Večeri dišijo po kamnu,
ki čaka, da pridem in zaprem oči,
ko bo metež ognjev noči
napolnjeval obnorelo nebo.

Noči zmorejo sprejeti oddihe,
spanec in goreče strasti,
ki pripadajo zvezdam.
Tiste redke dragocenosti,
obrobljene z gorečo belino,
ko se znoči in zagorijo večni ognji.

Prosojnosti zarisane v samoto,
ki prebudijo hrepeneče komete
in jaz sem med njimi srečnica,
da preštevam plamene utrinkov
medtem, ko drugi že spijo.

Sleherni sij svečave noči
ima svoj prostor odložitve,
da poišče mesečina svoj kamen
in sledi pokrite s škrlatom ljubezni.

Ponikam v kamen in med veje senc,
ki zarisujejo svojo dušo v prihajajoči
odznotraj, ki vzdiguje pogled.
Medtem obložim kamen s toplo kožo
zadržanega spomina, ki hoče
plesati sen noči z občutenjem poljubov
na zmehčani sivi blazini,
doživetje, ki ga potrebuje ob uri,
ko čutiš še mlado telo.

www.tatjana-malec.si