Kam naj grem,
kaj naj delam,
kam naj se izgubim,
da se od sebe oddaljim?

Vedno sem tu in tam,
odpiram in zapiram vrata.
Ogledalo me zrcali,
v njem iščem zenice,
ki so zunaj ostale.

Pritekam in odtekam,
se vrtinčim in pljuskam,
maham z repom
kot mokri pes,
ko vstopi v hišo,
srečen, da je v njej.

Sem za zlatimi
okvirji očal,
v očeh mi kroži
zaporedje trenutkov odzunaj,
ki razgalja me znotraj.

Čas se useda vame,
trava me diha,
razvršča me veter
med stvari, ki jih ni.

Ko bo delo končano,
se dvignem in grem.
Vrnem se, zaprem se
v prostor ovenelih
in izdišanih besed.

Izginem v spominu,
prelomljen bo glas.
Tukaj ostanem.
Pridem po prtljago,
grem po vklesane črke v kamen.

Potreplja me čas po ramenih.
Ugasnem računalnik,
vzamem pisalo,
pišem in pišem,
drgnem, kot bi z lugom
ribala kuhinjo.

Duša mi joka in poje
kot zubelj plamena.
Vračam se v kraj,
kjer gašperček greje.
Rada bi videla v ognju
svoj pravi obraz.

www.tatjana-malec.si