NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Everest   
    sobota, 15. julij 2023 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Viki Grošelj v Vivi www.viva.si

    Everest. Najvišja gora Azije in našega planeta. Tretji zemeljski pol. Boginja, mati zemlje. Gora presežnikov in najvišje svetišče mojega sveta. Na nobeno od štirinajstih najvišjih gora Zemlje nisem plezal tolikokrat kot prav na Everest. Na nobeni drugi nisem prebil toliko dni in noči. Pod nobeno drugo se nisem tolikokrat vračal. Na nobeni drugi se ni porodilo toliko zgodb. Z nobene druge ni ostalo toliko spominov.

    Moj prvi fizični stik z Everestom sega v leto 1975, ko sva z Ivčem Kotnikom presrečna čepela na vrhu Makaluja in ga opazovala skozi pršavico ledenih kristalov, ki jih je vrtinčil pobesneli veter. Kakih petnajst kilometrov pred nama je kipel v nebo.

    Takrat sva dosegla cilj, o katerem sva tako vroče sanjala, toda pred nama je bil že naslednji. Še višji, še mogočnejši. Pogled nanj je bil takrat kot nekakšen spomin na prihodnost. Prvi pogled na najvišjo goro sveta je bil v večji meri shranjen v duši in srcu kot v možganih. Še istega leta smo izvedeli, da so nam nepalske oblasti, kot posebno darilo ob obisku predsednika Tita v tej himalajski kraljevini, izdale dovoljenje za poskus vzpona, in sicer za leto 1979. Vsi, ki smo bili izbrani v moštvo, smo se štiri leta po najboljših močeh pripravljali za to veliko nalogo. Everest se je zalezel v vse pore našega življenja. Vodja odprave Tone Škarja je takrat v svoji knjigi Everest zapisal:

    Resnica je ta, da med življenjem, od katerega se poslavljam in ki ga imam na vso moč rad, in med prihodnostjo, za katero si želim, da bi bila čim manj drugačna od pravkar končane preteklosti, stoji gora, ki ima eno samo zares pomembno lastnost: najvišja na svetu je. Tako visoka je, toliko prostora zavzema v meni, da ne vidim čeznjo. Kamor koli sem se ozrl, sem jo videl, kar koli sem počel, je bila zraven. Vse bližja je bila in vse večja. Danes je tu.

    Konec februarja smo se podali na pot. Tedne je trajalo, da smo z osemsto nosaškimi tovori, v katerih je bilo dvajset ton hrane in opreme, dosegli vznožje Everesta. Mesec in pol smo garali na takrat nepreplezanem zahodnem grebenu in se skušali kar najbolje pripraviti na priložnost, ki se nam bo morda ponudila na koncu – doseči vrh. Moštvo je bilo močno, gora še močnejša. Koliko neuresničenih upov in sanj je blazen veter razpihal po njenem poledenelem skalovju! Naključje je hotelo, da sva z Marjanom Manfredo kot prva dobila priložnost doseči vrh. Potem ko nama je uspelo preplezati eno od ključnih mest na višini 8300 metrov, so naju omrzline prisilile k umiku. Nekaj dni pozneje sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik dosegla vrh, čez dva dni pa še Stane Belak, Stipe Božić in vodja šerp, Ang Phu, ki pa se je na sestopu smrtno ponesrečil. S hvaležnostjo se spominjam soplezalcev, ki so zmogli zadnje korake do najvišje točke, zase in tudi za vse nas. Še zdaj naš zahodni greben velja za najtežjo od dvanajstih prvenstvenih smeri na najvišjo goro sveta.

    Po vrnitvi domov sem še veliko razmišljal o Everestu. Nisem se mučil s tem, zakaj se mi je vrh izmuznil. Pomirjalo me je spoznanje, da sem v odpravo vložil vse svoje takratno znanje, sposobnosti in energijo. Odprava kot celota, prijateljstvo med plezalci, Nepal in njegovi ljudje, sploh biti zraven in sodelovati pri dotlej najpomembnejšem projektu slovenskega alpinizma, vse to je večkrat odtehtalo vloženi trud in omrzline. 

    Deset let pozneje sem dobil priložnost za nov poskus. Spomladi 1989 sva se s Stipetom Božićem pridružila makedonski odpravi, ki je poskušala ponoviti smer prvopristopnikov na najvišjo goro sveta. Petnajst dni po prihodu v bazo sem splezal na sosednji, 8516 metrov visoki Lotse. Kljub izčrpanosti sem se čez slab teden pridružil Stipetu, Makedoncu Dimetu Ilijevskemu ter šerpama Sonamu in Adživi pri poskusu, da bi dosegli še vrh Everesta. Po dolgem, napetem in zapletenem vzponu so ostali 10. maja ob šestih popoldne dosegli vrh in takoj začeli sestopati.

    Meni je na Južnem predvrhu zmanjkalo dodatnega kisika in na najvišjo točko sem se s skrajnimi napori privlekel šele ob pol osmih zvečer. Mrzel veter je čezme vlekel na vzhodno stran in nad menoj je bilo nočno nebo – tako blizu kot še nikoli. In kot nikoli več ne bo. Nobene vznesenosti ni bilo v meni, nobene evforije ali zmagoslavja. Niti tesnobe pred nočnim sestopom, ki me je še čakal. Samo preprost občutek hvaležnosti, da klečim na tem koščku planeta, ki od vseh sega najviše proti vesolju, in čudenje, da sem to klečeče bitje jaz. To je bil Everest in jaz sem bil njegov. Čutil sem, kako me obvladuje, ne jaz njega. 

    Sestop z gore se je sprevrgel v dramo, ki se je za Stipeta, Sonama, Adživo in zame končala srečno. Dime pa je – prej v begu nazaj v življenje kot pa sestopu z gore – naredil drobno napako in boj za vselej izgubil. Nemara je omahnil na nepalsko ali kitajsko stran gore – ali pa samo obsedel za kratek počitek, strupeni nočni mraz pa je opravil svoje. Še en dan smo ga čakali na južnem sedlu, nato pa smo se izčrpani spustili in skušali pozabiti, da je življenje včasih tragedija, v kateri moramo nastopati – tudi takrat, ko bi bili najraje kje drugje. Kjer koli, samo ne tukaj, kjer je smrt kot soplezalec z nevidno vrvjo tesno navezana nate.

    Tretjič sem na Everest plezal s severa, spomladi leta 1996, ko sem na najvišjo goro sveta vodil prvo slovensko smučarsko odpravo. S prav posebnimi občutki sem hodil in plezal po poteh, na katerih se je med obema svetovnima vojnama začela plezalna zgodovina gore. Presegli smo že višino 8000 metrov, ko je Davo Karničar, ki naj bi opravil smučarski spust, dobil omrzline. Odpravo smo prekinili in se potrti vrnili v Katmandu. Šele tam smo izvedeli, da je v istem viharju, ki je zajel Dava, na gori umrlo dvanajst plezalcev. Večna in tako usodna himalajska dilema, kdaj vztrajati in kdaj je pravi čas, da odnehaš. Davo je štiri leta pozneje poskusil še enkrat – tokrat mu je uspelo.

    Everest je najpomembnejša gora mojega življenja. Toda takrat, daljnega leta 1979, nisem mogel niti slutiti, kako tesno bo moje življenje povezano z njim. Ne le z njegovimi stenami in grebeni, po katerih sem plezal. Še veliko bolj z življenji nekaterih soplezalcev, pa tudi z usodami domačinov v dolinah pod njim.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Everest-Viki-Groselj-Himalaja-Svetisce

    No trackback comments for this entry.
    Everest | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,59 seconds