Proizvajalci ustekleničene vode so v veliki večini izkoristili zaupanje potrošnikov, saj naslovna trditev v Sloveniji večinoma drži. Veliki slovenski proizvajalci dejansko zelo drago prodajajo »postano« vodovodno vodo. Potrošniki pravzaprav sploh nimajo informacij od kod se kakšna voda črpa, saj gre za eno najbolje varovanih poslovnih skrivnosti. Lahko rečemo, da gre pri zavajanju potrošnikov za fenomen: ko je ustekleničena voda postala modna, so vse dotedanje polnilnice brezalkoholnih pijač in piva odkrile presenetljivo najbolj kvalitetne vire podzemne vode ravno na lastnih dvoriščih.

Tako ni bilo potrebno veliko: priklop na javni vodovod ali pa mala vrtina pod tovarno in že je bil na voljo enkraten izvir sveže neoporečne gorske studenčnice. Najbolj duhovita je bila razlaga bivšega direktorja ene od pivovarn: pod tovarno sredi Ljubljane so prišli do izjemno kvalitetne podzemne reke, ki izvira na Bledu in nato nadaljuje pot proti morju, kjer se pri Bakru izliva v Jadransko morje!?

Še 15 let nazaj so se z vodami ukvarjali tradicionalni polnilci, ki so polnili le najkvalitetnejše vode, na območjih, kjer pa je bila voda oporečna, pa so lokalna, med njimi tudi komunalna podjetja skrbela za primerno in poceni ustekleničeno namizno vodo. Vendar je tedaj voda postala posel in vanj so se vključile velike korporacije. In izračun je pokazal, da je najbolj donosen koncept proizvodnje vode ta, da se na lokalni ravni dobi izvir, pri čemer je najpomembnejša postavka logistika. Kvaliteto se lahko naredi in tak primer imamo tudi v Sloveniji: iz vodovodne vode se pobere prav vse, nato pa se nazaj dozira primerna količina mineralov in idealna voda je na mizi.

Takšne, logistične pristope so prevzeli praktično vsi proizvajalci v Sloveniji in pri tem izgubljajo predvsem potrošniki. Z nakupom namizne oziroma izvirske vode kupujejo nekaj, kar jim za 1000 X nižjo ceno priteče iz pipe. Izgubljajo pa tudi tisti redki proizvajalci, ki so se potrudili poiskati zares primeren izvir, saj potrošnik ni ustrezno obveščen kakšna voda se pod posamezno etiketo prodaja. Tudi v Sloveniji bi bilo potrebno vpeljati posebne oznake, ki bi že simbolno prikazale, da gre za vodo iz vodovoda oziroma vodo iste kvalitete, kakor je predpisana za pitno vodo. Razlika med mineralno, izvirsko in namizno vodo bi morala biti vidna že na prvi pogled, pri čemer se zares postavlja vprašanje ali je v Sloveniji smiselno kupovati izvirsko in namizno vodo, ki se ravna po predpisih pitne vode.

Nedvomno se torej lahko strinjamo, da je prodaja izvirske in namizne vode z argumenti, da gre za boljšo vodo od pitne vode v Sloveniji zloraba zaupanja potrošnikov. Še vedno pa ostaja vprašanje ali je razlika med pravo mineralno vodo in pitno vodo dovolj velika, da je takšna razlika v ceni upravičena. Vodovodna voda ima namreč dva problema: uporaba vode iz javnega omrežja je vedno najmanj toliko tvegana, kakor vožnja z avtomobilom, saj se nikoli ne ve, kdaj in kje bo prišlo do problemov s kvaliteto izvirov. Ponavadi mora zboleti že kar nekaj ljudi, da pristojne službe posumijo na oporečno vodo in še nekaj, da se vpelje določene ukrepe, kot so prepoved pitja in prekuhavanje. Drugi problem, ki pa ga ne rešuje še tako kvaliteten izvir pa je veliko razvejano omrežje, ki že samo po sebi pomeni veliko nevarnost. Koliko je mrtvih rokavov na omrežju, koliko napak imajo cevovodi, kaj vse je priključeno nanj in iz kakšnega materiala so cevi? Tudi vodovodni lobi torej ne more brezskrbno zalučati kamna.

Ustekleničena naravna mineralna voda po novih pravilih EU je kot prvo izjemno čista, pri čemer so kriteriji čistosti 10 X bolj strožji kakor pri pitni vodi. Prav tako mora biti nedvoumno jasno in dokazano od kod mineralna voda priteče, vodozbirno območje pa mora biti tako, da ni niti najmanjše možnosti onesnaženja. Tudi tehnologija mora biti izjemna, saj voda ne sme spremeniti svojih lastnosti ves čas trajanja: ko se odpre plastenko mora biti naravna mineralna voda prav takšna, kakor je na izviru. Predvsem pa mora naravna mineralna voda imeti poleg kemijske čistosti tudi določene fiziološke lastnosti, kar jo pomembno razlikuje od običajne pitne vode. Naravna mineralna voda je torej predvsem živilo, kar tudi opravičuje njeno pakiranje v obliko, ki je potrebna, da se jo lahko kupi v trgovinah s preostalimi živili. To, da se jo polni v plastenke, pa je stvar potrošnje in ne proizvajalcev: tudi olje potrošniki kupujemo v plastenkah in ne več v steklenicah, četudi je polnjenje v povratne steklenice celo cenejše, če odmislimo ekološko oporečno in enrgetsko potratno vračanje in pranje povratne embalaže.

Pitna voda ne more doseči kvalitativnih kriterijev ustekleničene naravne mineralne vode, kar bi vodovodni lobiji morali priznati, po drugi strani pa je neprimerno, da proizvajalci tako očitno zlorabljajo zaupanje svojih potrošnikov. Dejstvo je, da je pitna voda živilo, ki je z ozaveščanjem o zdravem življenju ponovno pridobilo na veljavi in prav je, da se tudi temu živilu prizna pravica, da je ponujeno na način, kakor velja za vso ostalo prehrano. Seveda pa mora biti ponujeno na pregleden, transparenten način, da bodo potrošniki vedeli kaj kupujejo, kar je pa že stvar državne regulative.

Božo Dukić
pravnik
Zveza ekoloških gibanj  RS