Piše: M. Gros

SMISEL ŽIVLJENJA, SMISEL V NAS…

Vsi smo le bitja, s svojim poslanstvom, z nalogo, misijo, ki odrešuje, razsvetljuje in prebuja, za nami pa pušča drobne sledi, kot luči v temnih nočeh, kot sledi v pesku…

Otroci so naša Sonca, naše upanje in prihodnost, zato jih ljubimo, prav vse, ne le svoje – lastne, ki pravzaprav sploh niso naši, ampak le samo-svoji. Ljubimo jih in vzgajajmo v zdravem duhu, kjer bodo imeli možnost odločanja, svojega mišljenja, razumevanja višjega in globljega od materialnosti, v katero smo ukleščeni in, ki nas tako spretno zapeljuje, kot bi ne zmogli več vdihniti brez nje…Pustimo otrokom, da lete, dovolimo jim izbirati svoje poti, tiste, ki jih čutijo v sebi, so naje prave, zanimive in pogovarjajmo se z njimi. Kramljajmo z njimi, četudi o majhni mravljici, v kateri vidijo pravljico ali pa milnem mehurčku, ki nam leze po roki med pomivanjem posode…Naj čutijo naš interes in sposobnost '' slišati in poslušati ''.

Vsi se soočamo s problemi, težavami in skrbmi, kjer pa je samo na nas samih, kako bomo vse te temne oblake, ki zakrijejo jasno nebo, sprejeli ter se z njimi soočili. Kot gospodarji svojih misli, teles ali, kot duše, imamo vse pravice, ki jih potrebujemo, kot ljudje, smo določili kako moramo živeti, oblikovali lastni prav in s tem pokončali vsa druga pravila okoli sebe, višja in ljubeznivejša. Morda bomo nekoč res vsi doumeli in razumeli, da je naše življenje le kratko potovanje skozi '' ta čas in ta prostor '', kjer je zmagovalec tisti, ki ljubi, ne ubija, tisti, ki daje in ne le jemlje, tisti, ki govori resnico, modrost, ne laži in puhlih, brezizraznih misli, da je sodelovanje naša pot in ne tekmovalnost naš način, kako stopamo po njej, …
Vsak zase pišemo svojo zgodbo, oddajamo svojo energijo, soustvarjamo bivanje – Bit in celoto. Združeni v brezmejnosti, zliti v ljubezni stvarjenja…In otroci so naše zvezde na skrivnostnem nebu. Sonca, nešteta, vedno znova rojena in vedno znova utrinek…

Sprostimo se in si zaželimo sprememb, ki nam odpirajo vrata, okna, odgrinjajo zavese, nas prebujajo, začutimo in doživimo – živimo. Toliko modrosti nas obkroža, nešteto pozitivnih idej nam je na voljo, objeti smo v ljubezni, ki si jo moramo dovoliti, jo spoznati, spoštovati in ta je večna…brezmejna in brezpogojna.

Storimo korak naprej, korak vase in premaknimo to moreče stanje, ki ga mnogi skušamo, kot breme, naprej. Naj kolesje nikoli ne obmiruje, vselej naj se vrti dalje, se giba, opravlja majhne korake…kot vse okoli nas in v nas….

Vsak dan zase se zahvalimo za vse in občutimo spoštovanje do življenja, poiščimo smisel, nesmisel, izgovorimo pozitivno besedo, podajmo roko, voščimo ''Dobro jutro'', poiščimo drobno vejico in na njej ptiča, ki veselo, razposajeno odpira svoj kljun in poje, ne, da bi se oziral na svoj resnični posluh med množico…opazujmo psa, ki srečen maha z repom vsakič, ko mu naklonimo trenutek, doživimo pozitivno izkušnjo s pozitivnim odnosom, dejanji, reakcijami in mislimi. Živimo s pozitivo, kot bi bila naša najboljša in najzvestejša prijateljica.

Ljubimo življenje in Sonce, luč, ki nas razsvetljuje, bogati in nam podarja ta trenutek, košček v mozaiku…sedaj!

Vir: www.gibanje.org