Zdelo se ji je, da njeno življenje je vse,
da kar čuti, vidi, diha prav tako je kot je.
Preko napak in pravih poti korak opazila je,
da ni vse tako, kot iz dneva v dan gre.
Po milosti ve, da korake obrniti sme,
čeprav kdo za njo z začudenjem zre.
Z nerazumevanjem daja ji veliko breme,
kot bi ona vplivala na njegov svet in vreme.
Opazka taka notranje budi ji moč,
moč razuma skrije se,
prepusti pot zavetju v višji svetli kot.
Navidez oni menijo, da vtesnjuje sebe v samotno noč,
nejasno ona zavrača,
da odide proč.
Zakaj, kako, jasno jim ne bo, dokler milost
jih doseže in povzpne v nebo.
Želijo si le mogočnosti gore,
sitih trebuhov in plemenito ime.
Plemenito srce zanje skrito je,
ne obstoje, modrost duha predstavlja jim gorje.
Vrednote sedanje ubija beseda, sanjajo,
da brez ega vladala bi beda brez nobenega reda.
Kaos v njih, njej neti željo za mir, preko tega
počasi dosega pot v večni eksilir.
|