NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 21-avg
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • četrtek 22-avg
  • Rekreatur...prihaja!

  • petek 23-avg
  • Tummo - Rebirth - dihalna tehnika (Tu-Re)
  • Harmony program poletje 2019 na Pašmanu

  • sobota 24-avg
  • Radgonska noč 2019

  • nedelja 25-avg
  • Intenziv razsvetljenja

  • ponedeljek 26-avg
  • Poletna šola za dijake o izbiri študija

  • torek 27-avg
  • Potepini z avtorjema

  • sreda 28-avg
  • 14. Front@ sodobnega plesa - festival

  • četrtek 29-avg
  • Poletna turistična tržnica

  • petek 30-avg
  • Harmony program poletje 2019 na Pašmanu

  • sobota 31-avg
  • Srečanje z dr. patrom Karlom Gržanom

  • nedelja 01-sep
  • Vodstvo po razstavi Lucien Herve: Geometrija luči

  • ponedeljek 02-sep
  • Vpis abonmajev 2019/20 - Slovenska filharmonija

  • torek 03-sep
  • S kajakom v Trst na kavo in še kam.

  • sreda 04-sep
  • Srečanje na Dugem otoku

  • četrtek 05-sep
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 06-sep
  • Peru 15 dni- Dežela skrivnostne inkovske dediščine

  • sobota 07-sep
  • 18. Ekopraznik bo počastil 20-letnico prve slovenske ekotržnice

  • nedelja 08-sep
  • Zmajev festival

  • ponedeljek 09-sep
  • Magic the gathering s kartologi

  • torek 10-sep
  • Dan odprtih vrat Cankarjevega doma

  • sreda 11-sep
  • Literatura in pripoved: Postklasične perspektive in analize (II. del)

  • četrtek 12-sep
  • S kajakom v Trst na kavo in še kam

  • petek 13-sep
  • 14. Otroški bazar

  • sobota 14-sep
  • 6. Praznik sira in vina

  • nedelja 15-sep
  • Švic Fest

  • ponedeljek 16-sep
  • Magic the gathering s kartologi

  • torek 17-sep
  • Bralna čajanka

  • sreda 18-sep
  • Motivacijske misli za lepo življenje
  • France Štiglic: Med ustvarjalnostjo in ideologijo

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Je torinski prt ponaredek?   
    ponedeljek, 10. april 2006 @ 05:12 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    V novih Misterijih www.misteriji.si

    Po znanstvenih analizah je prt, v katerega naj bi bilo ovito Kristusovo telo, star le 800 let

    Zakaj je vojščak, da bi dokončal Kristusovo križanje, z mečem zabodel v desno? Že v antiki so namreč toliko poznali anatomijo, da so znali določiti lego srca. Zatorej so vedeli, da je pri udarcu z mečem v levo veliko večja možnost, da bo rana smrtna." To je vprašanje, ki ga je na predlanskem posvetu o relikviji postavil francoski profesor medicine Olivier Pourrat in dodal, da bi moral prt do najmanjših podrobnosti odražati muke, ki jih je prestajal odrešenik, čemur pa v danem primeru ni tako.

    Pa pojdimo lepo po vrsti. Na malo več kot štiri metre dolgem in en meter širokem kosu lanenega platna, ki velja za najstarejšo relikvijo iz krščanskih časov in je shranjeno v katedrali svetega Janeza Krstnika v Torinu, je lepo viden prsni in hrbtni odtis bradatega moža z dolgimi lasmi. Silhueta je vidna le, če jo opazujemo z oddaljenosti dobrih dveh metrov. Na platnu so lepo vidni številni rjavkasti madeži, ki nakazujejo rane križanega. Na levi strani odtisa je vidna tudi rana v predelu prsnega koša. Odtis je namreč, glede na v prtu ovito truplo, ravno nasproten. To vprašanje je pred nedavnim na posvetu o omenjeni relikviji zastavil francoski profesor medicine Olivier Pourrat: zakaj je vojščak, da bi dokončal križanje, z mečem zabodel v desno? Že v antiki so namreč toliko poznali anatomijo, da so znali določiti lego srca. Zatorej so vedeli, da je pri udarcu z mečem v levo veliko večja možnost, da bo rana smrtna. Po mnenju omenjenega znanstvenika bi moral prt do najmanjših podrobnosti odražati muke, ki jih je prestajal odrešenik, čemur pa v danem primeru ni tako.



    MANJ KOT 800 LET

    Gre torej za pristno relikvijo z začetka krščanske dobe, ali za delo spretnega ponarejevalca, ki je na platnu zelo zvesto reproduciral sledove ran na Kristusovem telesu? Da je pristnost relikvije še kako zanimiva za znanstvene kroge, priča dejstvo, da je bilo med leti 1939 in 1988 narejenih veliko analiz torinskega prta, ki so podale zelo nasprotujoče si ugotovitve. In kot je v svojem delu Raziskovanje torinskega prta leta 1998 napisala avtorica Maria Grazia Siliato, ima pogled na odtis obraza na prtu močan čustven naboj (tako pozitiven kot negativen), zaradi katerega nekateri relikvijo brez vsakršnih pomislekov sprejemajo kot pristno, drugi pa jo zavračajo.

    Aprila leta 1988 so trije ugledni laboratoriji, Politechnicum iz Züricha ter laboratorija Oxfordske univerze in univerze Tucson v ZDA, sočasno izvedli radiokarbonsko analizo vzorca mrtvaškega prta. Njihovi rezultati, ki so bili oktobra istega leta objavljeni v reviji Nature, so si bili edini, da gre za prt iz 14. stoletja in je torej nemogoče, da bi bilo v njem ovito telo človeka izpred dva tisoč let. Temu pa so vztrajno oporekali sindonologi (zagovorniki pristnosti relikvije). Ti so zatrjevali, da vzorcev, ki so jih dali v radiokarbonsko analizo, niso odrezali s torinskega prta, temveč iz francoskega prta iz 14. stoletja. Čeprav je odvzem vzorca oziroma izrezovanje vzorcev prta potekalo pred pričami in kamerami, prevladuje prepričanje, da so vzorce pozneje, ko prič ni bilo zraven, zamenjali.

    Eden tistih, ki ugotovitev omenjenih laboratorijev zavrača, je Raymond Rogers, ameriški kemik, do upokojitve zaposlen v laboratoriju Los Alamos univerze v Kaliforniji, in član organizacije kakih štiridesetih znanstvenikov sindonologov, ki je v letih 1976 do 1996 raziskovala torinski prt. Rogers je svoje izsledke objavil v znanstveni reviji Thermochimica Acta. Na temelju vzorcev, odvzetih s pomočjo posebnih lepilnih trakov in po vsej verjetnosti tudi na podlagi vzorcev tkanine, odvzetih za radiokarbonsko analizo, znanstvenik ocenjuje, da naj slednji ne bi izhajali iz izvirnika, temveč iz dela prta, ki so ga pozneje krpali. To pa je nedvomno vplivalo na določanje starosti relikvije.

    V podporo svoji trditvi Rogers primerja količino posebne kemične sestavine, tako imenovanega vanilina, prisotnega v lanenih vlaknih vzorca, izrezanih za datiranje leta 1988, z vzorcem materiala, odvzetega z že omenjenimi trakovi na nekem drugem delu mrtvaškega prta. Če na prvem ni niti najmanjše sledi vanilina, ga je bilo na vzorcih, odvzetih z lepilnim trakom, zaslediti majhno količino, ki pa je bila nižja od tiste, ki jo je Rogers izmeril na srednjeveških tkaninah. Vanilin, ki se s staranjem razgrajuje, naj bi po avtorjevem mnenju pomagal oceniti starost tkanine. Dejstvo, da "uradni" vzorec ne vsebuje niti najmanjše sledi te snovi, priča, da se na košček platna dejansko ne gre zanesti in torej ne more predstavljati verodostojnega vzorca za določanje dejanske starosti torinskega prta. In nenazadnje, količina vanilina na drugih delih relikvije ne ustreza količini, ki bi jo pričakovali pri platnu, starem dva tisoč let.

    Vendar pa fizik Patrick Berger, član krožka, ki se ukvarja z racionalnim proučevanjem paranormalnih pojavov, pravi, da se na izsledke Rogersove povsem nove metode ne velja zanesti, ker v svojem članku ne navaja ključnih elementov svoje metode.

    IZHAJANJE IZ ZNANSTVENE RAZISKAVE …

    Jacques Evin, ki je v tistem času vodil Center za radiokarbonsko datiranje in je sodeloval tudi pri izdelavi protokola za radiokarbonsko analizo mrtvaškega prta, je do Rogersovih ugotovitev še strožji. Pravi namreč, da zmanjševanje količine vanilina ni vedno enako, saj je odvisno od temperature in vlage. Poleg tega se mu zdi nenavadno, da je imel Rogers na voljo vzorce iz leta 1988. Zakaj torej ni navedel, kje jih je dobil? Vzorce ima v svoji posesti torinski kardinal, vendar jih noče izročiti za nadaljnje analize. Preostale vzorce pa so si razdelili že omenjeni trije laboratoriji, ki morebitnih neporabljenih vzorcev ne bi smeli prepustiti nikomur.

    Jacques Evin je torej prepričan, da so izsledki radiokarbonskega datiranja popolnoma zanesljivi, saj je metoda, ki se veliko uporablja tudi v arheologiji, povsem uporabna tudi za lan. Po mnenju tega znanstvenika bi rezultate radiokarbonske analize lahko potvorilo le onesnaženje z ogljikom, na primer s plesnijo ali z izpostavljenostjo jedrski reakciji. Vendar pa možnost onesnaženja z ogljikom izključuje, saj so lan najprej očistili s sodo in nato še s kislino. Če temu ne bi bilo tako, tovrstna oblika onesnaženja zagotovo ne bi ostala neopažena …
    Glede povečanja števila izotopov zaradi izpostavljanja radioaktivnemu sevanju pa Evin pravi, da to ne izhaja iz opazovanja pojavov, ki potekajo v naravi in ne sodi v znanstveno raziskavo … Jean-Baptiste Rinaudo z medicinske fakultete v francoskem Montpellierju pa zatrjuje, da je bilo platno izpostavljeno "bombardiranju" nevtronov in protonov, ki naj bi izšli iz razpadanja jeder devterija iz Kristusovega telesa ob njegovem vstajenju …

    ARGUMENT "NEGATIV" NE DRŽI

    Sicer pa po mnenju znanstvenikov požar v letu 1532, ki je prt skoraj uničil, ne more biti kriv za pomoto pri izotopskem določanju starosti prta, ki so ga opravili trije laboratoriji. Segrevanje ne vpliva na razporeditev ogljikovih izotopov na platnu. Vendar pa bi si napako glede izsledkov radiokarbonske analize lahko pojasnili le, če so bili vzorci zamenjani ali odvzeti na delu prta, ki so ga pozneje krpali. To pa bi pomenilo prevaro, v katero bi morali biti vključeni vsi, ki so prisostvovali odvzemanju vzorcev s prta. To so bili: član projekta za raziskavo prta, kardinal, štirje duhovniki, trije znanstveni svetovalci in predstavniki vseh treh laboratorijev. Glede predpostavke, da so bili vzorci odvzeti iz zakrpanega dela prta, res drži, da je bil ta večkrat restavriran, vendar sta jemanju vzorcev prisostvovala tudi dva strokovnjaka za stare tkanine, zato omenjena teza ne vzdrži. Torej ni prav nobenega sprejemljivega dokaza, zaradi katerega bi dvomili v izsledke datiranja iz leta 1988.

    Vendar pa to ni ovira, da tisti, ki verjamejo v pristnost relikvije, ne bi prihajali na dan z novimi, na videz logičnimi argumenti. Tako so na primer prišli na dan z ugotovitvijo, da podoba, vtisnjena na mrtvaškem prtu, spominja na fotografski negativ: zabrisana rjavkasto črna silhueta na platnu bi imela na fotografskem negativu večji kontrast, postala bi bolj realistična. Kako si potem lahko razlagamo, da bi ponarejevalec lahko izdelal neprepoznavno podobo in za nameček kar za nekaj stoletij prehitel iznajdbo fotografije, potrebno za njeno razkritje? André Marion, ki sodi med zagovornike relikvije, pravi, da je to nemogoče. Po mnenju tega strokovnjaka za numerično obdelavo odtis ni mogel biti naslikan v srednjem veku. Prt je v nekem smislu negativ, vendar ne fotografski. Pozitiv, ki ga dobimo zaradi svetlobne inverzije, ni zvest odraz resničnosti, saj so na njem rane, sledi krvi, brada, lasje in obrvi osebe svetli, ostali deli pa temni. V resnici bi na obrnjeni podobi odtisa moralo biti vidnih veliko več odtenkov, zlasti sivih in belih. Dejstvo, da je moški na prtu upodobljen kot negativ, niti ni kak poseben podvig; načelo upodabljanja negativa so poznali že prazgodovinski ljudje, ki so risali po stenah jam. V srednjem veku je bil odtis silhuete bolj viden in zato inverzija tonov sploh ni bila potrebna. Argument, da gre za "čudežno" tehniko upodobitve, torej ne vzdrži.

    SO BILI SLEDOVI KRVI PIGMENTI?

    Kemik Walter McCrone je naredil kemične analize, ki naj bi osvetlile, kaj so obarvani madeži na lanenih vlaknih. Priznani strokovnjak za mikroanalizo je na to temo objavil tri članke. Na vzorcih tkanine je opravil niz specifičnih krvnih testov, ki pa so se vsi izkazali za negativne. Zato pa je na odtisih na prtu (na rumenih sledeh moškega telesa in na sledeh domnevne krvi) odkril delce železovega oksida in sledi nekega drugega barvila. Rjavi izlivi krvi pa so vsebovali ostanke cinobra, barvila, ki so ga pogosto uporabljali srednjeveški slikarji. McCrone je odkril tudi sledi kolagena, ki so ga uporabljali za fiksiranje barv.

    DVOMI OSTAJAJO

    Sindonologi kljub McCronovim ugotovitvam še naprej ostajajo skeptični in ugovarjajo, da na prtu ni vidnih sledi čopiča (kar lahko priča o tehniki slikanja z zelo razredčeno barvo), kot tudi, da srednjeveški slikar ne bi mogel imeti tako pretanjenega poznavanja o detajlih ran križanega. Pierre Barbet je v tridesetih letih prejšnjega stoletja naredil več poizkusov s trupli in ugotovil, da je človeka nemogoče pribiti na križ z žeblji skozi dlani: slednje bi se namreč pod težo telesa raztrgale. Po mnenju tega zdravnika je to mogoče samo na natančno določenem mestu na zapestju. To pa so tedanji krvniki, glede na to, da je bilo križanje dokaj pogosta oblika usmrtitve, zagotovo vedeli. In kot po čudežu je imel moški v mrtvaškem prtu rano prav na zapestju. Toda podrobnejši pogled podobe na prtu pokaže, da je bila rana na predelu dlani, čeprav madež od krvi vodi do zapestja. Vendar si glede izsledkov Barbetovih preizkusov niso edini niti privrženci avtentičnosti prta sami. Eden izmed njih, ameriški patolog Frederick Zugibe, je na prostovoljcih dokazal, da je obešanje na križ skozi dlani mogoče. Mnenja pa so deljena tudi glede bodeče krone, ki po mnenju znanstvenikov ne bi mogla povzročiti krvavitev, kakršne so vidne na prtu. Kri bi se namreč strdila na laseh. Z drugimi besedami, podoba križanega je preveč popolna, da bi bila resnična …

    Prt je vzbudil izjemno pozornost znanosti, o njem je bilo napisanih toliko publikacij kot že dolgo ne. In če se izsledki tistih, ki dvomijo o njegovi avtentičnosti, vztrajno zavračajo, so še tako sporni dokazi glede pristnosti relikvije deležni izjemne medijske pozornosti in se vsiljujejo kot dogma.
    An. TP


    1. NAJPREJ JE BILA IZDELANA PODOBA

    Ali je s tehnikami ponarejevalca iz srednjega veka mogoče izdelati kopijo prta? Po zgledu dveh ameriških in francoskih strokovnjakov za racionalno proučevanje paranormalnih pojavov je Jacques di Costanzo (na sliki) pomešal železov oksid in želatino (ta vsebuje veliko kolagena), ki so ju v srednjem veku uporabljali za fiksiranje barv.
    Da bi se odtisnile oblike, je čez nizki relief pomočil navlaženo laneno tkanino. Ko se je ta posušila, jo je premazal s pripravljeno barvno mešanico. Tako je dobil površinski odtis obraza v "negativu", njegov kliše v "pozitivu" pa je pokazal podobo, ki je zelo blizu tisti na torinskem prtu.
    2. PODOBA JE ODPORNA NA TESTE
    Odtis na platnu je bil tako močan, da ga ni odstranilo niti pranje, niti segrevanje na 250 °C. Tudi ob 24-urnem namakanju v citronsko, ocetno in oksalno kislino je podoba na platnu ostala popolnoma nespremenjena.
    Vzorec iste tkanine, prepojen samo z železovim oksidom, brez želatine, pa se je ob namakanju v vodo in oksalno kislino spral. Pigmenti so se razredčili in obarvane lise so se spremenile. To dokazuje, da, če se je železov oksid vezal na tkanino "prta", na katerem je bil izveden poizkus, je bilo to zato, ker je bil fiksiran z želatino.
    3. DOKAZ PO ODSOTNOSTI
    Namesto trpinčenega trupla so izvedli simulacijo z "vaporografijo", metodo, ki posnema učinke kemične reakcije na površini trupla. Costanzo je na nizki relief najprej nanesel raztopino amoniaka, ki je bila tri- do petkrat močnejša od človeškega znoja, nato pa še barvilo iz aloje. Nato je na skulpturo za 36 ur tesno pritisnil laneno platno.
    Po tem postopku se na platnu ni pojavil nikakršen odtis, ne glede na vrstni red nanosa omenjenih snovi, niti po segrevanju amoniakove raztopine in izpostavitvi tkanine pari.


    JE ŠLO LETA 1390 ZA "PREVARO" CERKVE?
    Če torinski prt ni pristen, se postavlja vprašanje, kdo ga je izdelal in zakaj. Kot je znano, se je v srednjem veku zelo razmaknil kult relikvij, ki naj bi utrdile vero, hkrati pa so bile pomemben vir cerkvenih dohodkov. Trgovali so s ponaredki od kosti, las in organov svetnikov pa do delcev križa, trnja iz krone in podobnega.
    Kristusov mrtvaški prt se je prvič pojavil proti sredini 14. stoletja v cerkvi Naše Gospe v bližini Troje. Kot v svojem trdno dokumentiranem delu trdi zgodovinar Paul-Eric Blanrue, je tedanji škof Henri de Poitiers, ko so ga obvestili o prihodu velikega števila romarjev, ki naj bi si (zaradi čudežev, ki so se dogajali) prišli ogledat relikvijo, začel zadevo raziskovati. Njegov naslednik Pierre d'Arcis pa je v svojih spominih zapisal, da je omenjeni dušni pastir odkril prevaro in da je bila slavna relikvija v resnici delo nekega umetnika. Slednji je to tudi potrdil, njegova identiteta pa žal ostaja neznana. Ker so relikvijo še naprej razkazovali, jo je Pierre d'Arcis leta 1390 predložil papežu Klemenu. Ta je po dolgem postopku izdal tri papeške bule (najdene v papeških arhivih v Vatikanu), ki so ugotovitve škofa de Poitiersa potrdile ter dovolile, da se prt še naprej razkazuje vernikom, vendar pod pogojem, da so ti obveščeni o njegovem izvoru.
    Blanrue se nagiba k mnenju, da je bil prt izdelan kmalu zatem, ko so ob jubileju papeža Klemena VI. množici pokazali slavni prt, santo sudario, s katerim je Veronika Kristusu brisala pot z obraza. Cerkev v Lireyu naj bi dobila navdih prav v omenjeni rimski relikviji, ki naj bi privabila veliko število romarjev. Upodobitev je bila v skladu s krščansko ikonografijo iz sredine 14. stoletja, saj so bile na njej zelo realistično prikazane Kristusove bolečine, vključno s slavno rano na desni strani srca.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.misteriji.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/JeTorinskiPrtPonaredek

    No trackback comments for this entry.
    Je torinski prt ponaredek? | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,47 seconds