Ko nam umre nekdo, ki nas je vso življenje spremljal, je prav, da ga ljubeče resno z vso ljubeznijo, pospremimo na zadnjo pot.
Po tem pa pomislimo, kaj je bila njegova zadnja želja, kaj bi nam kot človek zapustil.
Sigurno ljubezen, veselje, radost in srečo, vsak, ki nas je imel rad.
Kajti, mi ne moremo ohraniti ljubezni zanj ali on ohraniti za nas, čeprav je taka žrtev zelo velika, vendar resnično mogočno je, če dovolimo in verjamemo, da je ljubezen odšla z njim in da jo bo zmeraj imel in čuval, kakor je prav, kadar je tudi pri nas tako.
Kajti resnično z bistvenim v sebi, je zmeraj tako prav, da to človek mora imeti in zmeraj ohranjati v vsej ljubezni sam.
V srcu si popolnoma dovolite, da je vaša ljubezen večja od žalosti.
Potem smrt ni tako tragična, ter se človek ne utaplja v premočnem žalovanju, ampak nekako spontano, na pravi način, pride iz vse ljubezni ljubečega stanja resnosti, v veselje radost in srečo, ter jo polnovredno živi, saj navsezadnje, je bila to tudi zadnja, mnogokrat neizgovorjena želja umrlega.
|
Zadnja želja
Prispeval/a: Nan dne sobota, 29. oktober 2016 @ 10:20 CEST
Moj znanec je po smrti ostal v formalinu, taka je bila njegova zadnja "želja".
Nobenih ceremonialov, vencev, "pleh-muske",
in kakor je sam povedal, "nobenga kasiranja še sto let po pokopu ".
Zadnja želja
Prispeval/a: AnaH dne sobota, 29. oktober 2016 @ 16:09 CEST
Pretirano žalovanje in nenehno razmišljanje o pokojniku pomeni za umrlega oviro v njegovem notranjem razvoju onkraj.
Že Jezus je dejal: "Pustite mrtve duhovno mrtvim!"
Zadnja želja
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne ponedeljek, 31. oktober 2016 @ 14:41 CET
Zadnja želja
Prispeval/a: budabreztruda dne ponedeljek, 31. oktober 2016 @ 18:29 CET
Kje je tista deklica,
v vrtu je sedela,
lepa kakor rožica,
pesmice je pela.
Hitro, hitro mine čas,
mine tudi lep obraz.
Kje je fantič zdaj vesel,
ki je to prepeval,
da bi še enkrat zapel,
kratek čas nam delal.
Hitro, hitro mine čas,
ah, ne bo ga več pri nas.
.