So na svetu stvari,
ki jih nagovorimo z molkom.
Ko sem nerazložljiva,
potrebujem samoto.
Med tem sojenice tkejo mrežo
in precejajo našo usodo skozi čas.
Ko bi le mogla razložiti,
kako se je vse začelo.
Bila sem razdeljena
na levi in desni breg.
Skozme je tekla reka
in me učila umetnosti zvoka,
petja ptice skozi votle peruti.
Prepustila sem se moči vetra
in toku reke, da bi se razumela.
Spominjam se oblik, barv
in vonjev rož z rečnega obrežja.

Spominjam se šivanke v seneni kopi
in njenega ušesa, skozi katerega
sem našla pot. Tu je točka,
na kateri sem začela rasti
kot vodna rastlina.
Na dnu struge leži mirno
zadovoljstvo kamna,
ki mu je pisano na dušo.
Nekaj metafizičnega je v njem.
Neko usodno stanje s pravico
do samote in žalovanja.
Pulzirajočo tišino moje roke nosi v sebi.
Šum reke, ki je edina zveza s časom.
V sebi nosi hipnotične glasove
in plesne gibe reke.
Iz sto tisoče zvokov je sestavljena
lepota barvnih odtenkov spomina.
Ni mogoče premakniti kamna,
ki se je nekdaj ustavil tu.
Reka mu govori v jeziku smaragdno
zelene fotosinteze z gora.
Ura je pokazala s kazalcem nebo.
Odsev obličja reke,
rojen iz dišečega maternega naročja,
je poiskal mene s prosojnim spominom.
Iskala sem dele svojega telesa
na dnu struge in našla sebe v kamnu,
ne da bi ga vprašala,
če ga moja odsotnost boli.
Skupaj ustvarjava glasbo,
ki daje reki značilen ritem šumenja.

www.tatjana-malec.si