Iz tega duhovnega razpoloženja
se lahko rodi le hudič,
ki se vrašča v živo telo.
Čredna žival, demonski duh,
ugnezden v sladkosti mesa.

Opotekamo se z njim v telesu.
Vsi smo naravnani na njegovo
razdaljo, na edino znamenje,
ki ima opravka s krvjo.
Izparevanje vode v razgreti
tekočini krvi rine z glavo naprej.
Fatalizem zasidran v zobeh,
ki hočejo gristi glagolski čas.
Mimoidoči ožuljeni um.

Želela sem si odrasti,
ubesediti neizrečeno misel
na okrvavljeni skali
s sloko identiteto, idejo moči,
ki hrepeni po veščini zatopitve
demetričnemu nasproti,
s predigro zbliževanja, s hvalnico
in čaščenjem harmoničnega zlitja
z misterijem matere.

Skozi zaničevanje,
omalovaževanje in opotekanje
med okopi skrivnostnega iskanja,
iz uživaštva v askezo,
doživeti izroditve in preroditve,
osamljenost skozi tančico
nerazložljivih zvokov,
ki iščejo spoznanje kdo si.

Ideja o rojstvu nove vrste človeka
v biološkem smislu in vzreja elite
Nietzschejevega kova,
morfološko naključnega dogodka,
njegovo rojstvo z mnogo
zgodovinskih moral in obrazov,
je hrana za sanjače in glave
z rasno zdiferencirano inteligenco.

Glas kliče k prebujanju duha!
Umrla je ideja mesijanskih obljub
na mehaniziranih zatonih,
na pogoriščih ognja
z drvmi in kokosom,
obvisela je na hripavih zvočnikih
taborišč in zamrla v glasu
iz parnih kotlov lokomotiv,
ki so gnale človeštvo v izbire.

Človek lahko konča
na pogorišču, s konzervo
svojega mikrokozmosa.
Civilizacija je opikana
od trnjev njegove roke.
Izreči je dovoljeno
edino totaliteto besede,
da se znova vrne duša v telo
in ponudi kipenju luči nov dan.
Kukmak z obročkom,
ki ni ustvarjen po gobje.

www.tatjana-malec.si.