Nič čudnega ni, da je razbijal
besede kot orehe, jih luščil
in ločeval jedrca iz njih.
V delček trenutka je vložil
svoje najpopolnejše stanje.
V eruptivnem izobilju truda
je hrepeneče hlastal sončne valove.
Ko je prišel do bistvenega,
je razgradil svojo občutljivost
na osnovne delce in odkril
nakopičeno virje v sebi.

Postal je in iz negibnega stanja
stopil čez rob in zastrmel vzvratno
v svoje oči in z dvomi zapolnil
votli luknji v lobanji.
Dihal je v presledkih.
Iskal je teze, antiteze in sinteze,
slikovite in pestre zaznave.

Pretirano linearen zapik v točko
je zadel misel enoceličarko.
Bila je notranji prostor višje oblike.
Med nezlikanim perilom se je
sprehodil po stanovanju
in obrnil hrbet mirnim stvarem.

Zastrmel je in na oknu je zagledal
omote rdeče svile, ki se valijo
predenj in se zibljejo na glasilkah sonca.
Neznani čas ga je nagovoril z glasbo,
s kompozicijo sedmih tančic.
V vzvratnem ogledalu so umirale želje.

Zaplaval je v svojo dišečo delto,
med cvetoče vrtove grandioznih azalej
kozmične redkobesednosti izročanja
in z veščino sprejel brezbrežje izrekanja
večnosti z drugačne pozicije.
Spremenil se je v metulja in odnesel
na krilih cvetni prah na Mars.

www.tatjana-malec.si