|  Da kdo postane vegetarijanec, pomeni, da se je zavestno odrekel prehranjevanju 
z mesom, mesnim izdelkom, morda celo ribam, jajcem. Od tod tudi izvirajo različne 
smeri vegetarijanstva (lakto-ovo vegetarijanci, ki se poleg hrane rastlinskega 
izvora hranijo vsaj še z mlečnimi izdelki in jajci, nekateri morda tudi ali le 
z ribami in mehkužci, ki naj bi kot živa bitja bili uvrščeni v nižje nivoje zavesti, 
in še bi lahko naštevali.
 Vegetarijanstvo izvira še iz časa, obdobij prve in delno tudi druge postatlantidske 
  civilizacije (antična Indija in Perzija), ko smo se kot človeštvo ali kolektivna 
  zavest še zavedali enosti, intimne povezanosti z vsemi preostalimi zemeljskimi 
  svetovi in se prehranjevali, preživljali s pobiranjem plodov, pozneje pa tudi 
  s poljedeljstvom (antična Perzija in duhovna genetika modreca Zaratustre). Omenjeni 
  obdobji segata v čas od 7300 do leta 2900 pred našim štetjem. V mislih imam 
  dve civilizaciji, kameno in bronasto dobo, katerih vzpon in padec, propad je 
  trajal približno 2160 let. Dekadenca in odmik takratnega človeštva morda celo 
  nas samih v zavedanju bistva bivanja in poslanstva omenjenih dveh civilizacij 
  Raka - Indija in Dvojčkov - Perzija, nas je nekoč privedla do ponovnega prehranjevanja 
  z mesom, z našimi živalskimi brati, s katerimi imamo skupen duševni svet bivanja.
 Namreč žival, ki je zaradi našega neharmoničnega načina razmišljanja, čustvovanja 
  in udejanjanja ostala zadaj ali zunaj nas, ni zmogla postati človek. Tudi njej 
  naj bi mi kot človek z delom na sebi (prevzgoja naših duševnih nesvobod) pomagali 
  v procesu plemenitenja živalskega skupinskega jaza ali njej - živali kot celote.
 Le zakaj nas še dandanes obdajajo živali, kot so zvita, premetena lisica in 
  lisjak, skladiščnik veverica, in polh ter medved - zaspanec, ponižen in potrpežljiv 
  pes, samoljuba mačka? Bomo živalim resnično vladali, jih poimenovali in jih 
  uporabljali za namene, ki jih le-te prinašajo s seboj tako, da jih izrabljamo 
  na raznorazne načine, celo ubijamo v prehrambene namene? Morda nekatera biblijska 
  sporočila vse do danes nismo zmogli, želeli ali celo hoteli razumeti. Odgovornost 
  pa vseeno nosimo, tako posameznik, kot tudi celotno človeštvo. Težko bi verjel, 
  da se s podobnim vprašanjem in vzgojo kristjanov ukvarja tudi naša rimsko katoliška 
  cerkev. Je resnično pomembno le to, kar iz nas izhaja, ne pa tudi tisto, kar 
  v nas vstopa, pa četudi skozi hrano v obliki mesa? Le kaj se v nas kot celoto 
  uteleša skozi moči in sile morda celo bitja, ki jih v našo notranjost prinašajo 
  mesne jedi? Morebiti moči egoizma (glava), čustvene preobčutljivosti (prsni 
  koš) in agresivnosti (trebuh)? Katera dimenzija bivanja in moči katerih telesnih 
  organov bodo morale duševni naboj, idejo ali sporočilo mesa tudi prebaviti, 
  počlovečiti? Kaj več o tem pa ob drugi priliki, priložnosti. Upam, da smo se 
  prav razumeli. Nikakor ne mislim, da so ljudje, ki uživajo živalsko meso bolj 
  agresivni, večji egoisti, morda so izpostavljeni le večjim skušnjavam, z namenom, 
  da bi takšni nekoč tudi postali.
 Človeštvo se je v vsej svoji zgodovini z mesom prehranjevalo morda le v času 
  dveh daljših obdobij. Prvič, v to nas bi nas želeli prepričati zgodovinarji 
  in nekatere smeri priznane znanosti, ki trdijo, da je bil človek v to prisiljen 
  v obdobju mnogih tisočletij še pred antično Indijo, ko je živel še v divjini, 
  v mnogo težjih življenjskih, podnebnih razmerah in v praskupnosti. Morda takrat 
  resda še ni znal vzgajati in pridelovati rastline v prehrambene namene. Po vsej 
  verjetnosti je tako živel le v nekaterih nerodovitnih, žejosušnih, vlažnih (mostiščarji) 
  ali hladnih področjih kot današnji eskimi, kjer konzumne rastline resnično niso 
  uspevale. Bolj ozaveščena ljudstva, ponekod še plemena pa so se še kako zavedala 
  enosti in človeške povezave z izvorom, z duhovnim svetom in z vsemi zemeljskimi 
  svetovi. Prav ste razumeli, tudi z živaljo. Atlantidski potop bi takratna védenja 
  in poznavanja človeštva le s težavo "odplaknil". Bolj razvita ljudstva, 
  v smislu zavesti so se pod vodstvom Manuja (takratni modrec, duhovni vodja človeštva) 
  preselila najprej na sever Evrope (današnja Irska, pozneje pa še v celotno Evropo, 
  bližnji in daljnji vzhod. Postopoma je nastala prva že omenjena postatlantidska 
  civilizacija - antična Indija, z njo pa tudi popis znanja, védenja, torej prve 
  knjige - Veda. Vse nekoč poznano se je moralo tudi ovekovečiti…. Za vsak slučaj, 
  da kolektivna zavest tega ne bi pozabila. Drugič smo postali kot večina, človeštvo namreč, ponovno sposobni ubijati živali, 
  v drugi polovici obdobja antičnega Egipta. Če sem še bolj natančen, v njegovi 
  dekadenci. Skorajda vse, kar ste o njem prebrali in kar opisuje današnja znanost- 
  egiptologija, je le nekakšna žalostna, popačena slika zatona, propada takratnega 
  velikega duhovno močnega Egipta. Poznavanja so postopoma prešla v tradicije, 
  le-te pa v vraževerstva, človeštvo je v sebi oslepilo Polifema (izgubili smo 
  imaginativno zavest videnja) in ubilo meduzo, kar pomeni, da smo si porezali 
  tudi "popkovnici" napajanja z inspirativno in intuitivno zavestjo. 
  Postopoma smo postajali zgolj miselna bitja, omrežena z močmi egoizma, materializma 
  in ostalih nesvobod, kar nas je po vsej verjetnosti kmalu popeljalo v vzgojo 
  živali za prehrambene namene. Kolikšen je bil odmik človeštva od zavedanja, torej dojemanja, sprejemanja 
  in udejanjanja enosti in bistva bivanja v zemeljskih pogojih v grško - rimski 
  civilizaciji (750 let pred našim štetjem - 1412 let našega štetja), ne bo potrebno 
  posebej poudarjati. Današnje peto, arijsko - germansko obdobje človeštva (Rudolf 
  Steiner - antropozofija) v postantlantidski epohi, se je kot miselnost in način 
  življenja na žalost od bistva tukajšnjega bivanja še bolj oddaljilo. Način dela 
  in odnos do živali, izvajanje poizkusov na njih, klavnice, ubijanje za šport, 
  "potrebni" lovski odstreli,… so vsekakor poglavje zase. Postati pravi, 
  plemenit človek kot bitje - prinašalec ljubezni in svobode, na omenjeni način 
  še dolgo ne bo mogoče.Vsekakor ni tako pomembno, da smo vegetarijanski, kot to, da se vsak, ki to 
  želi ali hoče postati, tudi zaveda, zakaj se je tako odločil. Namen je ravno 
  zato lahko: religijski, moralno - etični, zdravstveni.
 
 Najpomembnejši argumenti v prid vegetarijanstvu bi lahko bili: ˘ Odreči se sodelovanju pri ubijanju in odgovornosti žrtvovanja živali za prehrambene 
  namene, saj se lahko dovolj kakovostno nahranimo tudi z žiti, stročnicami, sadjem, 
  zelenjavo, seitanom, tofujem, mlečnimi izdelki, lešniki, mandlji in ostalimi 
  semeni. ˘ Gojiti sočutje do živali, ki naj bi ji pomagali pri razvoju njenega bistva 
  skupinskega jaza na planetu Marsu in nje kot celote tu na Zemlji. Če jo ubijamo, 
  ne omogoča razvoja človeku niti naravi, temveč postane le žrtev ubijanja, celo 
  užitka po ubijanju. Le koliko nas bi bilo sposobnih ubijati živali? Smo to odgovornost 
  naprtili le delavcem v klavnicah? ˘ Z živaljo, ki nam je nekakšna sestra, imamo skupno dušo ali si z njo delimo 
  duševni svet, tako kot si z rastlino delimo vitalni svet in z minerali fizično 
  telo. ˘ Celo komparativna (primerjalna) anatomija bi nas lahko prepričala, da je 
  človek kar se prehranjevanja tiče predvsem sadjejed in zrnjejed. Žita v obliki 
  zrnja pa moramo vsekakor kuhati in vsaj delno rafinirati (prečistiti ali odvzeti 
  zrnju zunanje ovojnice). Navkljub temu, da priznana znanost in njena dietetika 
  zagovarjata načelo, naj bi celo v vsakem obroku jedli vsega po malem, bi človeka 
  zelo težko označili za omnivorja ali vsejeda, saj za razliko od mesojede živali 
  nimamo krempljev, dolgih podočnikov, tako kislega želodca in kratkega debelega 
  črevesja, da bi zmogla popolno prebavo mesa. Nič čudnega, če moramo živalsko 
  meso kuhati. Le na tak način ga zmoremo zadovoljivo prebaviti.
 ˘ Mesu se lahko odrekamo tudi in predvsem iz zdravstvenih razlogov: sveže in 
  suho meso - mesni izdelki vsebujejo vse preveč konzervansov (nitrati, nitriti) 
  in drugih kemičnih dodatkov, ostankov presnove, ki jih žival za časa življenja 
  ni uspela izločiti iz telesa. V mislih imam kadaverin, kreatin, sečno kislino, 
  amonijak, hormona histamin in adrenalin. Nekaj težav zaradi metabolitov (presnovni 
  ostnaki) pa nastaja tudi v našem telesu, pri sami prebavi predvsem beljakovinskih 
  jedi. Priznana znanost in dietetika nas že desetletja prepričujeta, da si brez 
  mesa ne bomo zmogli izgraditi bistvene aminokisline ali zidake telesnosti, bistvene 
  maščobne kisline, celo vitamina B12. vendar če vse to zmorejo prežvekovalci, 
  le zakaj nekaj podobnega ne bi zmogli edino zemeljsko duhovno bitje - človek? 
  Pomanjkanja zatorej ne obstajajo, poznamo le nesposobnosti prebave, presnove, 
  tvorbe življenjskih procesov, biofiziološke tranzmutacije,…. Vse ravnokar omenjeno, 
  morda primanjkuje tistim, ki menijo, da ne zmorejo funkcionirati, ne da bi uživali 
  meso. Nekatere napravljajo odvisne od mesa le moči navad, ki jim onemogočajo, 
  da bi kot obrok zaužili le škrobasto - zelenjavno jed, ali da bi žitu, krompirju 
  ali ajdi dodali le seitan (pšenično meso), tofu (sojin sir), ali skuto, sir, 
  lešnike, orehe,…. Vitalnost ali dokaj popoln spust duha in imunskega sistema 
  v trebuh, si lahko ojačamo tudi na način, da poiščemo notranji mir in temu primerno 
  filozofijo življenja, da nekajkrat dnevno izklopimo nenehno dejaven mental, 
  da si ojačamo jetra (center življenja) z rmanovo tinkturo in termoforjem, homeopatskimi 
  pripravki, čaji, avtogenim treningom, mentalno dinamiko, euritmijo, …. Zatorej, 
  če že ne uživamo mesa, morda tudi rib in jajc, moramo dobro vedeti, s čim naj 
  bi se hranili, saj je rastlinska še posebno pa presna in celovita biološko vzgojena 
  hrana na vitalno - energetskem nivoju prebavno zelo zahtevna. Mnogi imajo ravno 
  zato kar precej težav na začetku spremembe ali v procesu prehoda na bolj sonaraven 
  vegetarijanski jedilnik. Njihovo eterično telo "izraža" vitalno šibkost 
  v izdelavi in izločanju prebavnih sokov ali encimov, duševno telo nasprotuje 
  prehrambenim spremembam z abstinenčno krizo (odvisnost od nekdanjih mesnih hormonov 
  in živalskih moči, kot so nemir, evforija, agresivnost, napadalnost,…), duhovno 
  telo pa v večini primerov tudi ne zmore tako hitre reorganizacije na vitalno 
  zahtevnejše in barvitejše jedi, obroke. Se boste po vsem tem še vedno čudili, 
  zakaj lahko nastane toliko prebavnih težav ravno pri vitalno šibkih in mentalno 
  močnih intelektualcih, pri osebah tretjega in četrtega življenjskega obdobja, 
  bolnikih prebavnega trakta, ledvic, ščitnice,….
 Tiste, ki vegetarijanci nočejo, ne želijo ali ne zmorejo postati, pa nikar 
  ne obsojajmo! Nekoč bomo to vsi postali, to si vsekakor upam trditi. Kolektivna 
  zavest se postopoma, a neprestano razpira, zaenkrat jim postanimo le dober zgled!
 Franc Božjak Udeležite se poletnih delavnic: Projekt 
  Človek - poletne delavnice 2006
 |