Zelo obetaven mlad kamnosek, ki je naredil iz kamnov čudovite podobe, je prišel k svojemu mojstru in rekel;

vse lahko naredim tako čudovito in popolno, da mnoge prekaša, vendar nekaj mi manjka enostavno manjka mi celota, kot da se nečesa ne zavedam.

Mojster:
- iz česa so nastale tvoje čudovite mojstrovine?

Mlad kamnosek;
- iz neobdelanega kamna.

Mojster:
»Ko sem te učil osnov, sem opazil, da te je tvoje delo tako prevzelo, da si spregledal enakovredno ljubezen do neobdelanega kamna, iz katerega so nastale vse tvoje čudovite mojstrovine«.

In ko je mlad kamnosek znova prišel v svojo delavnico, ter pogledal neobdelani kamen je dojel njegovo sporočilo.

Naredi me;
- kakšnega me boš naredil takšen bom,
- za kaj me boš postavil temu bom služil,
- jaz ne morem odločati kaj bom naredil, ti pa lahko, če pa bi jaz odločal bi bil samo tvoj malik,
- v mene lahko vklešeš čudovite podobe sreče, napotke k resničnemu življenju, ali pa vse kar vodi od tega vstran.

Srce v mladem kamnoseku je spregovorilo;
- še tako nespretna podoba narejena z dobrim namenom je boljša od še tako prefinjene v kateri tega ni.

Sporočilo neobdelanega kamna:
Nisem grd, sem samo neobdelan - pogledal je obdelane kamne, ki so sporočali;
- nismo lepi smo samo obdelani.

Vsi pa, kot da so enoglasno govorili; lepota je v Bogu in je enakovreden del njega celovitosti.
Resnična je edino v tej enakovrednosti, in srečen si edino, če zavestno iz tega celovitosti živiš, takrat si tudi ti tega nepokvarjen izraz.

Čim postane lepota več kot to je ni, čim postane manj kot to je ni, v človeku pa nastane varljiva lepota ali grdota, ki mu vlada oboje pa ljudi zavaja.

Zato o človek pazi kaj delaš!