Naj ti bo. Ti naredim še eno uslugo.


>Marko, sploh ne vem o kakšni pesmi govoriš, ki omenja "srčne orgazme".
> Jaz nisem prebrala prav nobene takšne tvoje ali Miranove pesmi
>(samo vajin tekst, kjer srčne orgazme omenjata in jih raziskujeta),
> še manj pa da bi secirala kakšne verze, s katerimi se ti morebiti duhovno
> stapljaš in jih jaz žal ne poznam in me tudi ne utegnejo zanimati.


O kakšni pesmi govorim seveda ne moreš vedeti, ker bereš površno ali pa v silni želji, da bi videla tisto, kar želiš videti, namenoma izpuščaš moteče stavke in pomene. Zelo slabo bereš ne samo tisto, kar so drugi pisali pred mano, marveč celo moje pisanje, kjer sem popolnoma jasno navedel, da gre v primeru »srčnih orgazmov« za Stojčijevo pesem. Bodi vsaj toliko poštena, izklopi svoje filtre za tisto, kar ti ni povšeči in še enkrat preglej zgodovino zapisov nanizanih pod tem prispevkom. Bralci, ki se jim ljubi spremljati najino dopisovanje, bodo zlahka poiskali izvornega avtorja »srčnih orgazmov«. In ko bo našla tisto pesem, potem pazljivo preberi nadaljevanje ter razišči kdo komu odgovarja in zakaj. Videla boš, da poanta najinega dopisovanja s Stojčijem, nima nič opraviti s tem, kar pišeš ti.


>Mislim, da na svojih potovanjih in posedanjem po nešengenskih
>čakalnicah preveč prebiraš okultistično literaturo in da se ti včasih kaj pomeša.
>Tokrat se ti je zagotovo. S smešnim samozadovoljstvom si si kupil staromoden
> dežnik, pod katerim boš lahko "srčno seksal" z nasmehom na ustnicah,
>v globokem transu meditacije in s sezutimi opankami ter dihal kot slon.

Pesniška podoba tvojega diskurza je samo celofan za prazno besedičenje in nadomestek za resnično argumentacijo. Na podoben način lahko, zato da se izognem resnični razpravi, diskutiram tudi sam. Lahko bi ti odgovarjal v tvojem slogu, npr. : »Mislim, da v svojih sanjarijah in poležavanjih po mehkih dunajskih kavčih preveč prebiraš eksistencialistične blodnje, zaradi katerih se tvoja eksistenca pomeša z eksistenco tistih, ki so na istem kavčih blodili pred tabo. Tokrat se je tvoja eksistencialistična zadnjica vendarle nekoliko preveč pogreznila v mehko kravje usnje. S orgazmičnim smehljajem si si pred očmi zanihala staromodno uro, ki šteje bit in čas, medtem ko tvoja rit v ekstatičnem ritmu sledi gibom medenice, strupi iz tvoje sape pa polnijo zatohlo Freudovo ordinacijo.« Ampak, kaj ima vse kvazi-alegorično besedičenje opraviti z argumenti?!

Če se kljub vsemu potrudim odgovoriti na tvoje v alegorije razpuščene očitke, pa bi rekel tole: Okultistične literature ne prebiram, razen mogoče takrat, ko zaidem na Pozitivke. Tu naletim celo na izpade okultističnega eksistencializma. Tvoj narcizem, ki izhaja iz zavesti, da pripadaš neki vzvišeni in napredni zahodni filozofiji, te bo sicer vedno postavljal v položaj, iz katerega boš na vse okultno in vzhodnjaško gledala nekoliko zviška. Zate bo prava znanost vedno le tisto, kar je zraslo na starogrških temeljih. To je pač točka tvoje narcistične identifikacije. Meni pa se zdi, da je med zahodno filozofijo in okultizmom ter misticizmom meja bolj zabrisana. Nekateri Heideggerjevi učenci so njegovo misel imenovali »misticizem za ateiste«. Eden izmed njegovih kolegov je rekel, da je Heidegger ustanovil privatno religijo, »religijo brez boga« in svoja dela označil kot religiozna. Karl Jasper je Heideggerja imenoval "mystagogue-cum-sorcerer«, za kar seveda ne obstaja natančen slovenski prevod – rekli bi lahko, da gre za nekakšnega čarovnika, ki druge inicira v svet mističnih prepričanj. John D. Caputo pravi da se je Heidegger zadrževal med poezijo in misticizmom. Ameriški filozof William Barrett opisuje prigodo, ki jo je doživel njegov Heideggerjev nemški prijatelj, ki je Heideggerja zalotil pri branju Suzukijeve knjige o Zen budizmu. Heidegger mu je rekel: »Če prav razumem tega moža, je to natanko to, kar sem želel povedati jaz v vseh mojih delih.« Skratka, Heideggerjeva filozofija nedvomno sodi na Pozitivke. Je pa res, da jo je mogoče razumeti samo, če si zelo, zelo, zelo, zelo, zelo, zelo nad povprečjem. Predvsem pa moraš izključiti zdravo logiko in začeti verjeti, da je tisto, kar razlaga Heidegger že kar logika sama.

>Eksistencialistke ni mogoče upogniti s takimi bosimi, kot si jih ti tu izmišljal in trosil.
>Jaz sem te namenoma izzvala, ker sem že vnaprej vedela, da boš takšne mlel,
>odločen kot meč dvignjen proti meni, vedela sem, da me še nisi prebolel od zadnjega
>od tistih 90 komentarjev in da boš moral še povleči tangento, če boš zanesljivo
>še hotel preizkusiti svojo genialnost in da boš znova uporabil svojo moč za prikrivanje lastnih slabosti.

Tatjana, priznam, da rad odgovarjam na tvoje poste. Ne toliko zaradi tebe, marveč zaradi tvojega načina pisanja, ki ga prepoznavam kot »pozerski humanizem«. To, da me namenoma izzivaš in da celo arhiviraš moje poste, pa kaže na to, da si tudi ti vsaj malenkost obsedena z mano. Da z mano lažje doživiš orgazem. Da me potrebuješ. Da se imava na nek poseben način rada. Da eden drugega uporabljava. Da sva dober par.


>Ne štej si za slabo, saj vem, da si prepozno začel. Meni je dolgočasno s teboj govoriti o banalnih stvareh
>, ki zadevajo slo in gone, kajti veliko bolj sočno je razpravljati o tehtnih filozofskih vprašanjih,
>ki zadevajo duh razlike z zavestjo o neidentičnem. Marko zagotavljam ti, da jaz bolj verjamem
>božjemu razodetju, Mojzesu ali pa glavi kakšnega modrega misleca, ki se je kakor koli že
>mu je kapnilo, razpisal ali pa še najbolj kakšnemu preprostemu srcu nepokvarjenega
>dobrega človeka, v katerem obstaja končna rešitev.

Vedno verjamejo predvsem v tisto, kar želimo verjeti.

>Priznati neidentično pomeni pripoznati njegovo pravico do esistence in svobode.
>Tvoja čustva in nameni zagotovo lažejo, preprosto zato, ker se želiš v vsakem tekstu
>z ljudmi "zajebavati". Nikoli nisem verjela tvoji odkritosrčnosti. V tvojih očeh zaznavam
>čuden lesk, ko mi sporočaš: "Prinesi mi svojo dušo za mojo lakomnost".


Ne vem, zakaj izključuješ možnost, da se je mogoče tudi zelo odkritosrčno zajebavati. Po drugi strani pa si lahko tudi spoštljivo lažniv in olikano neiskren. Velja pa tudi, da odkritosrčnost ni nikakršen garant za resnico.

Kar zadeva tvojo dušo (in mojo lakomnost), pa ti lahko rečem samo to, kar sem z drugimi besedami povedal že večkrat: »Tvoja duša me ne zanima! Nisem niti duševni pastir, še manj duhovni vodja, duševni zdravilec ali kaj podobnega. Tvoja duša je tvoja skrb!«


>Vendar moja duša se sedaj odpravlja na dolgo, čudežno jesensko študijsko potovanje.
> Sedaj študiram Theodorja W. Adorna in pa negativno dialektiko, proučujem
>spontanost in avtonomnost mišljenja, glasbo in filozofijo hkrati Kanta in Beethovna.
>Mi je prav prijetno. Eksistencialističnega Sartra imam že pod kožo.

To je krasno. Filozofski orgazmi so zagotovljeni. In ob vseh teh silnih avtoritetah je človek res brez moči. Jaz, pritlikavi kreten pa berem Wandmakerja in Marcela Štefančiča. Svojo življenjsko filozofijo gradim na teku, sončenju in oreščkih. Kako primitivno. Surovo. Necivilizirano. In poslušam slovenske popevke. To je res velikanski razkorak. Tako velik, da je že kar argument zase. Nič drugega ni potrebno povedati, kot samo brati ali citirati nekoga, ki je bolj pameten od nas. Potem še mi postanemo pametni. Še sreča, da ob poslušanju Beethovna ne postanemo gluhi. Kakorkoli že, Tatjana, ko boš konzumirala še Adorna, s Sartrom pod kožo in Heideggerjem v duši, boš res dokončno nenadkriljiva. Tako kot labod, ki vse življenje leta nad blatom in vendar ostane bel, če smem uporabiti besede iz zakladnice tvojega samopoveličevanja.

>Tvojo filozofijo o Heideggerju sem arhivirala, ker si si na vse kriplje prizadeval
>restavrirati tvoje stare mišljenjske vzorce in ga reduciral samo na njegovo epizodo,
>ki jo je imel kot rektor na nemški univezi za časa nacizma, kar se mi ni zdelo znanosti dostojno.


Lepo, da si mojo filozofijo o Heideggerju arhivirala. Pazi samo na to, da je ne pomešaš s svojo. Čez nekaj let bi se znalo zgoditi, da ne boš več znala ločiti, čigava je katera.

Kar zadeva samega gospoda nacifilozova, pa si napačno predstavljaš, da se grem znanost. Še najmanj prav v primeru Heideggerja. Če bi bilo mogoče znanstveno dokazati ali zanikati obstoj tubiti, potem bi lahko govorili tudi o tem, ampak – ker gre za miselno-lingvistični konstrukt, si z znanostjo tukaj nimamo kaj pomagati. Razpravljati o biti ali o tubiti je približno isto kot razpravljati o svetem duhu ali o sveti trojici. Še celo med žaljenjem verskih in filozofskih čustev ni velike razlike. Še posebej to velja za filozofijo, ki nasprotuje razumu. V zgodbo vpletati znanost je žaljivo do znanosti same. Kot drugo, Heideggerjev nacizem ni bil samo epizoden, marveč doživljenjski. Tu lahko že govorimo celo o znanosti, če zgodovino obravnavamo kot neke vrste politološko znanost. Do svoje smrti Heidegger ni niti obžaloval niti se ogradil od nacizma. Če bi zmagal Hitler, bi Heidegger ostal v službi nacizma verjetno do konca svojih dni, njegova Bit in čas pa bi skupaj z »Main Kampf« sestavljala železni bralni repetoar mladih naci intelektualcev. Heideggerjev življenjepis nam razkriva, da je bil »veliki filozof« pokvarjen oportunist, njegova filozofija pa je, vsaj po mnenju mnogih znanih humanističnih filozofov 20. stoletja, obskurna, ekscentrinčna in človeku, ki uporablja zdravo logiko težko razumljiva. Naj si bo Heideggerjeva filozofija takšna ali drugačna, to splo ni toliko važno. Heidegger ni pogorel na filozofskem nivoju, marveč na povsem človeškem nivoju. Veliko je nakladal o biti, sam pa ni zmogel biti Človek. V tej točki se vsa njegova filozofija sesede sama vase in pokaže kot puhlo, narcistično onaniranje.

Za vse, ki iščete resnico o Heideggerju, predlagam, da v iskalnik Google vpišete Heideggerjevo številko nacistične članske izkaznice z ustreznim pripisom, npr. »312589 nazi« ali »312589 hitler« ali »312589 fuhrer« - zadetki bodo več ali manj isti!

>In kako grozljiva je bila cena v zgodovini, ki jo je človeštvo moralo tudi s smrtjo in
>žrtvami plačevati za številne krvave poskuse uveljaviti eno samo resnico, to vemo.
> In namen je posvečal sredstvo. Ali ti je znan judovski agnosticizem, ki pomeni izrecno
>prepoved dokočne izrekljivosti?

Bolj kot judovski agnosticizem mi je znan judovski absolutizem, ki ga utelešajo tebi ljube Mojzesove zapovedi. V njih se predvsem nekaj prepoveduje in dokončno izreka. Ko gre za obljubljeno deželo, pa tudi že iz dokumentirane zgodovine vemo, da namen posveča sredstva, mar ne? Zdi se, kot bi bili tile Judovski agnostiki bolj za okras, s katerim naj se skrija prava srž judaizma, ki je v resnici šovinizem. Izpostavljanje judovskega agnosticizma, ki prepoveduje dokončne izrekljivosti, razumem bolj kot perverzen obrat v tvojem lastnem absolutističnem razmišljanju. Sicer pa je, če mene vprašaš, vsaka prepoved že sama po sebi absolutistična. Če nekdo prepove dokončno izrekljivost, je približno tako, kot če bi prepovedal lastno prepoved.


>Imej se krasno in lepo, veseli me, da kažeš zanimanje do pesnikov,
>metafor in da znaš negovati z njimi prijateljstvo in simpatije ter se klanjaš
>z zlatospoštljivim poljubom in smehljajem vsakemu verzu, ki pritrjuje
> tvojemu prepričanju.

Najbrž ne misliš, da bom pritrjeval in se klanjal prepričanju, s katerim se ne strinjam. To bi bilo prehudo celo za belega laboda.

[ Odgovori na to | # ]