Puščava se je zdela neskončna.
A to je bil le njen privid.
Vsak drobec rumenega prahu
je sporočal zgodbo o oazi.
Pel jo je veter
in dihala jo je vsa karavana.
Z neskončno vztrajnostjo se je pomikala dalje.
Zelene datljeve palme
so rasle v dušah vseh njenih jezdecev.
Utrip oaze je bil v njihovih srcih.
Let kanje je po nebu risal njeno bližino
in zrak je dišal po vodnem izviru.

Prikazala se je v odblesku sončnega zatona
in jutro jo je oživilo.
Jezdeci so razjahali,
puščavski prah je postal le spomin.
Utrujenost in napor sta bila pozabljena,
prijezdili so domov.