Dežne kaplje hladijo njen obraz
z vsakim korakom izgublja se èas
brezciljno jo vodi po poti naprej
v sebi poèasi ne zaznava veè mej.

Skrivnostne podobe, svet neznan
klièe davno pozabljen spomin ji na plan
èas, ki neusmiljeno teèe mimo nje
opominja, da konèno se sebe zave.

Vstopi v omamne zelene livade
gozdove prostrane, zasliši njih glas
rojeva svetloba se, nov èas...
...duša prepolna je nade...

Pogovor dreves, ki to ni
Resnica?... Morda... Se le zdi?
Obstaja zares takšen svet
èaroben, kot v pesmi poet?

So sanje?... Preživo je zanje
So želje?... Predaleè jo pelje
narava prepolna vprašanj
zapelje, vodi jo vstran...

Vodi v življenje igrivo zeleno
osupne jo moèno, iskreno
pod krošnjo poèiva sedeèe
ko gozd ji potihem šepeèe.

Svojo zgodbo pove ji drevo
ji žalost povesi pogled in oko
po licu se solza ljubezni spusti
duša boleèa jeèí in ihti.

Dotakne ljubeèe se solze drevo
posrka jo vase, zahvali za njo
s svojim milim glasom odgovori
da neopisne žeje veè ne trpi.

Dekle pogleda Å¡e enkrat drevo
spusti solzo ljubeèe v slovo
Å¡e eno kapljo, kolikor le zmore
da še kakšno drevo si od žeje opomore.

Aljaž Èuden & Mirjana Gabrovec