Pogovor z raziskovalcem korenin Slovencev Ericom Tomasom de Saint-Maurom
Upokojeni strojni inženir, magister ekonomije, ki govori več tujih jezikov, nazadnje šef kabineta slovenskega ministra za drobno gospodarstvo Eric Tomas de Saint-Maur je nedvomno ena prvih lastovk venetske pomladi, ki jo Slovenci čakamo že tisoč let.
Zdaj že skoraj pol stoletja raziskuje korenine Slovencev, obenem pa je dejaven tudi v venetski subkulturi kot pomemben povezovalec in človek, ki se ne prestraši mogočnosti in veličastnosti svojega videnja naše preteklosti. Za Misterije sta se z njim pogovarjala Peter Amalietti in Andreja Paljevec.
V slovenskem izročilu je veliko različnih mitov in legend, ki jih je mogoče srečati pri drugih narodih po vsem svetu. Ali smo Slovenci zbirali mite po svetu in jih prinašali domov?
Miti najbrž sploh niso miti, ampak samo spremenjena in nerazumljena zgodovinska dejstva. Bili so tudi številni miti in bajke recimo o tem, da se nekje skriva kotel zlata, in potem so ga tam tudi res našli.
O tem imamo poročila, ki jih ni tako malo. Miti so pogosto bolj resnični kot pa izsledki uradnih zgodovinarjev, ki so krmarjeni. Veliko nam prikrivajo. Pred nedavnim so si v časopisu in knjigi uradni zgodovinarji celo drznili trditi, da Karantanci sploh niso bili Slovenci. Kaj pa so potem bili? Marsovci?
Avstrijci jih priznavajo za Slovence …
Tukaj imamo kopijo Bavarskega besednjaka, ki je doživel že veliko ponatisov, kjer marsikaj piše o Venetih, med drugim tudi, da so v Bavarskem gozdu slovanske, torej slovenske koloniste označevali z Vandali. To je stara oznaka. In če se je to ime obdržalo v Nemčiji, je na tem najbrž tudi kaj resničnega.
Viri so v glavnem nemški …
Nemščina je zelo pomembna, poznati je treba gotico in frakturo. Fraktura je polomljena pisava in je težje berljiva od gotice. Pleteršnikov Nemško-slovenski slovar recimo nemški del zapisuje v frakturi. Gotico je lažje brati, saj je še zelo podobna latinici, frakturna pisava pa ni več in je zelo neprijazna za oči.
Podobno so tudi Hebrejci najprej imeli feničansko pisavo, ki je bila razločna, nato pa so v babilonskem suženjstvu prevzeli babilonsko pisavo, ta pa je tako nerazločna, da so starejši pri branju uporabljali posebno leseno rokico s prstom, ker so morali brati od črke do črke. Hudo trpljenje. Zato smo mi za latinico lahko zelo hvaležni, saj je zelo berljiva, še zlasti, če je malo večja.
Berete frakturno pisavo?
Pisal sem Pleteršnikov Nemško-slovenski slovar, in ko sem na Inštitutu za slovenski jezik prepisoval dodatke, je bila tam skupina ljudi brez vsakršnih moralnih zadržkov. Hodili so okrog mene in mi hinavsko prigovarjali: »Tako veliko delo, kako pa to zmorete?« Pa sem jim povedal, da besedilo preskeniram in ga nato zapišem s programom za optično branje, ki sem ga prej naučil prepoznavati frakturne črke. Po tem so mi onemogočili, da bi še lahko prepisoval pri njih.
Tam namreč vladajo zelo napete razmere, enako je v drugih konkurenčnih ustanovah, kot so SAZU, ZRC, NUK. Ljudje se bojijo za službe in so pripravljeni za kompromise; vejo, kaj od njih pričakujejo in česa ne smejo. Ko so mi prepovedali, da bi pri njih še naprej prepisoval Pleteršnikove zapiske na listkih, sem jih vse na hitro preslikal. In potem so ti ljudje, ki očitno nimajo nobenih lastnih idej, Ministrstvo za kulturo prosili za subvencijo za izdajo Pleteršnikovega slovarja.
Naposled so le izdali Pleteršnikov slovar, a brez vseh teh besed, ki so jih Pleteršnik in nato dr. Anton Breznik in drugi po prvi objavi slovarja zbirali še deset let. V svojem slovarju jih upoštevam, a moj slovar je ostal v računalniku.
Menda ste uvedli tudi nove črke?
Dodal sem črko za polglasnik, ki je v slovenščini zelo pomemben, a ga ignoriramo. Čim pa en glas ignorirate, se začne podirati beseda. Zvoki v besedi se podirajo, ne vidite več tiste povezave, besede izginjajo in si postajajo vse bolj podobne, jezik naposled te besede, ki bi s polglasnikom bile povsem brezhibne, izloči. Kot znak za polglasnik sem uporabil skandinavski ae, označeni so tudi široki in ozki e-ji, o-ji in a-ji … A vsega tega se v slovenščini več ne uporablja. Zato se danes ne morete izraziti.
Torej se Slovenci ne moremo izraziti …
Že dolgo se Slovenci ne moremo izraziti, ker imamo tisto gajico, ki so jo v dobi ilirizma naredili za Hrvate. In to nas je ogromno stalo. Da svojo trditev podkrepim, navajam Bezlajeve Eseje o slovenskem jeziku, kjer na strani 112 ugotavlja: »Brez pretiravanja lahko ugotovimo, da je približno 20 do 30 tisoč registriranih besed izginilo, ali pa sploh nikoli ni prodrlo v knjigo.« Bral sem recimo, da je Shakespeare, ki ga imajo za genija, uporabljal v svojem opusu osemnajst do enaindvajset tisoč besed.
Kako so izginile?
Čistilci slovenščine so nam jih črtali. Zadnjih sto let se je slovenski knjižni jezik prvenstveno oblikoval pod vplivom čitalniškega gesla za slovenstvo sicer vnetega, a obenem premalo izobraženega Frana Levstika: »Govorimo slovensko, mislimo pa nemško!«
Takšna posplošena ugotovitev je bila morda primerna za tedanjo čitalniško dobo, ko so bili Slovenci lojalni avstrijski državljani, ne pa za danes svetovno uveljavljeno slovensko državo, ki se ponaša z več univerzami in visokošolskimi središči, in bi jo morali že zato davno strokovno preveriti. Čiščenje slovenščine, zlasti »nemških« besed, je bilo namreč že nekaj bolezensko obsedenega, kar ni prenehalo vse do danes, ko so nam na silo vnašali srbske in druge »slovanske« besede.
Po tej »metodi« ter ob zanikanju slavne venetsko-slovenske zgodovine so jo »čistilci« ubrali po zgrešeni poti, kar je nujno pripeljalo do tragičnih posledic, ki so udarile naš narod huje od vseh cunamijev, laških in nemških okupacij in svetopisemskih potresov: čiščenje je miselno postalo šport slovenskega polizobraženstva, ki nam je iz jezika naših pradedov z veliko vnemo počistilo še zlasti veliko pomensko bogatih narečnih izrazov, pa tudi splošno vseslovenskih.
Nekaj primerov …
Celo vsakdanji, prikupni ptiček štiglček, ki so ga Nemci prevzeli kot Stiglitz, se je moral umakniti skovanki »lišček«. Na čižka (nem. der Zeisig) se niso spomnili in je tako preživel. V nemščino prevzeto južino (die Jause) so zamenjali z navidez nemško »malico« (die Mahl). Prepovedali so izraz keber (nem. der Käfer) in ga zamenjali s spakedranko »majski hrošč«. Preveč truda in izobrazbe bi bilo treba, da bi izbrskali, da je glas b v besedah starejši od f-ja in je s tem slovenski keber prvoten.
Besedo štala so prav tako prepovedali, ker je drugi slovanski jeziki nimajo. Slovanski narodi seveda niso poznali štale, ker so kot nomadi živino pasli v stepi, medtem ko je v krajevno stalnih alpskih kmetijsko-živinorejskih domačijah nujna. Južnoslovanski narodi, ki so imeli predvsem ovčjerejo, štale prav tako niso poznali. Izraz »štala« je tudi v grščini in zahodnih evropskih jezikih. Slovenci naj bi ga, po polizobraženski pameti, prevzeli seveda od Nemcev.
V zadnjih dvajsetih letih smo izgubili številne besede zgolj zato, ker jih imajo tudi Hrvati …
No, jaz mislim, da je neumno odpovedovati se besedam, ki jih imamo enake kot Hrvati, saj je bil hrvaški jezik prvotno samo slovensko narečje. Ko so se priselili, so prevzeli jezik okolice, ki je bil tak, kakršen je bil. Še zlasti pa kajkavščina in čakavščina. Tudi vsi tisti dalmatinski pomorski izrazi in imena rib, tudi v Benečiji in Furlaniji, so venetskega izvora.
Je mogoče besede na novo poiskati?
Izguba besed je resnično grozljiva. Bezlaj piše: »Starejše pokrajinsko pisemstvo in slovarske zbirke ljudskega blaga iz 19. stol. nam vsaj do neke mere omogočajo rekonstrukcijo slovarskega fonda nekdanje slovenske jezikovne podlage.« Takšnih slovarjev ni malo.
Recimo Kocijančičev slovar, ki ga je odkrila dr. Francka Premk v semeniščni knjižnici v stari Gorici. Kocijančič je bil genij in je obvladal 32 jezikov. Že v osnovni šoli je pisal pesmi v hebrejščini. Pozabljeni slovenski genij. Ko je dr. Premkova Lahe zaprosila, da bi slovar fotokopirala, ji tega niso dovolili.
A se je nato potožila neki svoji italijanski kolegici in potočila nekaj solz. Ta je potem slovar dobesedno na skrivaj izmaknila in ga zanjo preslikala. Dr. Premkova je nato naredila še eno kopijo slovarja, jo dala zvezati in jo podarila SAZU-ju. In veste, kaj se je potem zgodilo? Prepovedali so ji pisati ali govoriti o tem slovarju!
Zakaj mislite, da so ji to prepovedali?
Slovenci ne smejo biti Slovenci! V Evropi imajo namreč vsi slabo vest zaradi Slovencev ali Venetov, kar je eno in isto.
Zakaj?
Vsi imajo slabo vest, ker so vsi kradli, ne samo našo zemljo, ampak tudi naše duše. Računajte, da je v Nemčiji približno osemdeset odstotkov Nemcev venetskega izvora, ki so jih spreobrnili kot janičarje. Ko so postali Nemci, pa so takoj dobili vse pravice.
Enako je bilo v Italiji, na Madžarskem, tudi v Srbiji … Vsi imajo zaradi nas slabo vest. Čisto vsi – od Skandinavije, po britanskih otokih, tudi tam so bili Veneti, v severni Afriki, kjer najdete številna slovenska topografska imena, recimo mesto Zagor, gora Tabor, v Palestini gora Nebo, Suez (=Zveza) itd.
Ko sva se prvič srečala pred desetimi leti, ste mi povedali zelo lepo razlago imena Nebukadnezar.
Nebukadnezar pomeni Ni boga razen carja (Ne buh kad ne car). Vladar je v starem Babilonu veljal za živo božanstvo, ki so ga morali častiti po božje.
Če govorimo o starih časih, je zanimivo, da so bili stari Egipčani pravzaprav deloma tudi Veneti. Vedeti moramo, da so bili prvotni stari Egipčani nomadi, ki so se tam ustalili in so se dobro razumeli z bližnjimi Veneti oziroma Feničani, ki so prav tako tam živeli ob obali, vendar na precej višji civilizacijski stopnji od njih. Imeli so razvite tudi že znanosti. Zato so jih domačini prijateljsko prosili, da bi prevzeli vladavino Egipta. Veneti so jim ustregli.
Stari Slovenci so bili menda zelo duhovni …
Homer daje v Odiseji čudovito spričevalo Venetom, ki so bivali v Paflagoniji in priskočili na pomoč sorodnikom v obkoljeni Troji. Po dolgih letih so izgubili zaradi grške zvijačnosti in lastne neskrbnosti in so se morali nato preseliti. Naselili so se v padski nižini.
Katera so bila vaša prva odkritja drugačnih razlag naše zgodovine?
V študentskih letih sem potoval po Evropi in obiskal tudi Lübeck. Tam sem obiskal muzej Holsteinturm, ki je bil upodobljen na bankovcu za 50 mark. V muzeju gledam razstavljene predmete in pod vsemi piše Veneti oziroma Vendi. Potem sem tam nekoga vprašal, kdo so bili Vendi, in ta mi je povedal, da so bili ena vrsta Slovanov.
Aha, torej so to najbrž Poljaki, sem mu odgovoril. Ne, ne, to niso Poljaki, to so Vendi. In potem sem obiskoval še druge tamkajšnje muzeje in povsod je bilo enako: karkoli je bilo starega, je bilo vendskega izvora. Potem sem tam ugledal priimek Zajc, ki ga sicer pišejo kot Seitz, potem priimek Kretschmar, kar je Krčmar itd. Ker so me takrat še posebej zanimali stroji, avtomobili in motorji, sem v neki knjižnici našel knjigo o razvoju nemškega avtomobilizma.
In tam recimo najdem podatke o profesorju Porscheju, ki je bil slovenskega porekla. Prav tako tam piše o nekem Horojeviču, ki je bil Vend in je že leta 1920 v svoji tovarni izdeloval čudovite avtomobile. Ker pa je njegov priimek Nemce motil, je tovarno preimenoval v Horch, kar sicer v nemščini pomeni »prisluhni«, po vojni pa so tovarno preimenovali latinsko v »Audi«, kar pomeni isto.
In ko sem nekoč brkljal po ljubljanski bogoslovni knjižnici, sem naletel na knjigo o nemških imenih. In tam sem našel: Borsche ali Porsche izvira iz vendskega imena Borislav. To je ponemčeno Borislav ali skrajšano Borči. V raznih nemških krajih sem se pogovarjal z domačini, ki so me pobarali, od kod prihajam.
Potem so rekli, da so Triglav imeli za božanstvo tudi Vendi, saj se je še pred osemdesetimi leti ta dežela imenovala Wendenland, torej Venetska dežela. Ni vsak tukajšnji Schultze Schultze. Ker to pomeni župana, je veliko naših županov prevzelo to nemško besedo kot priimek.
Za časa Lutra v 15. stoletju je bila vsaka druga vas v Nemčiji še slovenska, ne pa nemška.
Turingija, Brandenburg in Pomorjansko, vse to so bili venetski kraji. Veneti so peljali na svojih ladjah tudi Julija Cezarja in njegove legije, ko je osvajal Britanijo. Edino oni so imeli dovolj ladij za takšno velikansko invazijo.
Veneti so radi imena domačih krajev ponavljali v drugih predelih.
No, mi ta imena razumemo, drugi Evropejci pa ne. Zanimalo me je, če imamo z Baski in Portugalci tudi kakšne skupne besede, in sem prav osupnil. Brez težav sem našel okrog tisoč baskovskih besed, ki so praktično istovetne s slovenskimi, njihov seznam sem kasneje predal Tomažiču, ki je te besede objavil v svoji knjigi.
Baskovski jezik velja za predindoevropski jezik in naj ne bi smel imeti nič skupnega z indoevropskimi jeziki in torej niti s slovenščino. Portugalski pa je še zlasti zanimiv, saj vsi ti jeziki kažejo na izmišljotino, da imamo mi številne besede, ki smo si jih izposodili iz nemščine. Pri nas po Miklošiču pravijo, da so besede, kot na primer šoder, kalk, šrot in podobno, nemcizmi, a to ni res.
Na Portugalskem imajo iste besede, pa tam nikoli ni bilo Nemcev. Recimo, šaflja ali šeflja naj bi bila izposojenka iz nemščine. A imajo Baski isto besedo. Miklošič je s tem naredil veliko škode, čeprav je naredil tudi marsikaj dobrega.
Kdo so bili pri proučevanju naše preteklosti vaši zgledi in mentorji?
Kot prvega sem občudoval Prešerna, ki me je fasciniral s svojim jezikom. Njemu ne moreš dodati niti odvzeti niti ene besede. Nekje sem bral, da je tukaj Prešernu pomagal pravniški govor, ki mora biti gospodaren. General Maister pa je bil tudi moj junak. Tudi brata Vauhnik iz Maribora, Miloš in Vladimir Vauhnik, to sta morala biti krasna človeka.
Vladimir je bil pred drugo svetovno vojno jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu in obveščevalec, ki je delal tudi za angleško obveščevalno službo. Napovedal je kralju Petru, da bodo Nemci napadli Poljsko in jo v 21-ih dneh osvojili.
Priporočam vam knjigo Miloša Vauhnika Pe-fau, kar je okrajšava za politično sumljive (politisch Verdächtig). Rodila in odraščala sta v času Avstro-Ogrske in to kot zavedna Slovenca, zato je Miloš dobil kartoteko z oznako, da je politično sumljiv.
Kako ocenjujete stanje sodobne venetologije?
Imamo na voljo toliko gradiv, žetev bi lahko bila velikanska, vendar manjka žanjcev. A gradiva je neskončno veliko. Poglejte recimo knjigo Slovaka Jana Kolárja Stara Italija Slavjanska. Samo v tej prvi knjigi je več snovi, kot so jo do zdaj objavili vsi naši venetologi skupaj.
Ali pa recimo knjiga Maura Orbinija Il Regno de gli Slavi, tam imate vandalski besednjak, mislim, da kar na treh straneh, kar je črpal iz starejših virov. Laška izdaja iz leta 1606 ima naslov: Origine de gli Slavi & progresso dell’Imperio loro (Izvori Slovencev in razvoj njihovega cesarstva).
Kako drugačna bi bila videti slovenska zgodovina, z njo pa tudi svetovna (!), če ne bi »uradni zgodovinarji« trmasto zanikovali našega prastarega venetskega porekla, jezika itd. Še v dvajsetem stoletju pišejo nemški leksikoni o Venetih (nemško Wendih), ki da so v zadnjem času prevzeli novo ime – Slovenci.
Res ne govorimo jezika po naši meri?
Izkrivljeno prikazovanje venetske (slovenske) zgodovine, ki narodu vsiljuje občutek, da je vsa slovenska zgodovina ena sama nesreča, polom in trpljenje, poraja breme pesimizma, nezaupanja v prihodnost, mladi se želijo čim prej rešiti tega bremena, katerega jim vtepajo v šolah v glave, pa v tisku in drugih javnih občilih s tem, da so najprej papagajsko govorili nemško, laško in francosko, nato »valjda ko bajagi srbohrvaško«, dandanes pa sori, spikajo bejbe in kjutki polomljeno angleščino.
Posledica je, da imamo danes jezik, ki ni po naši meri, ki ne ustreza narodnemu značaju. Slovenisti delujejo bolj in prej kot pogrebci pri pokopu slovenščine kakor pa neustrašeni borci za kleni slovenski jezik (katerega pa brez Venetov ne more biti), urad »varuha slovenskega jezika« je čista sinekura, brez kakršnega koli vpliva in pomena.
»Slovenščino« valjamo v vsakdanji rabi z neugodnim občutkom, kakor nekak prevelik in na pol surov cmok po ustih, uradno pritrjujemo z »da«, ker so nam arhitekti novega slovenskega človeka (kako podobno hitlerjanskim prijemom!) vsilili domnevno slovanstvo in slovanski »da«, čeprav smo od pamtiveka vedno pritrjevali z »ja«!
Pogovor z raziskovalcem korenin Slovencev Ericom Tomasom de Saint-Maurom
