Piše: Andreja Paljevec  v novih Misterijih www.misteriji.si

Pogovor z raziskovalcem korenin Slovencev Ericom Tomasom de Saint-Maurom

Upokojeni strojni inženir, magister ekonomije, ki govori več tujih jezikov, nazadnje šef ka­bineta slovenskega ministra za drob­no gospodarstvo Eric Tomas de Saint-Maur je nedvomno ena prvih lastovk ve­netske pomladi, ki jo Slovenci čakamo že tisoč let.

Zdaj že skoraj pol stoletja ra­zi­skuje korenine Slovencev, obenem pa je dejaven tudi v venetski subkultu­ri kot pomemben povezovalec in člo­vek, ki se ne prestraši mogočnosti in ve­ličastnosti svojega videnja naše pre­tek­losti. Za Misterije sta se z njim po­govarjala Peter Amalietti in Andreja Pa­ljevec.

V slovenskem izročilu je ve­li­ko raz­lič­nih mitov in le­gend, ki jih je mogoče srečati pri drugih narodih po vsem sve­tu. Ali smo Slovenci zbi­rali mite po sve­tu in jih pri­na­šali domov?
Miti najbrž sploh niso miti, ampak samo spremenjena in nerazumljena zgodovin­ska dejstva. Bili so tudi številni mi­ti in bajke recimo o tem, da se nekje skriva kotel zlata, in potem so ga tam tudi res našli.

O tem imamo poročila, ki jih ni tako malo. Miti so po­gosto bolj resnični kot pa izsledki uradnih zgodovi­nar­jev, ki so krmarjeni. Veli­ko nam prikrivajo. Pred ne­dav­nim so si v časopisu in knjigi uradni zgodovinarji ce­lo drznili trditi, da Karan­tan­ci sploh niso bili Slovenci. Kaj pa so potem bili? Mar­sovci?

Avstrijci jih priznavajo za Slovence …
Tukaj imamo kopijo Bavarskega besednja­ka, ki je doživel že veliko ponatisov, kjer marsikaj piše o Venetih, med drugim tu­di, da so v Bavarskem gozdu slovanske, torej slovenske koloniste označevali z Vandali. To je stara oznaka. In če se je to ime obdržalo v Nemčiji, je na tem najbrž tudi kaj resničnega.
Viri so v glavnem nemški …

Nemščina je zelo pomembna, poznati je treba gotico in frakturo. Fraktura je po­lom­ljena pisava in je težje berljiva od gotice. Pleteršnikov Nemško-slovenski slovar recimo nemški del zapisuje v frak­turi. Gotico je lažje brati, saj je še zelo podobna latinici, frakturna pisava pa ni več in je zelo neprijazna za oči.

Podobno so tudi Hebrejci najprej imeli feničansko pisavo, ki je bila razločna, nato pa so v ba­bilonskem suženjstvu pre­v­zeli babi­lon­sko pisavo, ta pa je tako nerazločna, da so sta­rej­ši pri branju uporabljali po­sebno leseno rokico s prs­tom, ker so morali brati od črke do črke. Hudo trpljenje. Zato smo mi za latinico lah­ko zelo hvaležni, saj je zelo berljiva, še zlasti, če je malo večja.

Berete frakturno pisavo?
Pisal sem Pleteršnikov Nem­ško-slovenski slovar, in ko sem na Inštitutu za sloven­ski je­zik prepisoval dodatke, je bila tam skupina ljudi brez vsakršnih moralnih zadrž­kov. Hodili so okrog mene in mi hinavsko prigovarjali: »Ta­ko veliko de­lo, kako pa to zmorete?« Pa sem jim pove­dal, da besedilo preskeniram in ga nato zapišem s progra­mom za optično branje, ki sem ga prej naučil prepozna­vati frakturne črke. Po tem so mi onemo­gočili, da bi še lahko prepisoval pri njih.

Tam namreč vladajo zelo na­pete razme­re, enako je v dru­gih konkurenčnih ustano­vah, kot so SAZU, ZRC, NUK. Ljudje se bojijo za službe in so priprav­ljeni za kompromise; vejo, kaj od njih pričakujejo in česa ne smejo. Ko so mi prepovedali, da bi pri njih še naprej prepisoval Pleteršnikove zapiske na listkih, sem jih vse na hitro preslikal. In potem so ti ljudje, ki očitno nimajo no­benih lastnih idej, Ministrstvo za kultu­ro prosili za subvencijo za izdajo Pleterš­ni­kovega slovarja.

Naposled so le izdali Pleteršnikov slovar, a brez vseh teh be­sed, ki so jih Pleteršnik in nato dr. Anton Breznik in drugi po prvi objavi slovarja zbirali še deset let. V svojem slovarju jih upoštevam, a moj slovar je ostal v raču­nalniku.

Menda ste uvedli tudi nove črke?
Dodal sem črko za polglasnik, ki je v slo­venščini zelo pomemben, a ga ignori­ramo. Čim pa en glas ignorirate, se zač­ne podirati beseda. Zvoki v besedi se podirajo, ne vidite več tiste povezave, be­sede izginjajo in si postajajo vse bolj podobne, jezik naposled te besede, ki bi s polglasnikom bile povsem brezhibne, izloči. Kot znak za polglasnik sem upo­ra­bil skandinavski ae, označeni so tudi široki in ozki e-ji, o-ji in a-ji … A vsega tega se v slovenščini več ne uporablja. Zato se danes ne morete izraziti.

Torej se Slovenci ne moremo izraziti …
Že dolgo se Slovenci ne moremo izraziti, ker imamo tisto gajico, ki so jo v dobi ilirizma naredili za Hrvate. In to nas je ogromno stalo. Da svojo trditev podkre­pim, navajam Bezlajeve Eseje o sloven­skem jeziku, kjer na strani 112 ugotavlja: »Brez pretiravanja lahko ugotovimo, da je približno 20 do 30 tisoč registriranih besed izginilo, ali pa sploh nikoli ni pro­drlo v knjigo.« Bral sem recimo, da je Sha­kespeare, ki ga imajo za genija, upo­rab­ljal v svojem opusu osemnajst do enaindvajset tisoč besed.

Kako so izginile?
Čistilci slovenščine so nam jih črtali. Zadnjih sto let se je slovenski knjižni je­zik prvenstveno oblikoval pod vplivom čitalniškega gesla za slovenstvo sicer vne­tega, a obenem premalo izobražene­ga Frana Levstika: »Govorimo sloven­sko, mislimo pa nemško!«

Takšna posplošena ugotovitev je bila morda primerna za tedanjo čitalniško dobo, ko so bili Slovenci lojalni avstrijski državljani, ne pa za danes svetovno uve­ljavljeno slovensko državo, ki se ponaša z več univerzami in visokošolskimi središči, in bi jo morali že zato davno stro­kovno preveriti. Čiščenje slovenščine, zlasti »nemš­kih« besed, je bilo namreč že nekaj bo­lezensko obsedenega, kar ni prenehalo vse do danes, ko so nam na silo vnašali srbske in druge »slovanske« besede.

Po tej »metodi« ter ob zanikanju slavne ve­netsko-slovenske zgodovine so jo »čistil­ci« ubrali po zgrešeni poti, kar je nujno pripeljalo do tragičnih posledic, ki so uda­rile naš narod huje od vseh cunami­jev, laških in nemških okupacij in sveto­pi­sem­skih potresov: čiščenje je miselno postalo šport slovenskega polizobra­ženst­va, ki nam je iz jezika naših pra­de­dov z veliko vnemo počistilo še zlasti veliko pomensko bogatih narečnih izra­zov, pa tudi splošno vseslovenskih.

Nekaj primerov …
Celo vsakdanji, prikupni ptiček štiglček, ki so ga Nemci prevzeli kot Stiglitz, se je moral umakniti skovanki »lišček«. Na čižka (nem. der Zeisig) se niso spomnili in je tako preživel. V nemščino prevzeto južino (die Jause) so zamenjali z navidez nemško »malico« (die Mahl). Prepove­dali so izraz keber (nem. der Käfer) in ga zamenjali s spakedranko »majski hrošč«. Preveč truda in izobrazbe bi bilo treba, da bi izbrskali, da je glas b v be­sedah starejši od f-ja in je s tem slovenski keber prvoten.

Besedo štala so prav tako prepove­dali, ker je drugi slovanski jeziki nimajo. Slovanski narodi seveda niso poznali štale, ker so kot nomadi živino pasli v stepi, medtem ko je v krajevno stalnih alpskih kmetijsko-živinorejskih domači­jah nujna. Južnoslovanski narodi, ki so imeli predvsem ovčjerejo, štale prav tako niso poznali. Izraz »štala« je tudi v grščini in zahodnih evropskih jezikih. Slovenci naj bi ga, po polizobraženski pameti, prevzeli seveda od Nemcev.

V zadnjih dvajsetih letih smo izgubili šte­vilne besede zgolj zato, ker jih imajo tudi Hrvati …
No, jaz mislim, da je neumno odpovedo­vati se besedam, ki jih imamo enake kot Hrvati, saj je bil hrvaški jezik prvotno samo slovensko narečje. Ko so se prise­lili, so prevzeli jezik okolice, ki je bil tak, kakršen je bil. Še zlasti pa kajkavščina in čakavščina. Tudi vsi tisti dalmatinski pomorski izrazi in imena rib, tudi v Be­nečiji in Furlaniji, so venetskega izvora.

Je mogoče besede na novo poiskati?
Izguba besed je resnično grozljiva. Bezlaj piše: »Starejše pokrajinsko pisemstvo in slovarske zbirke ljudskega blaga iz 19. stol. nam vsaj do neke mere omogočajo rekonstrukcijo slovarskega fonda nek­da­nje slovenske jezikovne podlage.« Takš­nih slovarjev ni malo.

Recimo Kocijančičev slovar, ki ga je odkrila dr. Francka Premk v semeniščni knjižnici v stari Gorici. Kocijančič je bil genij in je obvladal 32 jezikov. Že v osnovni šoli je pisal pesmi v hebrejščini. Pozabljeni slovenski genij. Ko je dr. Premkova Lahe zaprosila, da bi slovar fotokopirala, ji tega niso dovolili.

A se je nato potožila neki svoji italijanski ko­legici in potočila nekaj solz. Ta je potem slovar dobesedno na skrivaj izmaknila in ga zanjo preslikala. Dr. Premkova je nato naredila še eno kopijo slovarja, jo dala zvezati in jo podarila SAZU-ju. In veste, kaj se je potem zgodilo? Prepove­dali so ji pisati ali govoriti o tem slo­var­ju!

Zakaj mislite, da so ji to prepovedali?
Slovenci ne smejo biti Slovenci! V Evropi imajo namreč vsi slabo vest zaradi Slo­ven­cev ali Venetov, kar je eno in isto.

Zakaj?
Vsi imajo slabo vest, ker so vsi kradli, ne samo našo zemljo, ampak tudi naše du­še. Računajte, da je v Nemčiji približ­no osemdeset odstotkov Nemcev venet­ske­ga izvora, ki so jih spreobrnili kot ja­ničarje. Ko so postali Nemci, pa so takoj dobili vse pravice.

Enako je bilo v Italiji, na Madžarskem, tudi v Srbiji … Vsi imajo zaradi nas slabo vest. Čisto vsi – od Skandinavije, po britanskih otokih, tudi tam so bili Veneti, v severni Afriki, kjer najdete številna slovenska topo­grafs­ka imena, recimo mesto Zagor, go­ra Tabor, v Palestini gora Nebo, Suez (=Zveza) itd.

Ko sva se prvič srečala pred desetimi leti, ste mi povedali zelo lepo razlago ime­na Nebukadnezar.
Nebukadnezar pomeni Ni boga razen carja (Ne buh kad ne car). Vladar je v sta­rem Babilonu veljal za živo božanst­vo, ki so ga morali častiti po božje.

Če govorimo o starih časih, je zanimi­vo, da so bili stari Egipčani pravzaprav deloma tudi Veneti. Vedeti moramo, da so bili prvotni stari Egipčani nomadi, ki so se tam ustalili in so se dobro razumeli z bližnjimi Veneti oziroma Feničani, ki so prav tako tam živeli ob obali, vendar na precej višji civilizacijski stopnji od njih. Imeli so razvite tudi že znanosti. Zato so jih domačini prijateljsko prosili, da bi prevzeli vladavino Egipta. Veneti so jim ustregli.

Stari Slovenci so bili menda zelo du­hovni …
Homer daje v Odiseji čudovito spriče­valo Venetom, ki so bivali v Paflagoniji in priskočili na pomoč sorodnikom v ob­koljeni Troji. Po dolgih letih so izgubili zaradi grške zvijačnosti in lastne neskrb­nosti in so se morali nato preseliti. Na­selili so se v padski nižini.

Katera so bila vaša prva odkritja dru­gač­nih razlag naše zgodovine?
V študentskih letih sem potoval po Evro­pi in obiskal tudi Lübeck. Tam sem obiskal muzej Holsteinturm, ki je bil upodobljen na bankovcu za 50 mark. V muzeju gledam razstavljene predmete in pod vsemi piše Veneti oziroma Vendi. Potem sem tam nekoga vprašal, kdo so bili Vendi, in ta mi je povedal, da so bili ena vrsta Slovanov.

Aha, torej so to naj­brž Poljaki, sem mu odgovoril. Ne, ne, to niso Poljaki, to so Vendi. In potem sem obiskoval še druge tamkajšnje mu­ze­je in povsod je bilo enako: karkoli je bilo starega, je bilo vendskega izvora. Potem sem tam ugledal priimek Zajc, ki ga sicer pišejo kot Seitz, potem priimek Kretschmar, kar je Krčmar itd. Ker so me takrat še posebej zanimali stroji, avto­mo­bili in motorji, sem v neki knjižnici na­šel knjigo o razvoju nemškega avto­mo­bilizma.

In tam recimo najdem po­dat­ke o profesorju Porscheju, ki je bil slovenskega porekla. Prav tako tam piše o nekem Horojeviču, ki je bil Vend in je že leta 1920 v svoji tovarni izdeloval čudovite avtomobile. Ker pa je njegov priimek Nemce motil, je tovarno pre­ime­noval v Horch, kar sicer v nemščini po­meni »prisluhni«, po vojni pa so to­varno preimenovali latinsko v »Audi«, kar pomeni isto.

In ko sem nekoč brkljal po ljubljanski bogoslovni knjižnici, sem naletel na knjigo o nemških imenih. In tam sem našel: Borsche ali Porsche izvi­ra iz vendskega imena Borislav. To je ponemčeno Borislav ali skrajšano Borči. V raznih nemških krajih sem se pogo­var­jal z domačini, ki so me pobarali, od kod prihajam.

Potem so rekli, da so Triglav imeli za božanstvo tudi Vendi, saj se je še pred osemdesetimi leti ta de­žela imenovala Wendenland, torej Ve­net­ska dežela. Ni vsak tukajšnji Schultze Schultze. Ker to pomeni župana, je veli­ko naših županov prevzelo to nemško besedo kot priimek.

Za časa Lutra v 15. stoletju je bila vsa­ka druga vas v Nemčiji še slovenska, ne pa nemška.
Turingija, Brandenburg in Pomorjansko, vse to so bili venetski kraji. Veneti so peljali na svojih ladjah tudi Julija Cezarja in njegove legije, ko je osvajal Britanijo. Edino oni so imeli dovolj ladij za takšno velikansko invazijo.

Veneti so radi imena domačih krajev po­navljali v drugih predelih.

No, mi ta imena razumemo, drugi Evro­pejci pa ne. Zanimalo me je, če imamo z Baski in Portugalci tudi kakšne skupne besede, in sem prav osupnil. Brez težav sem našel okrog tisoč baskovskih besed, ki so praktično istovetne s slovenskimi, njihov seznam sem kasneje predal To­ma­žiču, ki je te besede objavil v svoji knjigi.

Baskovski jezik velja za predindo­evrop­ski jezik in naj ne bi smel imeti nič skupnega z indoevropskimi jeziki in torej niti s slovenščino. Portugalski pa je še zlasti zanimiv, saj vsi ti jeziki kažejo na izmišljotino, da imamo mi številne be­sede, ki smo si jih izposodili iz nemš­čine. Pri nas po Miklošiču pravijo, da so besede, kot na primer šoder, kalk, šrot in podobno, nemcizmi, a to ni res.

Na Portugalskem imajo iste besede, pa tam nikoli ni bilo Nemcev. Recimo, šaflja ali šeflja naj bi bila izposojenka iz nemščine. A imajo Baski isto besedo. Miklošič je s tem naredil veliko škode, čeprav je na­redil tudi marsikaj dobrega.

Kdo so bili pri proučevanju naše pretek­lo­sti vaši zgledi in mentorji?
Kot prvega sem občudoval Prešerna, ki me je fasciniral s svojim jezikom. Njemu ne moreš dodati niti odvzeti niti ene besede. Nekje sem bral, da je tukaj Pre­šer­nu pomagal pravniški govor, ki mora biti gospodaren. General Maister pa je bil tudi moj junak. Tudi brata Vauhnik iz Maribora, Miloš in Vladimir Vauhnik, to sta morala biti krasna človeka.

Vladi­mir je bil pred drugo svetovno vojno ju­go­slovanski vojaški ataše v Berlinu in ob­veščevalec, ki je delal tudi za angleško obveščevalno službo. Napovedal je kra­lju Petru, da bodo Nemci napadli Polj­sko in jo v 21-ih dneh osvojili.

Priporo­čam vam knjigo Miloša Vauhnika Pe-fau, kar je okrajšava za politično sumljive (po­litisch Verdächtig). Rodila in odraš­čala sta v času Avstro-Ogrske in to kot zaved­na Slovenca, zato je Miloš dobil kartoteko z oznako, da je politično sum­ljiv.

Kako ocenjujete stanje sodobne veneto­lo­gije?
Imamo na voljo toliko gradiv, žetev bi lah­ko bila velikanska, vendar manjka žanjcev. A gradiva je neskončno veliko. Poglejte recimo knjigo Slovaka Jana Ko­lárja Stara Italija Slavjanska. Samo v tej prvi knjigi je več snovi, kot so jo do zdaj objavili vsi naši venetologi skupaj.

Ali pa recimo knjiga Maura Orbinija Il Reg­no de gli Slavi, tam imate vandalski be­sed­njak, mislim, da kar na treh straneh, kar je črpal iz starejših virov. Laška izda­ja iz leta 1606 ima naslov: Origine de gli Slavi & progresso dell’Imperio loro (Izvori Slovencev in razvoj njihovega cesarst­va).

Kako drugačna bi bila videti sloven­ska zgodovina, z njo pa tudi svetovna (!), če ne bi »uradni zgodovinarji« trma­sto zanikovali našega prastarega venet­ske­ga porekla, jezika itd. Še v dvajsetem stoletju pišejo nemški leksikoni o Vene­tih (nemško Wendih), ki da so v zad­njem času prevzeli novo ime – Slovenci.

Res ne govorimo jezika po naši meri?
Izkrivljeno prikazovanje venetske (slo­venske) zgodovine, ki narodu vsiljuje občutek, da je vsa slovenska zgodovina ena sama nesreča, polom in trpljenje, poraja breme pesimizma, nezaupanja v prihodnost, mladi se želijo čim prej rešiti tega bremena, katerega jim vtepajo v šolah v glave, pa v tisku in drugih javnih občilih s tem, da so najprej papagajsko govorili nemško, laško in francosko, na­to »valjda ko bajagi srbohrvaško«, dan­da­nes pa sori, spikajo bejbe in kjutki polomljeno angleščino.

Posledica je, da imamo danes jezik, ki ni po naši meri, ki ne ustreza narod­nemu značaju. Slovenisti delujejo bolj in prej kot pogrebci pri pokopu slovenš­či­ne kakor pa neustrašeni borci za kleni slovenski jezik (katerega pa brez Vene­tov ne more biti), urad »varuha sloven­ske­ga jezika« je čista sinekura, brez ka­kršnega koli vpliva in pomena.

»Sloven­š­čino« valjamo v vsakdanji rabi z neu­god­nim občutkom, kakor nekak preve­lik in na pol surov cmok po ustih, urad­no pritrjujemo z »da«, ker so nam arhi­tek­ti novega slovenskega človeka (kako podobno hitlerjanskim prijemom!) vsilili domnevno slovanstvo in slovanski »da«, čeprav smo od pamtiveka vedno pritr­jevali z »ja«!

Peter Amalietti in Andreja Paljevec