Glede frigidnosti ženske lahko trdim, da sicer je neka skupina spolno hladnih, toda ti primeri vseeno niso tako pogosti kakor se misli, saj je za to hladnost često kriv moški, ki ne zna izzvati nasprotnega učinka, kajti na žensko učinkuje le, kar je v moškem seksualnega, nikdar pa, kar je aseksualno ali transseksualno; od nas moških ne zahteva lepote, marveč polnega spolnega poželenja.

Ljubezen!?
Izkušnja vsakega med nami nam pove, da ni ljubezni, ki bi bila prosta sleherne čutnosti. Naj je nekdo še tako duhoven(veren), je zmerom hkrati tudi čutno bitje. Ljubezen in poželenja pa sta si vendarle različna, se tako popolnoma izključujeta in tako nasprotujeta druga drugi, da v trenutku, ko RESNIČNO ljubiš, niti pomisliti ne moreš, da bi se telesno združil z ljubljenim bitjem. Kdor tega trenutka ni doživel, ne more govoriti o ljubezni, to vem iz lastne izkušnje.

Čeprav ni upanja brez bojazni, si upanje in strah vendarle nasprotujeta. Tako je tudi z našim spolnim nagonom in ljubeznijo. Čim bolj erotičen je človek, tem manj ga nadleguje spolnost, in obratno. Res je, da ni oboževanja brez slehernega poželenja, pa nesmemo oboje istovetiti, saj sta to kvečjemu nasprotni stanji, ki jih kot- zrel-prebujeni človek lahko postopoma doživiš. Vendar pa kdor trdi, da ljubi žensko(gledano iz moške perspektive, ker sem moški), ki si je želi, se je v sebi zmotil, ali pa ni nikdar vedel, kaj je ljubezen: tako različna sta si ljubezen in spolni nagon.

Kdor je trmast ali pa iz načelnega cinizma še zmerom oboje istoveti, naj premisli, da rase spolna privlačnost s telesno bližino, dočim je ljubezen najmočnejša takrat, ko ljubljeno/ljubljenega ni, zakaj ljubezni sta potrebna ločitev in razdalja, da si ohrani življenje. Da, kadar vsa potovanja v druge dežele(ločeno življenje) ne morejo ubiti prave ljubezni in tudi čas ne rodi pozabe, se nam lahko pripeti, da se lahko ob "slučajnem", nenameravanem telesnem dotiku z ljubljeno žensko zbudi spolni nagon in ljubezen zamre: spolnost jo je ubila(so pa tudi izjeme, kot Jasna in njen mož, a to je redek primer).

In visoko razvitemu človeku sta ženska, ki si jo poželi, ter partnerica, ki jo ljubi, gotovo zmerom docela različni bitji. "Platonska" ljubezen torej je. Kar pa se sicer še imenuje ljubezen, spada v velik razmislek. Transendentalna ideja bi bila tudi čista, visoka ljubezen brez poželenja, ljubezen Bruna in Platona, ki bi nikdar ne mogla izgubiti svojega idejnega pomena, ker se v izkušnji ne bi uresničila. Dejstvo, da pojdeta dva ljubeča se človeka, ki sta se zares za vse večne čase našla - Tristan in Izolda -, prav tako trdno dokazuje, da je v človeku nekaj višjega - nekaj metafističnega, podobnega mučeništvu Giordana Bruna.

V vsej ljubezni ljubi moški le samega sebe( "In, da v tebi ljubim sebe samega".); ne tistega, kar zares predstavlja v svoji subjektivnosti, v vsej slabosti in v vsem primitivizmu, v vsej nerodnosti in malenkostnosti človeškega bitja: marveč moški ljubi to, kar bi zares rad bil, kar zares hoče, svojo najbolj svojsko, najgloblje, razumsko bistvo, prosto vse klavrne nuje in omejene zemeljskosti. Resničnost časa in prostora ga vklepa v nečisto nemoč in nikakor ni čist in bleščeč,m kakor njegova prapodoba.

Kakor koli se pogrezneš v sebe, si kalen in poln senc in tisto, kar iščeč, ni nikjer svetlo in čisto. Pa vendar ni ničesar, kar bi tako nujno potreboval, kar bi si tako vroče želel ko eno: biti sam svoj in nič drugega. Tistega pa, za čemer teži ali cilja, pa ne vidi na dnu svoje nature svetlo bleščati, misliti si ga mora izven sebe, da tem lažje teži za njim. Svoj ideal o absolutnem dragocenem bitju, ki ga ne more ohraniti v sebi, projicira ali prenaša na drugo človeško bitje, to pa pomeni, da tega človeka ljubi.

Samo, ker je ljubezen najvišje nedoseženi cilj vsega hrepenenja, ko da bi bil že nekje v izkušnji uresničen in bi ne bil samo ideja; samo, kar ga nezabrisanega in jasnega lokalizira v bližnjem ter hkrati pove ljubečemu bitju, da je ideal še daleč: samo zato se lahko iz ljubezni znova poraja težnja po notranjem očiščenju duše, težnja za nekim ciljem, ki je najvišje, duhovne narave. Zato se v ljubezni najvišje in namočnejše izraža volja do vrednosti, zato se v njej kot v ničemer drugem na svetu razodene človekovo najgloblje bistvo, ki je vkljenjeno med duhom in telesom, med čutnostjo in nravnostjo, med božanskim in živaljo. Človek je šele takrat docela sam svoj, kadar ljubi.

Iz tega povedanega se nam tudi razjasni, da se pričnejo ljudje šele v ljubezni zavedati in verovati v lastni jaz in v tuji ti. Tako nam postane jasno, zakaj se mnogi ljudje šele v ljubezni zavedo svojega bivanja in se šele zdaj prepričajo, da imajo DUŠO! Tako se marsikateri trd empirist spreobrne v zanosnega mistika, o čemer priča oče pozitivizma Avguste Comte, ki se mu je mišljenje spremenilo, ko je spoznal Clotildo de Vaux.

Ljubezen je torej projekcijski pojav, kakor sovraštvo. Kadar človek ljubi, prenaša vse, kar bi rad bil, pa vendar nikdar ne more biti, na drugega individua, ter ga naredi za nosilca vseh vrednot. Simbol za to najvišjo popolnost je lepota. Zato je ljubimec marsikdaj ves začuden in zmeden, če se prepriča, da v marsikateri lepi ženski ne najde morale, ne pomisli pa , da je zanj dotična ženska le zato lepa, ker jo ljubi: sicer bi ga nič več ne bolela neskladnost med zunanjostjo in notranjostjo.

Navadna "kurba" se nam nikdar ne zdi lepa, saj je že iz vsega začetka nemogoče, da bi nanjo prenesli neko vrednost.
Ker izvira vsa lepota le iz zmerom novega prizadevanja, da bi nekemu v bitju uresničili nejvišjo vrednost, se tako poraja vsaka lepota iz čustva odkritja, v katerem pa umolkne vsako poželenje in vsaka sebičnost. Tako človek preoblikuje nravne in miselne pojave v čutnost, zato so vse oblike, ki se mu zde lepe, samo odsev njegovega prizadevanja, da bi oživel svoje najvišje težnje. Lepota je simbol popolnosti.

Zato je lepota neranljiva, zato je statična in ni dinamična, ter zanikamo in uničimo njen pojem, če spremenimo svoj odnos do nje. Tako se poraja lepota narave, ki je omejeno in pokvarjeno bitje( neglede na spol) nikdar ne opazi, ker pač etika ustvarja naravo. Tako se nam razodene, zakaj zbuja narava vedno in povsod v največjih in najmanjših pojavih vtis popolnosti.

Kakor je naravni zakon samo čutni simbol za moralni zakon, tako razodeva lepota narave plemenitost duše; tako se v logiki uresniči etika. Kakor si moški v svoji ljubezni ustvarja iz realne ženske novo-idealno- žensko, tako ustvarja umetnost, erotika vesoljstva, iz kaosa polnost oblik: in kakor ima vsaka naravna lepota svojo obliko in ni umetne lepote, ki bi se podrejala svojim zakonitostim. Ljubezen do lepote naj se ne izgublja na nasprotnem spolu, da si z njo povišamo spolni nagon. V kolikor pa temelji vsa ljubezen do oseb na takšni zamenjavi, potem je prav vsaka ljubezen nesrečna.

Kdor je ljubeči išče v v ljubljenem bitju svojo lastno dušo. V toliko je ljubezen svobodna ter se ne podreja zakonom zgolj spolne privlačnosti. Kajti če gledam iz sebe-moškega, psihično življenje ženske vpliva na nas. Ker se ženska zlahka podreja idealizaciji, s tem v nas pospešuje našo ljubezen; ta možnost pa se uniči, če se ženska preveč upira našemu prenosu. Čeprav si spolnost in erotika nasprotujeta, sta si vendar zelo podobna. V spolnosti nam je partnerica sredstvo za dosego užitka in telesnega otroka, v erotiki pa za drugo vrednost, duhovnega otroka, tvornosti.

Platonova Diotima izgovori neskončno globoko besedo: da ljubezen ne velja samo lepoti, ampak, da se v ljubezni prerajamo, da ljubezen velja duhovni nesmrtnosti kakor služi nizki spolni nagon obrambi vrste. Tako telesni in duhovni oče išče v otroku samega sebe, kajti v otroku se konkretno oživi ideja njega samega. Zato umetnik tako pogosto išče žensko, da lahko ustvarja. Umetnik/umetnica podaja v svojih delih le svoj jaz v raznih stopnjah in ponavadi ga podaja v tej ali oni ženski, v koikor je hetero, čeprav nemara le v ženski svoje domišljije.

Lep pozdrav in prijetno branje,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]