NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Slovenska pridnost   
    četrtek, 29. marec 2018 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

    Na splošno je znano, da Slovenci veliko in radi delajo, da so skromni, oziroma povedano z eno besedo – pridni. Oče psihoanalize Sigmund Freud je nekoč dejal: "Otrok je oče človeka." S tem je imel v mislih, da je to, kakšni bomo kot odrasli, odvisno od tega, kakšni smo bili kot otroci oziroma od tega, kako so nas vzgajali. V resnici je vzgoja tista, ki naredi ljudi pridne.

    Pri tem gre predvsem za pomanjkanje pohvale. Znano je, da je vzorec tradicionalne vzgoje v Sloveniji takšen, da ljudje vse preredko pohvalijo svoje otroke. Tudi dobre lastnosti drugih ljudi so pogosto prezrte in niso deležne dovolj pohval.

    Ljudje pa premalo hvalijo tudi sami sebe. Takšna vzgoja ustvarja osebnosti, ki se ne čutijo dovolj ljubljene in ki vse življenje čutijo potrebo, da bi staršem, sebi in drugim dokazali, da so vredna človeška bitja. Posledica so pridni ljudje, visoko storilni posamezniki s slabim mnenjem o sebi.

    Takšna vzgoja ustvarja pretirano socializirane ljudi, ki morajo imeti o sebi slabo mnenje, da lahko iz sebe iztisnejo največjo možno storilnost. Zaradi tega mehanizma nenehno delajo in tako dokazujejo svojo človeško vrednost, obenem pa postanejo perfekcionisti. Njihov um ne vidi pozitivnih vidikov stvarnosti. Pravzaprav razmišlja binarno, skozi dve kategoriji – minus in ničlo.

    Perfekcionist v vsaki stvari nezavedno išče napako (minus). Če jo najde, sledi blaga ali ostra kritika, pač v skladu s težo napake. Če napake ne najde, meni, da so stvari v redu in da je stanje normalno (ničla). Takšna oseba ne razume, da je lahko v primeru odsotnosti napake stanje zelo dobro, celo odlično, takšno, ki si zasluži pohvalo. Perfekcionist ničlo enači s plusom, standardno stanje enači z nadstandardnim, zato ne opazi, da je treba nekaj pohvaliti.

    Tudi pohvale, ki jih namenimo otrokom, niso nič posebnega – "priden fant", "pridna punčka". Mnogi se ne zavedajo prvotne povezave med ukazom: "pridi sem" in atributom "priden", torej je tudi pohvala zelo pogojena. Njen psihološki pomen je: "Rad te imam, ker me poslušaš in prideš, kadar te pokličem". Ali krajše: "Rad te imam, ker si poslušen."

    V času vse večjega napredka genetike se lahko vprašamo, ali obstaja kak gen za delo oziroma pridnost. Ali imajo Slovenci kot narod kak poseben gen, odgovoren za delo? Prepričan sem, da ne, in da je za to odgovorna izključno tradicionalna vzgoja.

    Podobno kot drugi otroci tudi mali Slovenci ne marajo delati. Včasih je treba tudi odrasle, ki radi delajo, spomniti, da se jim je delo sprva zdelo neprijetno. Kadar majhni otroci počnejo to, kar želijo, jim je prijetno, kadar pa morajo na mamin ukaz početi kaj koristnega, jim je neprijetno.

    Igranje z igračami je igra, pospravljanje igrač po igri je delo. Prvo je prijetno, drugo neprijetno. Tudi zato mali Slovenci, tako kot vsi drugi otroci, kažejo odpor do dela, delo zavračajo in, tako kot vsi otroci, napačno mislijo, da to, da jih starši silijo delati, zagotovo dokazuje, da jih ne marajo.

    Kako torej doseči, da bo otrok pospravil igrače? Pravilen odgovor se glasi: s prisilo in nasiljem. Čeprav mnogi starši to neradi slišijo ali tovrstne izjave celo obsojajo, je preprosto tako. Ne gre drugače. Odkrito je treba povedati, da je vzgoja otrok v določeni meri tudi nasilje, ki ga starši v imenu družbe izvajajo nad otrokovo biologijo.

    Stvari gredo takole: otrok razmišlja, da je vse, kar je prijetno, tudi koristno in dobro, vse, kar je neprijetno, pa škodljivo in slabo. Če naj otrok začne delati nekaj neprijetnega – v našem primeru pospravljati igrače – ga mora nekdo v to prisiliti.

    Prav ob srečanju z avtoriteto, ki grozi z neprijetnim (kazen), otrok začne razumevati, da je pospraviti igrače veliko manjše zlo od kazni. Zato se nerad in pod prisilo loti pospravljanja. Seveda se mu poskuša na vse možne načine izogniti, vendar mu starši ne dovolijo, da bi se "izvlekel", zato naposled dojame, da mu ne ostane nič drugega, kot da pospravi igrače.

    Ta trenutek je zelo pomemben v življenju vsakega otroka, saj odstopi od položaja vsemogočnosti in se podredi zahtevi staršev. Tako se začnejo oblikovati delovne navade. Te so nadvse pomembne, kajti tedaj, ko se oblikujejo, delo preneha biti neprijetno. Oseba z delovnimi navadami začne delovati povsem nasprotno: dela ne občuti kot neprijetnega (čeprav se med delom utrudi), če pa nečesa ne naredi, se počuti neprijetno. Enako velja za otroka z delovnimi navadami.

    Ali bo otrok razvil delovne navade, je odvisno od staršev. Starši so dolžni opravljati tudi "umazano delo" in otroka siliti, da opravlja zoprne, vendar koristne naloge; da odstopi od nekaterih svojih želja. Če je treba, ga tudi kaznujejo – in ga s tem naučijo, da ne ponavlja slabih vedenj.

    Mnogi "pridni" starši so se odločili, da bodo svojega otroka vzgajali povsem drugače, kot so njihovi starši vzgajali njih. Iz ene skrajnosti gredo v drugo, pri čemer pogosto zagrešijo nasprotno napako, njena posledica pa je razvajen otrok.

    Ne obstajata samo dve možnosti, torej "priden", pretirano socializiran in "razvajen", nesocializiran otrok, pač pa tudi socializiran otrok, ki je samozavesten, ki ceni sebe in spoštuje druge, obenem pa ima tudi razvite delovne navade. Recept za vzgojo je zelo preprost: tradicionalni vzgoji otrok je treba samo dodati več pohval.

    Vsak otrok mora slišati, da je lep, pameten, sposoben, zdrav in tako naprej. Preveč ljubezni ne more pokvariti otroka, kvari pa ga odsotnost postavljanja meja, prisile in kazni.

    Zoran Milivojević, psihoterapevt

    V Sloveniji starši vse preredko pohvalijo svoje otroke. Takšna vzgoja ustvarja osebnosti, ki se ne čutijo dovolj ljubljene in ki vse življenje čutijo potrebo, da bi staršem, sebi in drugim dokazali, da so vredna človeška bitja.

    Ali bo otrok razvil delovne navade, je odvisno od staršev. Starši so dolžni opravljati "umazano delo" in otroka siliti, da opravlja zoprne, vendar koristne naloge; da odstopi od nekaterih svojih želja.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Slovenska pridnost | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,47 seconds