|
||||||
|
|||||||
V novih Misterijih www.misteriji.si
Po znanstvenih analizah je prt, v katerega naj bi bilo ovito Kristusovo telo, star le 800 let
Zakaj je vojščak, da bi dokončal Kristusovo križanje, z mečem zabodel
v desno? Že v antiki so namreč toliko poznali anatomijo, da so znali določiti
lego srca. Zatorej so vedeli, da je pri udarcu z mečem v levo veliko večja možnost,
da bo rana smrtna." To je vprašanje, ki ga je na predlanskem posvetu o
relikviji postavil francoski profesor medicine Olivier Pourrat in dodal, da
bi moral prt do najmanjših podrobnosti odražati muke, ki jih je prestajal odrešenik,
čemur pa v danem primeru ni tako.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Na malo več kot štiri metre dolgem in en meter širokem kosu lanenega platna, ki velja za najstarejšo relikvijo iz krščanskih časov in je shranjeno v katedrali svetega Janeza Krstnika v Torinu, je lepo viden prsni in hrbtni odtis bradatega moža z dolgimi lasmi. Silhueta je vidna le, če jo opazujemo z oddaljenosti dobrih dveh metrov. Na platnu so lepo vidni številni rjavkasti madeži, ki nakazujejo rane križanega. Na levi strani odtisa je vidna tudi rana v predelu prsnega koša. Odtis je namreč, glede na v prtu ovito truplo, ravno nasproten. To vprašanje je pred nedavnim na posvetu o omenjeni relikviji zastavil francoski profesor medicine Olivier Pourrat: zakaj je vojščak, da bi dokončal križanje, z mečem zabodel v desno? Že v antiki so namreč toliko poznali anatomijo, da so znali določiti lego srca. Zatorej so vedeli, da je pri udarcu z mečem v levo veliko večja možnost, da bo rana smrtna. Po mnenju omenjenega znanstvenika bi moral prt do najmanjših podrobnosti odražati muke, ki jih je prestajal odrešenik, čemur pa v danem primeru ni tako.
MANJ KOT 800 LET
Gre torej za pristno relikvijo z začetka krščanske dobe, ali za delo spretnega
ponarejevalca, ki je na platnu zelo zvesto reproduciral sledove ran na Kristusovem
telesu? Da je pristnost relikvije še kako zanimiva za znanstvene kroge, priča
dejstvo, da je bilo med leti 1939 in 1988 narejenih veliko analiz torinskega
prta, ki so podale zelo nasprotujoče si ugotovitve. In kot je v svojem delu
Raziskovanje torinskega prta leta 1998 napisala avtorica Maria Grazia Siliato,
ima pogled na odtis obraza na prtu močan čustven naboj (tako pozitiven kot negativen),
zaradi katerega nekateri relikvijo brez vsakršnih pomislekov sprejemajo kot
pristno, drugi pa jo zavračajo.
Aprila leta 1988 so trije ugledni laboratoriji, Politechnicum iz Züricha ter
laboratorija Oxfordske univerze in univerze Tucson v ZDA, sočasno izvedli radiokarbonsko
analizo vzorca mrtvaškega prta. Njihovi rezultati, ki so bili oktobra istega
leta objavljeni v reviji Nature, so si bili edini, da gre za prt iz 14. stoletja
in je torej nemogoče, da bi bilo v njem ovito telo človeka izpred dva tisoč
let. Temu pa so vztrajno oporekali sindonologi (zagovorniki pristnosti relikvije).
Ti so zatrjevali, da vzorcev, ki so jih dali v radiokarbonsko analizo, niso
odrezali s torinskega prta, temveč iz francoskega prta iz 14. stoletja. Čeprav
je odvzem vzorca oziroma izrezovanje vzorcev prta potekalo pred pričami in kamerami,
prevladuje prepričanje, da so vzorce pozneje, ko prič ni bilo zraven, zamenjali.
Eden tistih, ki ugotovitev omenjenih laboratorijev zavrača, je Raymond Rogers,
ameriški kemik, do upokojitve zaposlen v laboratoriju Los Alamos univerze v
Kaliforniji, in član organizacije kakih štiridesetih znanstvenikov sindonologov,
ki je v letih 1976 do 1996 raziskovala torinski prt. Rogers je svoje izsledke
objavil v znanstveni reviji Thermochimica Acta. Na temelju vzorcev, odvzetih
s pomočjo posebnih lepilnih trakov in po vsej verjetnosti tudi na podlagi vzorcev
tkanine, odvzetih za radiokarbonsko analizo, znanstvenik ocenjuje, da naj slednji
ne bi izhajali iz izvirnika, temveč iz dela prta, ki so ga pozneje krpali. To
pa je nedvomno vplivalo na določanje starosti relikvije.
V podporo svoji trditvi Rogers primerja količino posebne kemične sestavine,
tako imenovanega vanilina, prisotnega v lanenih vlaknih vzorca, izrezanih za
datiranje leta 1988, z vzorcem materiala, odvzetega z že omenjenimi trakovi
na nekem drugem delu mrtvaškega prta. Če na prvem ni niti najmanjše sledi vanilina,
ga je bilo na vzorcih, odvzetih z lepilnim trakom, zaslediti majhno količino,
ki pa je bila nižja od tiste, ki jo je Rogers izmeril na srednjeveških tkaninah.
Vanilin, ki se s staranjem razgrajuje, naj bi po avtorjevem mnenju pomagal oceniti
starost tkanine. Dejstvo, da "uradni" vzorec ne vsebuje niti najmanjše
sledi te snovi, priča, da se na košček platna dejansko ne gre zanesti in torej
ne more predstavljati verodostojnega vzorca za določanje dejanske starosti torinskega
prta. In nenazadnje, količina vanilina na drugih delih relikvije ne ustreza
količini, ki bi jo pričakovali pri platnu, starem dva tisoč let.
Vendar pa fizik Patrick Berger, član krožka, ki se ukvarja z racionalnim proučevanjem
paranormalnih pojavov, pravi, da se na izsledke Rogersove povsem nove metode
ne velja zanesti, ker v svojem članku ne navaja ključnih elementov svoje metode.
IZHAJANJE IZ ZNANSTVENE RAZISKAVE …
Jacques Evin, ki je v tistem času vodil Center za radiokarbonsko datiranje
in je sodeloval tudi pri izdelavi protokola za radiokarbonsko analizo mrtvaškega
prta, je do Rogersovih ugotovitev še strožji. Pravi namreč, da zmanjševanje
količine vanilina ni vedno enako, saj je odvisno od temperature in vlage. Poleg
tega se mu zdi nenavadno, da je imel Rogers na voljo vzorce iz leta 1988. Zakaj
torej ni navedel, kje jih je dobil? Vzorce ima v svoji posesti torinski kardinal,
vendar jih noče izročiti za nadaljnje analize. Preostale vzorce pa so si razdelili
že omenjeni trije laboratoriji, ki morebitnih neporabljenih vzorcev ne bi smeli
prepustiti nikomur.
Jacques Evin je torej prepričan, da so izsledki radiokarbonskega datiranja
popolnoma zanesljivi, saj je metoda, ki se veliko uporablja tudi v arheologiji,
povsem uporabna tudi za lan. Po mnenju tega znanstvenika bi rezultate radiokarbonske
analize lahko potvorilo le onesnaženje z ogljikom, na primer s plesnijo ali
z izpostavljenostjo jedrski reakciji. Vendar pa možnost onesnaženja z ogljikom
izključuje, saj so lan najprej očistili s sodo in nato še s kislino. Če temu
ne bi bilo tako, tovrstna oblika onesnaženja zagotovo ne bi ostala neopažena
…
Glede povečanja števila izotopov zaradi izpostavljanja radioaktivnemu sevanju
pa Evin pravi, da to ne izhaja iz opazovanja pojavov, ki potekajo v naravi in
ne sodi v znanstveno raziskavo … Jean-Baptiste Rinaudo z medicinske fakultete
v francoskem Montpellierju pa zatrjuje, da je bilo platno izpostavljeno "bombardiranju"
nevtronov in protonov, ki naj bi izšli iz razpadanja jeder devterija iz Kristusovega
telesa ob njegovem vstajenju …
ARGUMENT "NEGATIV" NE DRŽI
Sicer pa po mnenju znanstvenikov požar v letu 1532, ki je prt skoraj uničil,
ne more biti kriv za pomoto pri izotopskem določanju starosti prta, ki so ga
opravili trije laboratoriji. Segrevanje ne vpliva na razporeditev ogljikovih
izotopov na platnu. Vendar pa bi si napako glede izsledkov radiokarbonske analize
lahko pojasnili le, če so bili vzorci zamenjani ali odvzeti na delu prta, ki
so ga pozneje krpali. To pa bi pomenilo prevaro, v katero bi morali biti vključeni
vsi, ki so prisostvovali odvzemanju vzorcev s prta. To so bili: član projekta
za raziskavo prta, kardinal, štirje duhovniki, trije znanstveni svetovalci in
predstavniki vseh treh laboratorijev. Glede predpostavke, da so bili vzorci
odvzeti iz zakrpanega dela prta, res drži, da je bil ta večkrat restavriran,
vendar sta jemanju vzorcev prisostvovala tudi dva strokovnjaka za stare tkanine,
zato omenjena teza ne vzdrži. Torej ni prav nobenega sprejemljivega dokaza,
zaradi katerega bi dvomili v izsledke datiranja iz leta 1988.
Vendar pa to ni ovira, da tisti, ki verjamejo v pristnost relikvije, ne bi
prihajali na dan z novimi, na videz logičnimi argumenti. Tako so na primer prišli
na dan z ugotovitvijo, da podoba, vtisnjena na mrtvaškem prtu, spominja na fotografski
negativ: zabrisana rjavkasto črna silhueta na platnu bi imela na fotografskem
negativu večji kontrast, postala bi bolj realistična. Kako si potem lahko razlagamo,
da bi ponarejevalec lahko izdelal neprepoznavno podobo in za nameček kar za
nekaj stoletij prehitel iznajdbo fotografije, potrebno za njeno razkritje? André
Marion, ki sodi med zagovornike relikvije, pravi, da je to nemogoče. Po mnenju
tega strokovnjaka za numerično obdelavo odtis ni mogel biti naslikan v srednjem
veku. Prt je v nekem smislu negativ, vendar ne fotografski. Pozitiv, ki ga dobimo
zaradi svetlobne inverzije, ni zvest odraz resničnosti, saj so na njem rane,
sledi krvi, brada, lasje in obrvi osebe svetli, ostali deli pa temni. V resnici
bi na obrnjeni podobi odtisa moralo biti vidnih veliko več odtenkov, zlasti
sivih in belih. Dejstvo, da je moški na prtu upodobljen kot negativ, niti ni
kak poseben podvig; načelo upodabljanja negativa so poznali že prazgodovinski
ljudje, ki so risali po stenah jam. V srednjem veku je bil odtis silhuete bolj
viden in zato inverzija tonov sploh ni bila potrebna. Argument, da gre za "čudežno"
tehniko upodobitve, torej ne vzdrži.
SO BILI SLEDOVI KRVI PIGMENTI?
Kemik Walter McCrone je naredil kemične analize, ki naj bi osvetlile, kaj so
obarvani madeži na lanenih vlaknih. Priznani strokovnjak za mikroanalizo je
na to temo objavil tri članke. Na vzorcih tkanine je opravil niz specifičnih
krvnih testov, ki pa so se vsi izkazali za negativne. Zato pa je na odtisih
na prtu (na rumenih sledeh moškega telesa in na sledeh domnevne krvi) odkril
delce železovega oksida in sledi nekega drugega barvila. Rjavi izlivi krvi pa
so vsebovali ostanke cinobra, barvila, ki so ga pogosto uporabljali srednjeveški
slikarji. McCrone je odkril tudi sledi kolagena, ki so ga uporabljali za fiksiranje
barv.
DVOMI OSTAJAJO
Sindonologi kljub McCronovim ugotovitvam še naprej ostajajo skeptični in ugovarjajo,
da na prtu ni vidnih sledi čopiča (kar lahko priča o tehniki slikanja z zelo
razredčeno barvo), kot tudi, da srednjeveški slikar ne bi mogel imeti tako pretanjenega
poznavanja o detajlih ran križanega. Pierre Barbet je v tridesetih letih prejšnjega
stoletja naredil več poizkusov s trupli in ugotovil, da je človeka nemogoče
pribiti na križ z žeblji skozi dlani: slednje bi se namreč pod težo telesa raztrgale.
Po mnenju tega zdravnika je to mogoče samo na natančno določenem mestu na zapestju.
To pa so tedanji krvniki, glede na to, da je bilo križanje dokaj pogosta oblika
usmrtitve, zagotovo vedeli. In kot po čudežu je imel moški v mrtvaškem prtu
rano prav na zapestju. Toda podrobnejši pogled podobe na prtu pokaže, da je
bila rana na predelu dlani, čeprav madež od krvi vodi do zapestja. Vendar si
glede izsledkov Barbetovih preizkusov niso edini niti privrženci avtentičnosti
prta sami. Eden izmed njih, ameriški patolog Frederick Zugibe, je na prostovoljcih
dokazal, da je obešanje na križ skozi dlani mogoče. Mnenja pa so deljena tudi
glede bodeče krone, ki po mnenju znanstvenikov ne bi mogla povzročiti krvavitev,
kakršne so vidne na prtu. Kri bi se namreč strdila na laseh. Z drugimi besedami,
podoba križanega je preveč popolna, da bi bila resnična …
Prt je vzbudil izjemno pozornost znanosti, o njem je bilo napisanih toliko
publikacij kot že dolgo ne. In če se izsledki tistih, ki dvomijo o njegovi avtentičnosti,
vztrajno zavračajo, so še tako sporni dokazi glede pristnosti relikvije deležni
izjemne medijske pozornosti in se vsiljujejo kot dogma.
An. TP
1. NAJPREJ JE BILA IZDELANA PODOBA
Ali je s tehnikami ponarejevalca iz srednjega veka mogoče izdelati kopijo prta?
Po zgledu dveh ameriških in francoskih strokovnjakov za racionalno proučevanje
paranormalnih pojavov je Jacques di Costanzo (na sliki) pomešal železov oksid
in želatino (ta vsebuje veliko kolagena), ki so ju v srednjem veku uporabljali
za fiksiranje barv.
Da bi se odtisnile oblike, je čez nizki relief pomočil navlaženo laneno tkanino.
Ko se je ta posušila, jo je premazal s pripravljeno barvno mešanico. Tako je
dobil površinski odtis obraza v "negativu", njegov kliše v "pozitivu"
pa je pokazal podobo, ki je zelo blizu tisti na torinskem prtu.
2. PODOBA JE ODPORNA NA TESTE
Odtis na platnu je bil tako močan, da ga ni odstranilo niti pranje, niti segrevanje
na 250 °C. Tudi ob 24-urnem namakanju v citronsko, ocetno in oksalno kislino
je podoba na platnu ostala popolnoma nespremenjena.
Vzorec iste tkanine, prepojen samo z železovim oksidom, brez želatine, pa se
je ob namakanju v vodo in oksalno kislino spral. Pigmenti so se razredčili in
obarvane lise so se spremenile. To dokazuje, da, če se je železov oksid vezal
na tkanino "prta", na katerem je bil izveden poizkus, je bilo to zato,
ker je bil fiksiran z želatino.
3. DOKAZ PO ODSOTNOSTI
Namesto trpinčenega trupla so izvedli simulacijo z "vaporografijo",
metodo, ki posnema učinke kemične reakcije na površini trupla. Costanzo je na
nizki relief najprej nanesel raztopino amoniaka, ki je bila tri- do petkrat
močnejša od človeškega znoja, nato pa še barvilo iz aloje. Nato je na skulpturo
za 36 ur tesno pritisnil laneno platno.
Po tem postopku se na platnu ni pojavil nikakršen odtis, ne glede na vrstni
red nanosa omenjenih snovi, niti po segrevanju amoniakove raztopine in izpostavitvi
tkanine pari.
JE ŠLO LETA 1390 ZA "PREVARO" CERKVE?
Če torinski prt ni pristen, se postavlja vprašanje, kdo ga je izdelal in zakaj.
Kot je znano, se je v srednjem veku zelo razmaknil kult relikvij, ki naj bi
utrdile vero, hkrati pa so bile pomemben vir cerkvenih dohodkov. Trgovali so
s ponaredki od kosti, las in organov svetnikov pa do delcev križa, trnja iz
krone in podobnega.
Kristusov mrtvaški prt se je prvič pojavil proti sredini 14. stoletja v cerkvi
Naše Gospe v bližini Troje. Kot v svojem trdno dokumentiranem delu trdi zgodovinar
Paul-Eric Blanrue, je tedanji škof Henri de Poitiers, ko so ga obvestili o prihodu
velikega števila romarjev, ki naj bi si (zaradi čudežev, ki so se dogajali)
prišli ogledat relikvijo, začel zadevo raziskovati. Njegov naslednik Pierre
d'Arcis pa je v svojih spominih zapisal, da je omenjeni dušni pastir odkril
prevaro in da je bila slavna relikvija v resnici delo nekega umetnika. Slednji
je to tudi potrdil, njegova identiteta pa žal ostaja neznana. Ker so relikvijo
še naprej razkazovali, jo je Pierre d'Arcis leta 1390 predložil papežu Klemenu.
Ta je po dolgem postopku izdal tri papeške bule (najdene v papeških arhivih
v Vatikanu), ki so ugotovitve škofa de Poitiersa potrdile ter dovolile, da se
prt še naprej razkazuje vernikom, vendar pod pogojem, da so ti obveščeni o njegovem
izvoru.
Blanrue se nagiba k mnenju, da je bil prt izdelan kmalu zatem, ko so ob jubileju
papeža Klemena VI. množici pokazali slavni prt, santo sudario, s katerim je
Veronika Kristusu brisala pot z obraza. Cerkev v Lireyu naj bi dobila navdih
prav v omenjeni rimski relikviji, ki naj bi privabila veliko število romarjev.
Upodobitev je bila v skladu s krščansko ikonografijo iz sredine 14. stoletja,
saj so bile na njej zelo realistično prikazane Kristusove bolečine, vključno
s slavno rano na desni strani srca.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/JeTorinskiPrtPonaredek
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
