Mark, z nami pesniki se dogaja tako, da morje sem ter tja naplavi kakšno steklenico, v kateri je pesnik in jo potisne na obrežje. Nato pesnik v navdihu zadrhti, se vznemiri, pohrepeni nazaj po morju in se s kakšno pesmijo v steklenici spet vrne v ocean, mu podari nekaj plodov s svojega poetičnega vrta in gleda steklenico, kako jo morje odnaša od obale. Ko steklenice več ne vidi, razmišlja o tem, da je oceanu razširil širino, dolžino in globino.

Pesnik ostane na obali in nanadoma doživi deževno ploho. Ljudje se razbežijo. Sam pod napuščem strehe opazuje dež in razmišlja, da je tudi sam 90 odstotkov vode, ki je pesnila svetu pomirjujoče zadoščenje in da je tako dežju, kot njemu samemo najbolj varno zatočišče ocean, kamor se iztekajo vse stvari, ki hočejo občutiti s svojo dušo enost vsega z vsem.

Lep dan ti želi
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]