|    Podobno kot rastlina, se tudi človek in žival hranita s snovno zemeljsko in z 
netehtno kozmično hrano. Tehtne ali snovne jedi predstavljajo skupek mineralnih 
soli, ogljikovih hidratov, maščob, beljakovin in vode. V kozmične moči pa spadajo 
vsi mikroelementi v skorajda homeopatskem razredčenem stanju, kot so vonjave, 
barve, okusi, svetloba, toplota, glasovi, glasba, sile sedmih planetov, dvanajstih 
ozvezdij, celo svet misli, čustev, občutkov in dejanj (naših, torej individualnih 
ali kolektivnih, sedanjih in preteklih). Hranijo nas tudi sanje, celo moči vere, 
zaupanja, ljubezni in navdih "šepet" duhovnih svetov. 
 Da bomo lažje razumeli, kako ti procesi hranjenja potekajo, si bomo najprej 
  ogledali zemeljsko prehrambeni tok. Hrana, ki jo zaužijemo skozi usta, se mora 
  skozi prebavni trakt postopoma spremeniti ali dematerializirati, raztelesiti 
  iz trdnega v tekoče, pozneje pa še v plinasto in toplotno agregatno stanje. 
  Na tej poti skozi prebavila bomo z močmi duha, duše in vitalnosti hrani odvzeli 
  vse posebnosti, ki jih kot bitje v nas prinaša. Njenim, sedaj že homeopatskim 
  silam, pa vdahnili naše ali svoje duhovno duševne moči, ritme ali značilnosti. 
  Podobno kot deževnik vitalizira zemljo, lahko človek oplemeniti, počloveči ali 
  poduhovi vse, o čemer razmišlja, govori, čustvuje, vse, kar "ustvarja" 
  ali na kakršenkoli način zaužije, sprejema in daje. Hrano smo torej homeopatizirali, 
  nekaterim močem eteričnega telesa ali bitjem štirih elementov pa omogočili vrnitev 
  v prosti eter.
  Če smo še malce bolj zemeljski, bi lahko rekli, da smo zaužita hranila (minerali, 
  sladkorji, maščobe in beljakovine) razstavili na prafaktorje, vse do atomov 
  ogljika, kisika, dušika, žvepla in vodika, iz katerih je sestavljena vsaka rastlina, 
  jed ali ravnokar omenjeno hranilo, še posebno beljakovina in maščoba. V mislih 
  imam seveda tudi naše telesne "zidake", torej maščobe, beljakovine 
  in sladkorje (glikogen). Če lahko zaupamo rudolfu steinerju, (idejni oče antropozofije 
  in "njegove" pedagogike, biodinamičnega kmetijstva, arhitekture, medicine 
  - homeopatije, …) in če smo prav razumeli, bo vzporedno z izločitvijo, izstopom, 
  raztelešenjem omenjenih elementov ali atomov v prosti eter, v nas tudi nekaj 
  podobnega vstopalo, se utelešalo. Vstopajoče sile, težko bi namreč govorili 
  o snovnosti, sedaj ne bodo zemeljske, temveč kozmične. Skozi ogljik, ki je od 
  omenjene četverice še najbolj zemeljski, (največja atomska masa) se bomo prizemljevali, 
  saj bo v nas kot celoto utelešal predvsem fizično telo (postajamo vidni, snovni, 
  dovolj prizemljeni), skozi vdihan kisik nastaja, se organizira vitalno telo, 
  dušik in delno tudi žveplo bosta prenosnik duševne dimenzije bivanja, najlažji, 
  še najmanj snovni, torej najbolj netehtni kozmični vodik pa bo utelešal, omogočal 
  vdih ali spust nas kot bistva - duha.  
 
Kozmično, zelo razredčeno materijo sprejemamo skozi pljuča, kožo, lase, živčni 
  sistem - glavo in njene organe čuta. Te moči v nas vstopajo in se postopoma 
  zgostijo, materializirajo, vse do telesnih beljakovin, maščob in sladkorjev. 
  Moči kozmosa hranijo, izgrajujejo in oblikujejo predvsem telo od vratu navzdol, 
  sprejemamo pa ga skozi vdih, kožo in glavo (centripetalne sile). Naše telo je 
  zato nekakšna zgoščena svetloba ali mikro kozmos, vladajo pa mu zemeljske težnostne 
  sile.  
Se še spomnite biblijske zgodbe o Samsonu in Dalili? Ko so Samsonu v nebudnem 
  stanju pristrigli lase, je skorajda v trenutku izgubil vse nadčloveške fizične 
  moči. Sile kozmosa so se vanj prenehale stekati in mu polniti fizično in vitalno 
  telo. Sedaj bi že lažje razumeli, zakaj naj otrok ne bi strigli tja do dveh, 
  treh let starosti. V prvih letih življenja se vitalno in fizično telo še najbolj 
  izgrajujeta in organizirata. Le čemu so prežvekovalci "opremljeni z rogovi 
  in kopiti?  
Kaj pa naša glava, kdo pa njo hrani in izgrajuje? Da bomo našli zadovoljiv 
  odgovor, si moramo poprej postaviti vsaj še eno vprašanje, in sicer: "če 
  je res, da vse, kar zaužijemo skozi usta, pozneje tudi izločimo (skozi pljuča, 
  ledvica, debelo črevo, kožo, limfo, …), zakaj se potem moramo prehranjevati 
  z zemeljsko snovno hrano?" jesti moramo zato, da se naša notranja modrost 
  uči, kako so naše beljakovine in maščobe sestavljene, strukturirane, izgrajene, 
  oblikovane. Tudi ko gremo na izlet v oddaljeno nepoznano mesto ali pokrajino, 
  potrebujemo zemljevid. Poleg načrta pa rabimo tudi energijo za tak podvig ali 
  nove moči za poznejšo izgradnjo povsem naših individualnih telesnih elementov 
  v obliki beljakovin, maščob in sladkorjev (glikogen). Te pa lahko pridobimo 
  le tako, da v prebavno - presnovnih procesih premagujemo, izničujemo model, 
  obliko in organizacijo vitalnosti hrane. Šele sedaj lahko sile ali bitja, ki 
  so poprej služila hrani, postanejo naša. Z zemeljsko hrano najprej spoznavamo 
  kako smo mi in naša hrana izgrajeni, obenem pa pridobivamo nove moči za bodočo 
  izgradnjo telesnosti. Material ali snov za tako delo, kot že rečeno, pridno 
  črpamo iz kozmosa. Če to drži, potem naša telesnost nikakor ni produkt zaužitih 
  živalskih bistvenih amino in maščobnih kislin, kot nas v to prepričuje znanost. 
  Jetra morda le niso "bazen" uskladiščenih aminokislin, iz katerih 
  bomo nekoč ali vsakodnevno izgrajevali nove celice. 
Izgleda, da veliko večino prehrambenih elementov v obliki popreje omenjenih 
  atomov izločimo v prosti eter, kajti duhovno bitje - človek ničesar ne potrebuje 
  v enostavni zemeljski obliki. Za vse se mora potruditi, najprej spoznati, doumeti, 
  sprejeti in pozneje tudi izgraditi. Iz vdihanih in še kako drugače prejetih 
  delcev, mikroelementov naj bi zmogel sintetizirati vse telesne beljakovine, 
  pa čeprav v hrani ni našel vseh "prepotrebnih" bistvenih aminokislin. 
  To pa je že tema o biofiziološki tranzmutaciji, o kateri bomo tudi morali spregovoriti. 
  To pa je že tema o biofiziološki tranzmutaciji, o kateri bomo prav tako pisali. 
Človek, rastlina in žival so namreč bitja, ki zmorejo v svoja snovna fizična 
  telesa vgraditi določene elemente, pa čeprav za izgradnjo le teh skozi hrano 
  niso dobili osnovnih delcev ali atomov. Na primer, rman je rastlina, ki vsebuje 
  veliko kalija, pa čeprav raste na tleh, ki so revna s kalijem. Nekaj podobnega 
  zmore tudi njivska preslica, ki vsebuje skorajda 97 % silicija (suha snov), 
  četudi uspeva na prsti, ki silicija praktično ne vsebuje. Celo kokoši, ki zobajo 
  le drobce kalcijevih kamenin, ne zmorejo izgraditi čvrste jajčne lupine. To 
  se lahko zgodi le, če je v njihovi okolici prisotnega dovolj silicijevega peska, 
  pa čeprav je vsem poznana jajčna lupina praktično skupek kalcijevih soli. Kaj 
  pa človek? Kot boste lahko razbrali v nadaljevanju, smo ljudje in živali tudi 
  bitja, ki zmorejo iz naše bližnje in daljne okolice pridobiti delce - atome, 
  ki nam v sami hrani morebiti manjkajo, jih celo preoblikovati ali tranzmutirati, 
  kot na primer silicij v kalcij, kar smo si ravnokar ogledali pri perutnini. 
  Če zmorejo celo prežvekovalci zgolj iz zaužite trave izgrajevati telesne beljakovine, 
  zakaj nekaj podobnega ne bi zmogel človek edino zemeljsko duhovno bitje? 
Če večino atomov zemeljskih hranil izločimo, kaj pa v nas, naši telesnosti 
  vendarle ostaja? Ogljikovi delci, predvsem tisti iz živalsko - mesnih beljakovin 
  in maščob so tisti, ki nas še najbolj prizemljujejo, materializirajo in omejujejo 
  v razvoju - vstajenju v vseh pogledih (prevzgoja duše in njenih strasti, čustev, 
  želja, poželenj, antipatije, agresivnosti, egoizma, …). In še nekaj najvažnejšega, 
  hrana, ki jo zaužijemo ter prebavimo, nam daje snovnost predvsem ali zgolj za 
  izgradnjo in funkcijo naše glave ter organov čuta. Mineralne soli so namreč 
  bistveni element strukture kosti in živcev, poleg tega pa služijo tudi budnosti, 
  zavedanju samega sebe, razmišljanju, …. Duh je namreč tisti, ki živi predvsem 
  v glavi, in se hrani, uteleša z mineralom ali fizičnim telesom. On ali mi kot 
  bistvo živimo v toploti krvi, v snovnosti ali zaradi nje in tudi zaradi zaužite 
  hrane. Dolgotrajni in neprimerno izvajani posti bodo ravno zato lahko oslabili 
  našo vitalnost in oddaljili idejnega mojstra - duha (moči morale, etike, razsodnosti, 
  vseh kreposti ali vrlin, …). Duševni svet nesvobod pa se bo tudi zaradi tega 
  kaj lahko preveč razbohotil ali razburkal. Torej, snovna ali zemeljska hrana 
  hrani tudi in predvsem glavo, ki ji vladajo kozmične sile lebdenja, breztežnosti, 
  kakovosti, duhovnosti. 
  Zaužita in prebavljena hrana "izstopa" iz zemeljskih značilnosti skozi 
  prvo ločnico - črevesne resice, ponovno pa se materializira in kot snovnost 
  zapolnjuje glavo skozi drugo ločnico v vratnem predelu prvega vretenca nosača 
  ali atlasa. Da podobne procese vodijo moči duha in njegove organizacije (imunski 
  sistem), ne bo potrebno posebno poudarjati. 
V smeri kozmos - zemlja, telesnost pa potekajo procesi utelešanja ravno v nasprotnem 
  vrstnem redu. Glava (centripetalne sile) sprejema netehtne delce, trebuh pa 
  z močmi eteričnega telesa in s centrifugalnimi silami polnjenja izgrajuje telesnost 
  od vratu navzdol. 
Če povzamemo, bi lahko rekli, da zemeljska hrana omogoča:  
" Izgradnjo, oblikovanje in funkcijo možgan - glave, kot temelja aktivnosti 
  zavesti - jaza ali duha, 
  " Obliko notranjim prebavnim organom in nove moči za proizvodnjo naših 
  maščob in beljakovin, 
  " Aktiviranje mnogih organskih in duševnih funkcij, 
  " Da lahko postanemo zemeljsko, a hkrati dovolj svobodno duhovno bitje,… 
  Kozmična hrana ali difuzno življenje pa nam podarja: 
  " Snovnost za izgradnjo telesnih beljakovin in maščob 
  " Svetlobo za notranje življenje celic, tkiv in nas kot celote, 
  " Povečanje naših vitalnih moči,… 
In kaj bi se lahko iz vsega napisanega naučili, povzeli, uporabili v našem 
  vsakdanjiku? Vsaj to, da je kakovost hrane zelo pomembna, saj z njo izgrajujemo 
  glavo in hranimo moči duha - naše bistvo ali gonilo razvoja, preobrazbe v vseh 
  pogledih. Z njegovimi silami se lahko zoperstavimo močem skušnjav in se odločamo 
  za resnične, dobre in pravične, plemenite misli, občutke in dejanja. Poleg človeku 
  primerne sonaravno vzgojene hrane, pa bo potrebno nekaj prostega ali delovnega 
  časa dnevno preživeti tudi na prostem ali dovolj zračnem in svetlem prostoru. 
  V nasprotnem primeru bomo bolj drobni, šibki in ranljivi, kar se zdravja tiče. 
  V čimbolj sproščenem in dovolj svobodnem, nebesno odprtem stanju, se razume, 
  podobno kot rastlina in žival, a vendar bolj budno in ozaveščeno… v toplih pomladnih 
  in poletnih dnevih poskusimo vsaj čim večkrat obedovati na prostem. V nadaljevanju 
  bo tekla beseda o štirih hranilih, in sicer o močeh ter procesih, ki jih v nas 
  prinašajo, aktivirajo beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati in mineralne soli. 
  Prav ste razumeli. Nekoč bomo kot oplemeniteno človeštvo živeli in delovali 
  le s kozmično "hrano". Nekateri pa čeprav redki posamezniki se na 
  nekaj podobnega že pripravljajo. Sedaj razumemo, zakaj potrebuje največ hrane 
  ravno človek, ki mnogo razmišlja in večino dneva uporablja predvsem glavo. Planinarjenje, 
  čeravno naporno pa od nas ne zahteva mnogo moči, ki naj bi jih pridobili skozi 
  prehranjevanje. Četudi ničesar ne počenjamo in že sedimo, bo naš osnovni ali 
  bazalni metabolizem (presnova) zahteval 1200 do 1400 kalorij dnevno. 
 
Franc Božjak 
Udeležite se poletnih delavnic: Projekt 
  Človek - poletne delavnice 2006 
 
 |