari Deva, so oznanjali religijo Šrimad Bhagavatama po Asamu. Narajan Deva Mišra, ki je bil v tistem času vrhovni vodja ali satradhikari Šankar Devove šole, je imel veliko vero v našega čaščenega Šrila Gurudeva. Ko je Šrila Gurudev prišel v Barpeto in je pridigal pred veliko množico v mestni šoli in univerzi, je bil Narajan Deva Mišra duhovnik. Gurudevova učenost in energičnost sta ga močno prevzeli in ga je povabil k sebi na dom. Kadar je bil Šrila Gurudev v Barpeti, je prebival bodisi v hiši Amija Kanti Dasa ali pri Hare Krišna Dasu, ki ju je pozneje iniciral in ju imenoval Aghadaman Das in Hari Das. Ko je Šrila Gurudev leta 1945 šel iz Haulija v Barpeto, so ga spremljali Krišna Kešava Brahmačari, Gopal Krišna Dasadhikari, Trajlokjanath Vradžavasi, Madhavananda Vradžavasi in Bhuvana Mohan Dasadhikari.
Še en pomemben človek, ki ga je pritegnila Šrila Gurudevova osebnost, je bil Dživešvar Gosvami iz Tihuna. Šrila Gurudevu je zaupal, da je bil razočaran nad Gaudija Mathom, ko je slišal enega njegovih gorečnih poročenih pridigarjev kritizirati neko drugo veroizpoved in njene nauke. Šrila Gurudevo pa je zelo pohvalil, češ da mu je pravzaprav povedal isto, a je to storil na tako prijeten način, da se tokrat ni čutil niti malo vznemirjenega. Tako očarujočega izražanja je zmožna le transcendentna osebnost izjemnega značaja.
Šrila Gurudevu je po izjemnih pridigarskih naporih uspelo odpreti tri Mathe v Asamu: najprej v Tezpurju, potem v Guvahatiju in naposled še v Goalpari.
Prizadevanja posvetnežev nikoli ne morejo zasenčiti slave pravega Guruja ali bhakte. Mahaprabhu je za blagor pogojenih duš tega sveta potegnil Šrila Gurudeva iz omejujoče situacije, da je lahko prostih rok vsepovsod razširil njegovo sporočilo čistega vdanega služenja. Ko je Šrila Gurudev zapustil Čaitanja Math, ni bil več rosno mlad, a je vendarle uspel organizirati veliko pridigarsko silo po vsej Indiji. Tako je pritegnil veliko število mož in žena k religiji čiste vdanosti, ki jo je živel in učil Šri Krišna Čaitanja Mahaprabhu. Šrila Gurudev je v zelo kratkem času ustanovil pomembne centre po vsej Indiji. Če mu Vsevišnji Gospod ne bi dal božanske moči, nikakor ne bi zmogel prevzeti takšnih odgovornosti. Kakor majhen oblak ne more zakriti sonca, tako tudi še tako vztrajni napori ljubosumnih razdiralcev ne morejo prikriti sijaja verodostojnega Guruja. Kdor to poskuša storiti, se pogrezne v blato vajšnava-aparadhe.

Šrila Gurudev s svojimi duhovnimi brati in učenci

Nadaljevanje >>>

Slovar >>>

Začetek >>>

Audio posnetek Molitev Šrila Bhakti Dajita Madhav Gosvami Maharadža