| Piše: Dr. Vojka  Bole-Hribovšek  Pred vrati je zima z dolgimi nočmi in s kratkimi  dnevi, z dežjem, snegom, ledom, meglo, "plundro" in pogostejšim  turobnim razpoloženjem. Vendar ne za vse med nami! Smučarji so že začeli  sezono. Otroci komaj čakajo, da bodo delali snežene može in druge figure, se  sankali in drsali.
 Pred nami pa so tudi prazniki, ko delamo načrte za  prihajajoče leto in upamo, da bo boljše od poslavljajočega se. Vsak letni čas  ima svoje prednosti in zima je v naravi čas počitka in nabiranja moči za novo  življenje.
 Zima v srcu
 Ljudje smo prav tako del narave, čeprav bi včasih  na to raje pozabili. Na nas vplivajo cikli letnih časov, lunine mene,  menjavanje dneva in noči. Vemo, da se že rodimo ali kot "škrjančki",  ki zgodaj vstajajo, zvečer pa jih hitro "zmanjka", ali kot "sove",  ki lahko delajo pozno v noč, zato pa zjutraj težko vstajajo. Pred časom je bilo  zelo popularno izračunavanje bioritmov, ki jih delijo na fizični, čustveni in  intelektualni. Ker imajo različno dolge valove, se med seboj prepletajo v  različnih vzorcih. Najbolje se počutimo in smo najbolj uspešni, kadar se nam  vsi trije združijo na najvišji točki, obratno pa smo najslabše razpoloženi in  najmanj učinkoviti, kadar so vsi trije na najnižji točki. Če pogledamo svoj osebni razvoj, lahko prav tako  opazimo vzpone in padce. Vendar pa nekateri med nami ta nihanja bolje prenašajo  kot drugi. Pri tem se prepletata vpliva genov, ki smo jih dobili ob spočetju,  in vplivov okolja, ki nas je oblikovalo med odraščanjem. Pri tem imajo velik  vpliv naša čustva in kako se odzivamo nanje. Večino tega se naučimo že v  otroštvu, marsikaj pa lahko tudi zavestno postorimo na tem področju v kasnejših  letih. Psihologi, ki se ukvarjajo z razvojem otrok, so  ugotovili, da je najhujše, kar se otroku lahko zgodi, zanemarjanje, torej to,  da se nihče ne zmeni zanj. To je hujše celo od različnih oblik nasilja, nad  katerimi smo zgroženi, kadar pridejo v javnost. Gotovo ste že srečali otroka,  ki je nagajal in zavestno tvegal kazen, samo da bi ga opazili in se ukvarjali z  njim. Ljudje potrebujemo interakcijo z drugimi ljudmi, da bi se razvili v  človeka z vsemi človeškimi značilnostmi. Če te možnosti nimamo, ostanemo "socialno  in čustveno nepismeni" in se kasneje ne znamo vklopiti v družbo. Ne  prepoznavamo, kaj se dogaja v drugih in ne znamo ustrezno reagirati.  Podobne vzorce so opazili tudi pri živalih. Večini  nam je najbolj blizu pes, kot žival, ki je v najtesnejši zvezi s človekom.  Psički, ki gredo kmalu iz gnezda, in nimajo stika z drugimi psi, se ne naučijo "pasjega  vedenja". V srečanjih z drugimi psi so ali preveč plašni ali pa agresivni  in se stepejo tudi, kadar jim drugi psi ne dajo razloga za to. Mnogi lastniki  psov ne vedo, da je večina pretepov med psi samo simbolična in da se boj takoj  konča brez hujših posledic, ko premagani prizna poraz tako, da se uleže na  hrbet ter s tem razkrije ranljive dele telesa. Zmagovalec se le postavi nadenj  in ga kljub morebitnemu renčanju ne poškoduje. To je bil učinkovit ukrep, da se  je kljub na videz nasilnemu vzpostavljanju hierarhije krdelo ohranilo, saj je  skupina imela večjo možnost preživetja in vzreje mladičev kot posameznik. Psi,  ki se tega niso naučili v mladosti, pa ne vedo, kako naj se "predajo"  in s tem zaključijo boj ali pa predaje ne prepoznajo in napadajo še naprej ter  poškodujejo drugega psa, ko bi morali že odnehati. Otroci, ki se doma ne naučijo prepoznavati svojih  in tujih čustev, ker za to niso imeli možnosti, razvijejo moteče vzorce vedenja  in se ne vključujejo dobro v družbo drugih otrok. Postanejo nepriljubljeni  pretepači, ki se jim drugi raje izogibajo, ali pa se izolirajo in ostajajo  izven skupin, kjer se nihče ne zmeni zanje, sami pa nimajo poguma in znanja, da  bi se vključili v družbo. Sedanje okolje, ki že zelo zgodaj spodbuja  tekmovalnost namesto sodelovanja, jim težave prav nič ne olajša. Povsod vidijo  nevarnosti in so ves čas v stresu, uteho pa potem iščejo v družbeno  nesprejemljivem, tveganem ali zdravju škodljivem vedenju. Če ne bomo kot  posamezniki in družba kot celota ukrepali proti temu, bo tega čedalje več. Otroci pa tudi odrasli, ki ne poznajo občutka, da  so sprejeti, slišani in razumljeni, izgubljajo vero v ljudi in sami vase.  Bojijo se svojih čustev, saj ne znajo ravnati z njimi in so včasih pred njimi  povsem nemočni. Ne znajo si pomagati iz žalosti in prizadetosti ali ohladiti  jezo, da se ne razraste v neobvladljiv in uničevalen bes. Tako se rojeva  nasilje v družinah in med mladimi. S takimi ljudmi je tudi zelo lahko  manipulirati. Samo potrkate na njihova negativna čustva in jim najdete "grešnega  kozla" zanje, pa so že sposobni storiti najhujša grozodejstva, kakršna so  se in se še dogajajo na primer v vojnah ali terorističnih napadih. Zanje  resnično lahko rečemo: "Oče, odpusti  jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Pomladna otoplitev Vendar pa nas neugodne okoliščine, zaradi katerih  se nismo naučili osnovnih družbenih spretnosti, med katerimi je ključno prav  obvladovanje čustev, ne odvezujejo odgovornosti  za svoja dejanja. Ljudje smo in imamo razum. Nismo samo nemočne lutke na  vrvicah svojih čustev. Na nas je, da ga uporabimo. Priložnosti za učenje je  veliko. Čeprav nam samo védenje o nečem pogosto ne zadošča, saj resnično  obvladamo le tisto, kar smo preizkusili v praksi, pa nam že zavest, da to  znanje obstaja in ga lahko najdemo v knjigah, na svetovnem spletu ali drugje,  daje upanje. Enaindvajseto stoletje je stoletje informatike in psihologije.  Toliko informacij, ki bi bile tako zelo dostopne velikim populacijam ljudi,  nismo imeli še nikoli. Samo od nas samih je odvisno, kaj bomo naredili z njimi.  Se bomo zaradi tičanja pred računalnikom še bolj zaprli pred drugimi, ali ga  bomo uporabili, da poiščemo tiste podatke, do katerih prej nismo imeli  dostopa?! Današnja družba je dvojna – po eni strani nas  zapira med štiri stene in izolira v virtualni svet, po drugi strani pa nam  omogoča, da poiščemo ljudi s podobnimi interesi in zanimanji ter navežemo  stike, katerih sicer ne bi mogli. Moderna transportna sredstva nam omogočajo  mobilnost, ki je bila pred stoletjem še nepredstavljiva. Hkrati pa nas prav to  brez ustreznega predznanja lahko spravi v težave, saj potujemo v neznana  okolja, v druge kulture, ki jih premalo poznamo, med ljudi, ki živijo in  razmišljajo drugače od nas. Dokler je večina prebivalstva živela na vasi, kjer  so se vsi poznali in živeli kot skupnost ter skrbeli drug za drugega, so bili  ljudje bolj zaščiteni.  Po drugi strani pa je bila takrat izločitev iz  skupnosti skoraj enaka smrtni obsodbi. Zdaj se prav zaradi mobilnosti  prebivalstva in bivanja v velikih mestih, kjer je manj pristnih povezav,  družbene vezi trgajo, več je osamljenosti in čustvenega siromaštva, večja je  ranljivost predvsem mladih, hkrati pa nas možnost odhajanja v nova okolja,  lahko reši pred družbeno izključitvijo.  Ljudje potrebujemo drug drugega in iz tega  spoznanja so zrasla mnoga društva, gibanja, podporne skupine, formalne in  neformalne oblike druženja ob umetnosti, športu, dobrodelnosti in podobnem.  Samo poiskati jih je treba in se odpraviti med ljudi. Tudi če ne vemo, kako bi  se jim približali, je dovolj, da jih nekaj časa samo opazujemo. Že s samim  opazovanjem se bomo lahko veliko naučili na primer prepoznavati njihova čustva  in kako se spopadajo s čustvenimi problemi tisti, ki so družbeno najbolj  uspešni in priljubljeni. Tudi če nismo manekenka z naslovnice ali z mišicami  obdarjeni in skladno grajeni mladenič, to ne pomeni, da smo brez vrednosti. S  svojo zunanjostjo morda res hitro privabimo poglede, toda če je naše vedenje  preveč zadržano ali odbijajoče, nam še tako lepa "embalaža" ne bo nič  pomagala. Prvi vtis je pomemben, ni pa edino, kar vpliva na naše odnose. Prijazen nasmeh in "Dober dan!" je prav  tako pomemben. Poglejmo ljudem v oči, dajmo jim vedeti, da smo jih opazili, da  smo jih pripravljeni poslušati, jih razumeti in jim stati ob strani ter da nam  nekaj pomenijo, pa se bomo sčasoma znašli na seznamu najbolj zaželenih  sogovornikov. Naučimo se nanje gledati ne kot na grožnjo, ampak kot ljudi z  enakimi skrbmi in težavami, s katerimi se spopadamo sami. V enem od svojih  romanov je Dostojevski napisal, da imamo ljudi radi ne zaradi dobrega, ki so ga  oni naredili nam, ampak zaradi dobrega, ki smo ga mi naredili njim. S tem se  globoko strinjam, saj je to tudi moja izkušnja. So trenutki, ko potrebujemo  pomoč, vendar pa so to hkrati večinoma tudi trenutki stiske, ki bi jih radi čim  prej pozabili. Čeprav smo hvaležni, pa nas družba ljudi, ki so nam pomagali,  lahko spominja tudi na našo nemoč in nekako se čutimo v podrejenem položaju, če  nimamo možnosti, da bi uslugo vrnili. Po drugi strani pa nas razveseljuje  občutek, da smo lahko nekomu pomagali, ga osrečili in da bo zaradi našega  dejanja svet lepši in boljši. Daje nam gotovost, da lahko nekaj spremenimo, da  nismo nemočni in da ima naše bivanje tu in zdaj namen in smisel. Dolgo mi je bilo nerodno prositi za uslugo, dokler  nisem razumela, da je svet celota in da ni nujno, da vrnem uslugo prav tistemu  in v enaki meri, kot sem jo prejela. Hvala Bogu, da je ne potrebuje! To ne  pomeni, da nisem hvaležna zanjo! Seveda se bom zahvalila in izrazila priznanje  za to, kar je storil zame. Bom pa to pozitivno, kar sem prejela, delila z  drugim, ki mojo uslugo potrebuje. Znani so dobrotniki, ki so na primer kot  študenti dobili štipendijo, ko so končali študij in se zaposlili ter zaslužili  dovolj denarja, pa štipendirajo druge in jim tako omogočajo boljše življenje.  Zdaj mi ni več težko prositi za pomoč, kadar jo potrebujem, ker vem, da se bom  po svojih najboljših močeh odzvala drugim, ki me bodo prosili zanjo. Sončni človek Da razvijemo vse svoje  potenciale, potrebujemo primerne učitelje.  Prvi učitelji so že naši starši, ki skrbijo za nas v najnežnejšem otroštvu. V  medsebojnem učinkovanju se naučimo prepoznavati obraze in njihove izraze, kaj  pomeni zvok glasu in različni načini dotikanja. Njihova dejanja nas vznemirijo  ali pomirijo in s tem tlakujejo nove povezave v možganih, po katerih se  prenašajo živčni impulzi za občutke in dejanja. Pozitivne spodbude in pohvale  nam razvijajo samozavest in občutek lastne vrednosti. Omejitve nas učijo, kako  premagovati negativna čustva in odlagati zadovoljstvo, da dosežemo boljši  rezultat. Ljudje, ki nimajo zaupanja vase in v druge ali življenje nasploh, ne  verjamejo, da bi zadovoljstvo lahko dosegli tudi kasneje in si takoj vzamejo,  kar lahko, ne glede na ceno, ki jo je treba plačati. Drugi z boljšimi  izkušnjami pa zaupajo, da če ne bodo zadovoljstva dosegli ta hip, ga lahko tudi  kasneje, morda še večjega.  Tako ima zaupanje eno od ključnih  vlog pri vzgoji otrok. Tisti otroci, ki zaupajo svojim vzgojiteljem, so bolj  samozavestni in se znajo bolj postaviti zase ter manj nasedajo različnim  manipulacijam, saj vedo, da se bodo lahko vedno obrnili na svoje skrbnike,  kadar sami ne bodo znali razrešiti težave. Ko dovolj dozorijo, spoznajo, da  morajo k medsebojnemu zaupanju prispevati tudi sami, s tem da se držijo  dogovorov, da so odkriti in pošteni v svojih ravnanjih ter da znajo svoja  dejanja prilagoditi možnostim. Prepoznavajo potrebe in stiske drugih in jim po  svojih močeh pomagajo. So bolj optimistični in priljubljeni in lažje navezujejo  stike. Vedo, da ni konec sveta, če se jim kdaj kaj ponesreči, in znajo poiskati  vzroke za neuspeh ter se jim v prihodnje izogniti. Ne morem dovolj poudariti, kako  pomembni za tak optimalen razvoj so ljudje, ki nas obdajajo, pa tudi širše  okolje. Vsaka stroka ima bolj in manj uspešne delavce. V naših šolah kot povsod  drugje se seveda najdejo tudi osebe, ki bi bile primernejše za kak drug poklic,  vendar se velika večina trudi delati najbolje, kot vedo in znajo. Žalostno je,  da nekateri starši, ki niso znali opraviti svoje roditeljske naloge v družini,  to kasneje prenašajo na šolo ter za vse neuspehe svojih otrok krivijo učitelje  in šolski sistem. Gotovo se komu od otrok kdaj zgodi tudi krivica. Vendar,  namesto da takoj grozijo z inšpekcijami, izgubo službe in še čem drugim, kar  ruši učiteljevo avtoriteto, bi bilo od staršev bolj modro, da bi otroka na  takem primeru naučili, kako v umirjenem in prijateljskem vzdušju reševati  zaplete. Saj veste: "Lepa beseda  lepo mesto najde." Bolje je stvari pojasniti in razčistiti ozračje kot  prilivati olja na ogenj že tako pregretih strasti. Kasneje v življenju se srečujemo  tudi z drugimi vrstami učiteljev. V jogi na primer imamo guruja. V  časih, ko ni bilo pisave ali pa je bila dostopna le peščici izobraženih, se je  znanje prenašalo od učitelja na učenca ustno in v pristnem sožitju ter skupnem  življenju. Navada je bila, da so učenci živeli z učiteljem pod isto streho in  se tako učili tudi ob vsakdanjih dejavnostih. Učitelj ni sprejel kar kogar koli  in učenec se je moral pokazati vrednega, da mu učitelj preda svoje znanje.  Danes je seveda drugače in dobro je, da je znanje bolj ali manj na voljo vsem  (vsaj v razvitih državah). Se pa zato izgublja pristni stik med učiteljem in  učencem. Učitelji zdaj poučujejo v pogosto prenatrpanih razredih in več  razredov v enem dnevu, tako da se vsak dan srečujejo z množico učencev in je  zato bolj oseben pristop pogosto otežen, če ne celo nemogoč. Učitelji so  prisiljeni "prodajati" znanje, ne več modrosti, ki so si jo pridobili  z lastnimi življenjskimi izkušnjami. Vendar pa so vedno bili in so še  vedno ljudje, ki so pripravljeni deliti svojo modrost in širiti znanje,  pridobljeno v tisočletjih človeškega razvoja. Ti si zares zaslužijo ime  Učitelji. Prepoznamo jih po njihovem pozitivnem odnosu do učencev in do sveta  kot celote. Govorijo nam o miru, ljubezni, razumevanju in spoštovanju vsega  živega ter tako tudi sami delujejo. Spoštujejo vse rase, narode, religije in  delujejo v dobro vsega človeštva. V njihovih besedah ni obsojanja, temveč  razumevanje, da delamo napake iz neznanja. Ob njih se počutimo, kot bi nas  obsijalo toplo sonce. Trudijo se za naš razvoj in nam kažejo pot do večje  skladnosti s samimi seboj in v odnosih z drugimi. Poudarjajo obče človeške  vrednote ter našo odgovornost za svoja ravnanja in njihove posledice.  Če jim znamo prisluhniti in se  učiti od njih, se nam življenje spremeni na bolje - ne sicer v enem samem  dnevu, saj je človeški razvoj proces, ki traja vse življenje. Napredek pod  njihovim vodstvom je za naš zahodnjaški okus morda počasen, je pa zanesljiv in  trajen. Ne verjemite tistim, ki vam obljubljajo večno srečo že čez vikend!  Čarobne palčke, ki bi nam z enim samim dotikom rešila vse življenjske probleme,  ni! Učitelj nas usposobi, da se znamo bolje spopadati s težavami in jih  razreševati v dobro čim večjega kroga ljudi. Njegova naloga ni, da nas zaziblje  v rožnate sanje, ampak da nam pomaga psihično odrasti in prevzeti odgovornost  zase in za svojo okolico. Samo taki zreli ljudje bodo znali na nove generacije  prenašati modrost in jih naučiti, kako zagotoviti preživetje Zemlje in  človeštva na njej. 
  Društva Joga  v vsakdanjem življenju so v vseh večjih krajih v Sloveniji, vadba pa poteka  tudi v mnogih manjših krajih. Organiziramo tudi predavanja in mednarodne  seminarje pod vodstvom ustanovitelja sistema Joga v vsakdanjem življenju, Nj. Sv. Mahamandalešvarja Paramhanse  Swamija Maheshwaranande - Svamidžija. Informacije o sistemu in  dejavnostih, ki so z njim povezane, so na mednarodni spletni strani: www.yogaindailylife.org. Podatke o društvih in vadbi v Sloveniji najdete na  spletni strani: www.joga-v-vsakdanjem-zivljenju.org, za Ljubljano pa tudi na www.joga-ljubljana.org.
 |