| Piše: R.K.
Danes se èudimo velikanskim izdatkom, ki jih je in ki jih bo morala nameniti
Slovenija za oborožitev in vojsko na splošno (oklepniki, osebno orožje, letala
itd.). Praktièno vse bo potrebno kupiti na novo – seveda vse v skladu s (fantomskimi)
standardi NATA. Tako naj bi samo v obdobju 2008 – 2015 za nakupe nove opreme
zapravili 170 milijard tolarjev (720 milijonov ameriških dolarjev) + redni izdatki
za vojsko + ½izleti½ naših vojakov v tuje države. Zakaj takšni nakupi? Za odgovor
moramo malo pobrskati po preteklosti in s tem bomo tudi laže razumeli, zakaj
smo sploh vstopili v NATO? Kdor misli, da zaradi varnosti je preprosto naiven.
Gre za biznis, seveda!
Po koncu Hladne vojne je neprestana oboroževalna tekma, ki je temeljila na
doktrini odvraèanja (A Doctrine of Deterrence), zaèela izgubljati svoj smisel.
ZDA, kot »zmagovalke« Hladne vojne, so se s svojo velikansko oborožitveno industrijo
sooèile z zmanjšanim trgom, kajti proti-sovjetsko oboroževanje je postalo nesmiselno.
Sovjetski »imperij zla«, kot ga je poimenoval ameriški predsednik Ronald Reagan
v svojem govoru O stanju v državi (State of the Union) leta 1983, je postal
kopica držav z veèjimi ali manjšimi težavami (danes sicer Rusija spet postaja
vplivnejša in moènejša) . Takrat so se mnogi politièni in vojaški strokovnjaki
ter tudi številni ameriški politiki spraševali o smiselnosti obstoja zveze NATO,
ki je bila ustanovljena z namenom, da zašèiti Evropo pred sovjetsko ekspanzijo,
pred ekspanzijo komunizma.
A orožje je potrebno prodajati, potrebno je ohranjati delovna mesta in visoke
dobièke, ki so vseskozi spremljali trgovino z orožjem, to perspektivno vejo
mednarodne trgovine, od zametkov civilizacije naprej. Ko je izginil rdeèi sovražnik,
že drugi v zgodovini ZDA (za »rdeèekožci«), je bilo potrebno najti novega. Takrat
so Amerièani obudili skoraj 900 let speèega duha križarskih vojn, svetih vojn
proti Saracenom – muslimanom. Ameriški predsednik G. W. Bush je namreè »vojno
proti terorizmu« precej nespretno (je bilo res nespretno?) primerjal s križarskimi
vojnami, ki so bile izjemno krute (križarji so, med drugim, v loncih kuhali
odrasle muslimane in pekli otroke na ražnju).
Ko je duh zbujen, ga je težko stlaèiti nazaj v steklenico; že dve leti po razpadu
»imperija zla« se je zaèela 1. sodobna križarska vojna, vojna v Zalivu. Nov
sovražnik je bil najden, vojaško-industrijski kompleks pa rešen. V pièlem dvajset-letju
se je »imperij zla« re-inkarniral v »osi zla«, kot je predsednik ZDA G. W. Bush
poimenoval »malopridne« države Irak, Iran in S. Korejo v svojem govoru O stanju
v državi leta 2002. Zlo je postalo oprijemljivo, zlo je bilo dokazano in potrjeno
11. 9 2001. A samo doloèitev sovražnika in boj z njim ni dovolj, hkrati je potrebno
voditi še ekonomijo.
Zakonitosti kapitalistiène ekonomije so neizprosne, edino kar šteje je neprestana
rast dobièka, ekonomisti bi rajši rekli rast bruto domaèega proizvoda (BDP-ja).
Eden od naèinov za gospodarsko rast in seveda veèje dobièke, je osvajanje novih
tržišè, pa naj bodo to tržišèa otroških plenic ali vojaške opreme. Zato so vzhodno
in centralno evropske države v letih 1996/97 v oèeh Pentagona, kot je izjavil
general Thomas Rhame, postale ”najbolj vznemirljiv vidik” ("the most exciting
aspect") ameriške varnostne pomoèi tujini – v obliki subvencij, kreditov
in promocije orožja. Za fiskalno leto 1998 je Clintonova administracija Kongresu
upravièila to vojaško – trgovsko pomoè kot »pripravo držav za vstop v NATO«
in za »pridobitev opreme, združljive z opremo èlanic NATA«.
Najbolj energièni zagovorniki širitve Nata so bili vseskozi ameriški proizvajalci
orožja, ki so upali na subvencionirano prodajo orožja vzhodno in centralno evropskim
državam, ki naj bi dosegla 8 – 10 milijard dolarjev za bojna letala in 35 milijard
za ostalo vojaško opremo v obdobju desetih let. V letu 1995 je bil po intenzivnem
sedemletnem lobiranju ustanovljen Pentagonov obrambni kreditni garancijski sklad
za izvoz orožja (Defense Export Loan Guarantee fund – DELG) v višini 15 milijard
dolarjev, namenjenih prvenstveno podpori prodaje orožja vzhodno in centralno
evropskim državam. Prispevki najveèjih proizvajalcev orožja (Lockheed Martin,
Boeing in Textron) èlanom Kongresa so v volilnem obdobju 1995/96 dosegli rekordnih
11,8 milijona dolarjev. Najbolj vnet zagovornik širitve NATA je bil kongresnik
Bruce Jackson, bivši podpredsednik za strateško planiranje enega najveèjih orožarskih
podjetij na svetu Lockheed Martin-a, hkrati predsednik odbora za širitev NATA
(U.S. Committee to Expand NATO) in še odbora za osvoboditev Iraka (Committe
for the Liberation of Iraq).
Poleg tega so se ZDA skušale znebiti še velikih presežkov orožja, ki so po
mnenju FAS (Federation of American Scientists), samo v letih 1990 – 1995 znašali
8,7 milijarde dolarjev. V fiskalnem letu 1998 je bilo veè vzhodno in centralno
evropskim državam (Albaniji, Bolgariji, Èeški, Estoniji, Makedoniji, Madžarski,
Latviji, Litvi, Poljski, Romuniji, Slovaški in Sloveniji) omogoèeno, mnogim
prviè, da si pridobijo orožje, ki je bilo z ameriškega vidika že zastarelo.
Po ocenah ADM (America’s Defense Monitor) bodo stroški širitve NATA, drugaèe
povedano prilagoditev NATO-vim standardom, dosegli 150 milijard dolarjev, kar
vkljuèuje nova orožja, usposabljanje in pripadajoèo infrastrukturo. Širitev
zveze NATA predstavlja predvsem širitev trga za ameriško orožarsko industrijo,
varnost je povsem drugotnega pomena, saj je jasno, da se niti najveèja sila
z neskonènimi kolièinami orožja ne more uèinkovito upreti teroristiènim napadom.
Toliko o zgodovini. Kar se dogaja danes, je samo nadaljevanje zgodbe iz preteklosti.
Danes stroški za vojne in oboroževanje cvetijo. Po najnovejših podatkih so lanski
oborožitveni stroški in stroški vojn dosegli neverjetnih 1.200 milijard ameriških
dolarjev. Del te zgodbe smo tudi mi. Ko pa gre za pediatrièno kliniko, onkološki
inštitut, šole, vrtce je denarja vedno premalo, za Darfur, za èiste ekološke
tehnologije in še in še bi lahko naštevali.
Zakaj smo torej vstopili v NATO?
Viri:
William D. Hartung (1998). The Hidden Costs of NATO Expansion. Arms Trade Resource
Center, A World Policy Institute. [http://www.worldpolicy.org/projects/arms/reports/natocost.html]
The Costs of NATO Expansion, ADM online. [http://www.cdi.org/adm/1108/]
Vir: http://www.gibanje.org
|