Eno malo slikanico imam za refleksijo.
Oči se precejajo vanjo v sijočih nočeh
skozi zasnežene zamete duše,
ko iščem gib, ki še diha in se pretaka po krvi.

Razmišljanje odpira uvid v drobljivi čas,
ki se spopada s kresnicami samote
in nagubano kožo spomina,
raztezajočo po tistem koščku zemlje,
ki se ne more odtrgati od njega.

Na stezi ob dedovem starem sadovnjaku
so se odprla vrata tik za bezgovim grmom,
ki se je raztopil v en sam mili občutek,
grčavo razvejan v plamenih ognja
in žerjavici, v kateri sem pekla mlado koruzo
in sanjala, kako bom odrasla kupila
materi štedilnik na drva in ga namestila
v podeželsko hišo, ki je pogorela v zubljih.

Štedilnik je kupila mati, a jaz se takim
nežnostim ne morem še danes upirati.
Češem ostanke rumenih las med zrnjem,
ki mi je še toplo ostalo v dlani.

V to kurjenje ognja se pogosto vračam,
saj mi zublji ogrejejo spomin na otroštvo.
Na trenutke, ki sem se jim predajala
in z njimi prgiščila dneve v živopisje reke.
Veter odriva čas od omamnega bezga,
da se dež ne bi razpljuskal po ognju spomina.

www.tatjana-malec.si