Odstopil se je na razpolago računalniku
in iskal znanje človeka odrešujoče prihodnosti.
Debele žile silijo v ekran, klikajo in iščejo.
Našel je prepirajoče se moči, številne migljajoče
podobe, ki funkcionirajo, kot sanje želijo.
Spominske slike se nosijo same s teboj.
Naslednje dni se vlačijo še sem ter tja,
dokler vtisi in slike ne zbledijo in otopijo.
Dnevno omamo si zdravimo znova.

Škatla pred teboj se obnaša kot čudež
v svetu in svet v tebi. Oko prodira v dimenziji
svetlobne hitrosti, kot kompresor vrta
v živo skalo in išče kamen modrosti.

Prostor ob računalniku postaja svetišče,
ki postavi človeka na samo križišče sveta,
v kozmološko eksistenco, omogoča videnje
palete nians in občutenje refleksov in trzljajev,
propustnost resničnosti, ki ji hočemo verjeti
in jo kopičimo v oči in z njo zalivamo dušo.

Ekran postaja istoveten z nebom.
Je čudež, ki se kaže človeku kot pojem biti
z vladarskim obličjem – računalniški credo
Actum purus, ki se zasveti kot luč.

Gugalnice, tobogani, plezanje spusti,
skrivenčeni in utrujeni pogledi, klikanje
in vnovično klikanje, iskanje, pogrezanje,
uhajanje bežečega peska iz rok,
obiranje piškavih orehov,
hlastanje po zraku, paranje trebuhov,
ki goltajo, vnovično bliskanje, odsvitanje,
odskakovanje od tal do obzorja,
pritiskanje palca desnice na tipkovnico,
ta drgne spodnjo ustnico duše.

Obsipavanje možganov s tisočerimi imeni,
ki jih sive celice sproti pozabljajo.
Razkrinkavanje prepletenosti sveta,
iskanje prave znamke zobne paste,
ženskosti in moškosti po forumih »srca iščejo«
in stvari, ki jih ni mogoče definirati.
Niti ni znano, če stvari obstajajo pod pojmi
in fikcijami posebnežev, ki se kratkočasijo
in zavajajo z veseljem, da postajamo
laični kupci, potrošniško sestavljeni
in računalniško razstavljeni predmeti duha.

Zapiramo se v žičnično kabino.
Vozikanje gor in dol, prestopanje sem ter tja.
Iskanje vedrine pomladi v beli šmarnici
razdišane slike, iskanje njenega
latinskega imena - Convallaria majalis.

Odvzemanje pravic domačim,
da me vidijo, občutijo in slišijo.
Jahanje mogočnega konja, ki je postal
moj gospodar in jaz pomilujem svoja
otekla kosmata kopita pod računalniško mizo
z občutki krivde v verižniški zanki zasvojenosti.
Pajčje mreže milijontih oken v svet neboleče
goltajo užitek. Jutro znova vstaja,
da bi ponovno vzniknil svet v ekranu.
Mrzel in neizprosen nasmeh,
kraja življenja. Le kdo tega še ni spoznal?

www.tatjana-malec.si