Puščava se je zdela neskončna.
A to je bil le njen privid.
Vsak drobec rumenega prahu
je sporočal zgodbo o oazi.
Pel jo je veter
in dihala jo je vsa karavana.
Z neskončno vztrajnostjo se je pomikala dalje.
Zelene datljeve palme
so rasle v dušah vseh njenih jezdecev.
Utrip oaze je bil v njihovih srcih.
Let kanje je po nebu risal njeno bližino
in zrak je dišal po vodnem izviru.
Prikazala se je v odblesku sončnega zatona
in jutro jo je oživilo.
Jezdeci so razjahali,
puščavski prah je postal le spomin.
Utrujenost in napor sta bila pozabljena,
prijezdili so domov.
Puščava se je zdela neskončna.
