Neko bleščavo zimsko naključje
nosi s seboj videnja med drevesi
s snežnimi metulji in belimi cvetovi,
ki padajo z brezčutnega neba
in se pripenjajo na veje.

Skozi ločje plavajo jadrnice.
Sklonjena sem ob jamboru
in skladam zamrznjene kaplje v košaro.
Sem nabiralka ledenih kristalov
na valoviti pokrajini mlečnega morja.

Med potepuškimi snežinkami
krmarim svoj čoln iz vodne pene,
skozi prste se mi prepredajo
ledene korenine in mrtvičijo roke.

Glasba trešči v prezeblo žvenketanje
in zvenenje, ki s pomnjenjem not zamira
v iskanju privolitev za igro prstanov.
Bledikasto nebo vpleta kragulje
v nemirne kroge biserovine.

Šopi belega trsja med tropom
severnih jelenov ledenijo kakor
bele lilije v bolnem jezeru.
Nikoli več ne bom slišala tega
jokajočega glasu vetra.

Luč z belim obrazom vstopa
v melanholični škrlat,
ki se umika vase
za spolzkimi arabeskami oken
s steklenimi očmi.

Slutim usode živali, ki jim beli zobje
v ustih šklepetajo kot majavi vozovi.
Grizejo kamen in grebejo po mahu.
Po ledeni ploskvi iščejo,
če je na njej kaj berljivih sledi.

V polsnu se zaziblje zlomljena misel,
zapodijo se govoreče črke po ledu
in spoji se mistični in metafizični
mrak v samoto krogov na prstih,
ki varujejo smeri vetrov.
Zahrepenim v naletih upanja.

www.tatjana-malec.si